Velikonočni nagovori nadškofa Zoreta na Radiu Ognjišče

Vabljeni k branju velikonočnih nagovorov, ki jih je za Radio Ognjišče pripravil nadškof msgr. Stanislav Zore.


 

Dragi bratje in sestre. V nedeljah po prazniku Jezusovega vstajenja, po veliki noči, je Jezus v odlomkih, ki smo jih poslušali pri sveti maši, prebujal in utrjeval našo vero v njegovo vstajenje. Danes nam bo spregovoril o tem, kako lahko njegovo življenje v nas ostane živo in tudi rodovitno.

Jezus v evangeliju pete velikonočne nedelje spregovori o resnični vinski trti in o vinogradniku. »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.«

Jezus je podobo za priliko vzel iz vsakdanjega življenja. To je bil njegov običajni način. Ljudi je nagovoril v jeziku, ki so ga razumeli. Podoba trte jim je bila blizu. Ne samo iz njihovega življenja, v katerem je bil sad trte prispodoba obilja in veselja. Podobo trte so poznali tudi iz svojega verskega izročila. Vedeli so, da so preroki o Izraelu govorili kot o trti, ki jo je Jahve zasadil in skrbi zanjo. Vedeli so, da trta, ki naj bi gospodarju prinašala grozdje, pa ostaja nerodovitna, ne bo imela prihodnosti. »Zdaj vam bom povedal, kaj bom storil svojemu vinogradu: odstranil mu bom ograjo, da bo izropan, podrl mu bom obzidje, da bo poteptan. Spremenil ga bom v pustinjo, ne bo obrezovan ne okopavan, poganjala bosta trnje in osat in prepovedal bom oblakom, da bi dež rosili nanj« (Iz 5,5-6) toži Jahve pri preroku Izaiju. In ko so se možje vrnili iz dežele, kamor jih je poslal Mojzes, da jo ogledajo, so s seboj prinesli »vejico vinske trte z grozdom; po dva sta ga nosila na drogu« (4 Mz 13,23). Obljubljena dežela je torej tudi dežela obilja.

Jezusova prilika o vinski trti in mladikah poslušalcem zato ni spregovorila samo iz njihove vsakdanje izkušnje, iz njihovega poljedelskega življenja, ampak jih je nagovarjala tudi skozi vsebino njihove vere. Poznali so jo skozi pripovedi, s katerimi so ohranjali živo zgodovino izvoljenega ljudstva in jo predajali iz roda v rod.

Najbrž je danes med vami, ki me poslušate, kar nekaj takih, ki ne ve, kako skeli znoj v očeh, ko je treba delati v vinogradu. Kako pečejo dlani, ko je treba kopati, kako vztrajen je treba biti, ko je treba obrezovati in privezovati, kako pozoren je treba biti v času zorenja, da vinogradnik ne zamudi ure, ko je treba škropiti, koliko znanja je potrebnega, da se trgatev začne o pravem času, da bo grozdje dalo najboljše vino, predvsem pa ne ve, koliko tesnobe je v srcu vinogradnika, ko se ozira po nevihtnih oblakih, ki grozijo oklestiti njegov vinograd in s tem vse njegovo delo, pa tudi zaslužek in varnost za prihodnost. Vseeno verjamem, da tudi nam, otrokom blokovskih naselij in asfaltnih površin, ki se prehranjujejo na policah supermarketov, prilika o trti in vinogradniku lahko spregovori na svoj neposreden način.

Jezus nagovarja svoje učence. Nagovarja kristjane. Mladika ne more roditi sadu, če ne ostane na trti. Tudi kristjan ne more biti rodoviten v svojem življenju, če ne ostane v Jezusu. Kaj pa pomeni: ostati v njem. Rekel bi, da ostati v njem pomeni živeti iz notranje vezi, po kateri kristjan svoje življenje črpa iz Kristusa. Kakor mladika živi in je rodovitna samo, če v resnici ostaja bivanjsko, življenjsko povezana s trto, tako tudi kristjan lahko živi samo, če ostaja enako tesno povezan s Kristusom.

