Nadškof msgr. Stanislav Zore: “Zato potrebujemo današnji praznik, da se prebudimo.”

Nagovor ljubljanskega nadškofa msgr. Stanislava Zoreta na praznik vseh svetih pri maši na ljubljanskih Žalah.

Praznik vseh svetih vsako leto znova prikliče v nas zavest, da je svetost nekaj, k čemur smo vsi poklicani. Čeprav se skoraj vsak dan v Cerkvenem letu spominjamo tega ali onega svetnika, vendarle Cerkev praznuje še poseben praznik vseh svetih bratov in sester. In morda se nam postavlja vprašanje zakaj? Saj vendar tiste svetnike, ki jih slavimo med letom in se jim priporočamo, poznamo po njihovem življenjepisu, po zgledu njihovega življenja, pa tudi po tem, zakaj so zadolženi kot priprošnjiki pred Bogom. Nanje se obračamo v svojih prošnjah in potrebah.

Zakaj potem še poseben praznik vseh svetih? Ne zaradi tega, ker je svetih toliko, da bi se ne mogli razvrstiti skozi dneve koledarskega leta, čeprav je tudi to res. Ampak ker na svetnike, o katerih življenjih beremo in ki se jim priporočamo, gledamo sicer zaupljivo, pa vendar z nekakšno oddaljenostjo. Ti svetniki so s svojimi krepostmi, zvestobo, nekateri tudi z mučeništvom, tako zelo daleč in tako drugačni od nas, da v njih ne zmoremo prepoznati samih sebe. Kakor imamo te svetnike za velike priprošnjike pred Bogom za različne potrebe svojega življenja, po drugi strani zelo redko čutimo, da bi nas ti svetniki povabili: »Postani svet! Tudi ti živi sveto! Naj bo evangelij tvoje življenje in Jezus Kristus tvoja pot in tvoja resnica, da se bo tvoja pot iztekla v življenje!« Zdijo se nam, da so tako zelo vzvišeni nad nami, da so živeli, tako zelo drugače, da sebe v njih ne prepoznamo. A v tem prazniku vseh svetih se oziramo v nebesa in v njih vidimo ljudi, ki so živeli tako kakor mi. Med njimi vidimo tiste, ki smo jih poznali, s katerimi smo hodili določen del svoje življenjske poti. Deležni smo bili njihovega zgleda, besede, dobrote in skrbi za nas. Ob njih začnemo spoznavati, da svetost nikakor ni nekaj oddaljenega in da nebesa niso neskončno daleč proč.

Svetost je nekaj, kar je položeno v človekovo življenje kot ponudba, povabilo in hkrati tudi življenjsko poslanstvo. Na nas je, da se temu povabilu odzovemo, da to ponudbo sprejmemo in to življenjsko poslanstvo živimo.

Ko se oziramo v to množico svetih, nam vsem skupaj postavljam vprašanje, ali se nam je kdaj v življenju zgodilo, da si morda prišel pred ogledalo, pogledal tega človeka, tega Božjega otroka in začutil, da si poklican k svetosti? Da moraš ti postati svetnik? Ne mislim tiste misli, ki prihaja iz skušnjave napuha. Ker se tudi takšno hrepenenje po svetosti lahko pojavi v človekovem življenju. Napuh, po katerem sem boljši od drugih, ki ga tolikokrat srečamo v odnosu farizejev do tistih, ki so jih imeli za pokvarjence in javne grešnike. Ne mislim tovrstne popolnosti in svetosti. Ampak tisto svetost, ki jo spoznaš v sebi kot Božji dar. Kajti kakor smo slišali, smo vsi zaznamovani. Med množico tistih, ki jih je sveti Janez gledal v svojem videnju, smo tudi mi. Vsi smo zaznamovani s svetim krstom. Vsi nosimo na sebi ta pečat živega Boga. Vsi smo zaznamovani z zakramentom Svetega Duha. Toliki ste zaznamovani z zakramentom svetega zakona. Drugi s svojimi redovnimi zaobljubami in zakramentom mašništva. Poglejte, kakšne pečate Boga nosimo na sebi in hkrati pozabljamo na to, da je svetost edina resnična opcija našega življenja.

Zato potrebujemo današnji praznik, da se prebudimo! Da nehamo razmišljati zgolj v okvirih tega sveta. Od službe do obveznosti doma, od rojstva do smrti, od zibelke do groba, ampak da se naša misel in naš pogled razpreta v Božjo večnost, ki je tudi naša večnost, če jo sprejmemo.

Povabim vas, da vsakdo izmed nas v tem današnjem praznovanju vseh svetih, skuša v svojem življenju najti nekoga, za katerega bi mirno rekel, da je živel sveto. Da ni bil popoln, ampak si je prizadeval, da bi v življenju po svojih najboljših močeh izpolnil Božjo voljo. Temu se priporočimo, naj tudi nam pomaga, da bomo zahrepeneli po svetosti in bomo sprejeli ta Božji dar svetosti. Kajti sveti ne bomo postali iz sebe. Bog pa lahko vsakega izmed nas posveti. Naj nam ti naši bratje, ki se jih danes spominjamo in jih slavimo, s svojo priprošnjo pomagajo postajati sveti.

Prirejeno po zvočnem zapisu Radia Vatikan.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2016-11-30T11:07:00+00:0002. 11. 2016|