Zahvala nj. em. kard. Franca Rodeta ob biserni maši

Na vabilo g. nadškofa Stanislava sem bil danes na Brezjah in skupaj z vami obhajal biserni jubilej svoje duhovniške službe. Po mnogih letih sem se torej vrnil na ta kraj mojega ljubljanskega škofovanja, na kraj mojih najbolj odmevnih pastirskih nastopov. Hvala, g. nadškof, za ta milostni dar.

V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.

Reakcije tedanjih medijev so bile silovite. Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli, ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nuje, kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.

Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili.

Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, tudi vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov in ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo. Računal sem, da imam 15 – 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi leta 2004 me je papež Janez Pavel II. nepričakovano poklical v Rim. S tem je bilo konec moje pastirske službe v Ljubljani; hkrati se je spremenila tudi zavest odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je, kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi.

Potreba po spravi je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. Leta 1990 je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Kučan in nadškof Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast, kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori. Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče v Macesnovi Gorici, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin partizanov, ki so padli pod domobranskimi streli. Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.

Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine. ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti. Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji

2020-09-06T18:32:04+02:0015. 08. 2020|