Koliko vprašanj se mi postavlja na tem mestu. Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki nima časa za molitev – za tistih nekaj minut vsakdanje molitve, ki ga spomnijo, da življenje in blagoslov prejema od zgoraj in ne samo iz dela svojih rok? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki pravi, da je veren, da namreč nekaj mora biti nad nami, nima pa osebnega odnosa do Kristusa? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki svojo vero zataji, ker bi ga priznanje vere lahko izpostavilo nevšečnostim, morebiti neprijetni besedi sodelavcev ali znancev? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki gre k sveti maši samo občasno, morda na pogreb sodelavca ali soseda, pa še za veliko noč in božič, sicer pa za to nima časa? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki svojih otrok ne prinese h krstu, ker se bodo sami odločili, ko bodo dovolj veliki? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki je svoje otroke krstil, jih morda pošilja celo k verouku, ne daje pa jim zgleda molitvenega življenja, nedeljske maše in prejemanja zakramentov? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki se ne poroči, čeprav za poroko ni nobene ovire? Ali je s Kristusom povezan kristjan, ki goljufa svoje poslovne partnerje in izkorišča svoje zaposlene? Naj to naštevanje ne bo predolgo, kajti tudi nadaljevanje morebiti ne bi zaobjelo tistega primera, ki velja zate ali zame, dragi brat, draga sestra. Vsakemu izmed nas namreč vinogradnik, Bog Oče, po Svetem Duhu v srce šepeta povabilo, v čem se mora spreobrniti, da bo v resnici povezan s Kristusom. V to sem trdno prepričan, nisem pa prepričan, da smo mu pripravljeni prisluhniti in ga tudi slišati.

Kolikokrat se nam dogaja, da smo na Kristusu, pa je vendar še potrebno obrezovanje. Kaj vse požene na trti preko leta, kar izčrpava njen življenjski sok in jo omejuje v njeni rodovitnosti? Vinogradnik vse to obreže. Obrezovanje boli in trta ob vsakem rezu zajoče. A brez te bolečine bi trta postajala vedno bolj nerodovitna. Izgubljala bi svojo plemenitost in nazadnje bi jo posekali in jo vrgli v ogenj. Suho trto se namreč lahko uporabi samo za kurjavo. Iz nje ni mogoče narediti nič drugega. Namenjena je, da rodi grozdje, če pa postane nerodovitna, ni za nič drugega več, kot da se vrže v ogenj in zgori.

Tudi v našem življenju potrebujemo obrezovanje. Pod skrbnim Božjim vodstvom spoznavamo, kaj se je v našem srcu in v našem mišljenju spridilo. Bog za spreobrnjenje nima uradnih ur. Njegova vrata so vedno odprta. Ne pozna delovnega časa. Kadarkoli se človek lahko obrne nanj in ga prosi za razsvetljenje in za spreobrnjenje. V vsakem trenutku nam je pripravljen odpustiti in nam pomagati kreniti naprej. Bog nam pošilja dobre ljudi, domače in prijatelje, po katerih nam sporoča, kaj je v našemu življenju postalo nerodovitna mladika. Bog nam tudi nenehno govori v našem srcu, kaj je prav in kaj je narobe. Če ostajamo doma, če ostajamo povezani s seboj, če ostajamo v svojem srcu, nenehno čutimo spodbude k boljšemu življenju. Res je, da je za spremembo potrebno obrezovanje, a ne bojmo se obrezovanja. Obrezovanje prinese novo rodovitnost, rodovitnost pa prinese novo veselje.

Trta pa potrebuje tudi oporo. Če bi trto obrezali po vseh pravilih vinogradniške stroke, jo okopali, ji pognojili, jo škropili, tako da ji ne bi nič manjkalo, a če ne bi imela opore, bi njen sad zgnil in nikdar ne bi rodila grozdja, iz katerega bi pridelali vino. Če mladik po izkušnji stoletij ne bi privezali in jim določili smeri rasti, bi sad izostal. Tako tudi ljudje potrebujemo oporo. Res je, da oporo pogosto doživljamo kot prisilo, a brez nje bi tudi naše življenje postalo navadna neurejenost, ki nam ne prinaša veselja in nas napravlja za nerodovitne. Kolikokrat se tem oporam upiramo – ne glede na to, koliko stari smo, kakšen položaj imamo in kakšne naslove nosimo. Že v starem svetu so trto speljali po drevesih, da ni gnila na tleh. Brest brez trte ne more roditi grozdov in trta brez bresta svoje grozde izgubi. Brest in trta skupaj pa sta rodovitna. Takšen je nauk cerkvenih očetov.

Dragi bratje in sestre. Peta velikonočna nedelja je priložnost, da spoznamo, če v resnici živimo iz Kristusa. Glede na to, da Jezus sam pravi, da bomo ljudi spoznali po njihovih sadovih, tudi mi danes lahko preverimo, kakšni so naši sadovi, da bomo vedeli, ali rastemo iz Kristusa ali ne.

Želim vam lepo nedeljo, ki naj jo spremlja Božji blagoslov, da boste rodovitni. Amen.

Dragi bratje in sestre. Četrta velikonočna nedelja je svetovni dan molitve za nove duhovne poklice in zaključuje teden molitve za nove poklice. Kljub temu pa mi dovolite, da ob spodbudi k molitvi za nove poklice premišljujem o resničnosti, ki nam jo poudarja sveti Janez: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.« Želim vam, da bi v današnji nedelji zaslutili veličino Božjega otroštva, ki nam je podarjeno, in da bi bili tega daru veseli in zanj hvaležni.

Dar Božjega otroštva. Kako meglena je ta resnica v naših predstavah. In vendar je to eno najbolj osrečujočih dejstev našega življenja. Apostol Pavel je to izrazil v Pismu Efežanom, kjer pravi: »V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,5). Začetek bivanja vsakega izmed nas je prehitevajoča in zastonjska Očetova ljubezen. Živimo, ker smo ljubljeni. Če ne bi bili ljubljeni, nas ne bi bilo.

Res je, da imamo v svojem življenju različne izkušnje sprejetosti, zastonjskosti, spoštovanja, ljubljenosti. Vsak izmed nas je bil rojen v družino, ki ni popolna, je bil rojen v družbo, v kateri greh še vedno tolikokrat tepta človekovo dostojanstvo. Posledice izvirnega greha še vedno rodijo svoje sadove in tolikim povzročajo bolečino. Zato je tako zelo pomembno, da Janezovo besedo slišimo in jo vzamemo zares. Božji otroci se imenujemo in to tudi smo.

»Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica,« je apostol Pavel povedal Rimljanom. Bog nikoli za nikogar izmed nas ne prekliče svoje odločitve, da je naš Oče. Bog ne ravna tako, kakor ravnamo ljudje. Ko nas nekdo razočara, ga kaznujemo s tem, da se obrnemo proč od njega in se vedemo, kakor da ga ni. Pademo v past največje oddaljenosti od ljubezni, ki bi jo morali ljudje živeti med seboj, ki bi jo zlasti kristjani morali živeti do vseh drugih ljudi. Papež Frančišek je večkrat povedal, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo. Sovraštvo je namreč še vedno odnos, celo zelo močan odnos. Nasprotje ljubezni je brezbrižnost. Brezbrižen je bil bogatin do Lazarja. Vedel je zanj, celo po imenu ga je poznal, in vendar je hodil mimo njega, kot da ga ni. Bog pa ostaja Oče in njegova ljubezen ostaja neomajna, čeprav jo ljudje ranimo, poteptamo ali celo pribijemo na križ in umorimo.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje,« (Jn 3,16) je Jezus razodel Nikodemu, ko je ta ponoči prišel k njemu. Božja ljubezen do nas se ne ustavi pred nobeno oviro. Za Boga ni nikogar, ki bi bil nevreden njegove ljubezni. Ne samo, da smo iz njegove ljubezni začeli živeti. Gre še dlje. Bog hodi za človekom, ki je morda odšel proč od njega, hodi za človekom, ki je zavrnil svojega Boga in Očeta, in tudi za takega človeka ostaja oboje, Bog in Oče. Bog gre tako daleč, da berači pri človekovih vratih, da bi človek vendarle slišal svojega Boga, odprl vrata in omogočil očetovi ljubezni, da vstopi v prostor njegovega srca. »Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj,« (Raz 3,20) pravi Jezus v Janezovem Razodetju.

V tem duhu lahko tudi razumemo Jezusove besede iz današnjega evangelija, ko govori o dobrem pastirju. Dobri pastir da življenje za svoje ovce. Prav ta pripravljenost dati življenje za svoje odloča, ali je nekdo pastir ali je najemnik.

Vemo namreč, da je veliko ljudi, ki se ponujajo, da bi jih sprejeli za svoje voditelje. Na različne načine nas prepričujejo, da imajo najboljši program, da vedo, kam nas morajo voditi, da so v resnici pripravljeni delati za skupno dobro, pa še cela vrsta prepričljivih besed, zakaj bi morali ravno nje prepoznati in sprejeti kot najboljše.

Jezus v evangeljskem odlomku navede dve stvari, ki nekoga naredita za dobrega pastirja, ali pa ga razkrijeta kot najemnika. Jezus najprej pravi, da pozna svoje in da njegovi poznajo njega. Poznati nekoga predvsem pomeni, imeti ga rad. Znana je misel, da je vsako veliko spoznanje otrok velike ljubezni. To velja tudi v medsebojnih odnosih. Samo tisti, ki ljubi, v resnici pozna tistega, ki ga ljubi.

Tukaj se mimogrede zastavlja vprašanja tolikim ljudem: ali mož in žena v resnici poznata drug drugega, ali skupaj poznata svoje otroke, ali učitelji in profesorji poznajo svoje učence in dijake, ali duhovniki poznamo svoje župljane, ali politiki poznajo svoje državljane? Ni dovolj, da mislimo, da jih poznamo. Mislim, da bi lahko rekli, da jih poznamo, če hodimo z njimi, če živimo z njimi – ali če bi uporabili besedo papeža Frančiška – če imamo vonj po njih.

Druga potrditev dobrega pastirja pa je pripravljenost dati življenje za tiste, ki naj bi bili njegovi. Tako, kakor je za nas storil naš Bog. Poslal je Sina, ki nam je razodel ljubezen do konca. In ta Sin je sprejel sramotenje, sovraštvo, mučenje in na koncu tudi križanje. Ni pobegnil, čeprav ga je bilo strah trpljenja. Očetovo in svojo ljubezen do nas je pokazal s tem, da je dal življenje za nas. So danes očetje in matere pripravljeni dati življenje za svoje, če doživljamo tolikšno katastrofo ločitev. Ali smo pripravljeni dati življenje za svoje, če tolikim ne dovolimo živeti in jim vzamemo življenje, še preden so zares zaživeli med nami? Pa vsa izkoriščanja, teptanje človekovih pravic, posmeh osnovnemu človekovemu dostojanstvu? Dolgo bi bilo to spraševanje vesti za vsakega izmed nas. Zdi se, da smo kot družba danes prej pripravljeni jemati življenje, kakor pa darovati svoje življenje za druge.

Jezus pa nam tudi tukaj prihaja naproti in pravi, da ima še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te mora pripeljati in poslušale bodo njegov glas. Takoj pomislimo na ljudi, ki niso katoličani, na tiste, ki niso kristjani, na tiste, ki niti verni niso. Ni prav. Najprej moramo pomisliti nase. Mi moramo zaslišati njegov glas in mi moramo spoznati njega, kakor on pozna nas. Mi moramo biti pripravljeni dati življenje zanj in za tiste, za katere je on dal življenje.

Današnja nedelja je tudi nedelja duhovnih poklicev. Jezus je dobri pastir, ki sprejema Očetovo voljo in izpolni poslanstvo, zaradi katerega je prišel. Kot Jezusovi bratje in sestre moramo tudi mi vsak dan znova sprejemati Očetovo voljo in jo izpolniti. Vsak na svojem mestu. Poročeni v zakonu in družini. Duhovniki sredi ljudi, h katerim so poslani. Mladi ljudje pa v pripravljenosti sprejeti poslanstvo, h kateremu jih vabi in za katerega jih usposablja Božja ljubezen, pa naj bo to v družini ali v duhovnem poklicu.

Želim vam, da preživite lepo nedeljo. Naj vas obogati spoznanje, da ljubite in da ste za tiste, ki jih ljubite, pripravljeni dati tudi svoje življenje. Na koncu koncev je vredno živeti samo za tiste, za katere je človek pripravljen umreti. Jezus je umrl za vse nas, ker je v resnici živel za vse nas. Naj vas danes in vedno spremlja njegov blagoslov. Amen.

Dragi bratje in sestre. Milost vam in mir od Njega, ki je trpel, umrl in bil v grob položen, in je tretji dan vstal od mrtvih in živi.

V nedeljah po veliki noči pri svetih mašah beremo odlomke iz Apostolskih del, ki so zgodovina prve Cerkve, in na ta način odkrivamo, kako se je oblikovalo občestvo verujočih v Jezusa Kristusa, evangelijski odlomki pa nam poročajo, kako je Jezus s povelikonočnimi prikazanji v učencih budil in utrjeval vero v svoje vstajenje.

»Vi ste priče teh reči,« pravi Jezus učencem v današnjem evangeljskem odlomku. Priče česa? Priče, da je Mesija trpel, da je tretji dan vstal in da se bo v njegovem imenu oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov. Kot prvi pa so bili kot priče vsega tega poklicani apostoli.

In kako naj nekdo postane priča? Ko je Jezus v začetku svojega javnega delovanja začel klicati apostole, evangelist Marko pove, da jih je »izbral dvanajst, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat« (Mr 3,14). Kaj pravzaprav pomeni to, da bi bili z njim? Najprej je to pomenilo, da bi bili z njim na način, kakor so bili takrat učenci s svojim učiteljem. Takrat učenec ni prihajal k učitelju in od njega odhajal, kakor se dogaja danes. Takrat je učenec živel s svojim učiteljem. Biti učenec je bilo več kakor nabirati si znanje ali spoznavati modrost, ki jo je učitelj prenašal na učenca. Za takšen prenos znanja ali spoznanj bi bilo dovolj, da bi učenec vsak dan znova prišel k učitelju, si nabral novih podatkov in se potem vrnil domov.

Učenec od učitelja ni privzemal samo njegovega znanja, ampak se je od učitelja učil odnosa do stvari, do modrosti, do védenja, do narave, do ljudi, do Boga. S tem je bilo učencu omogočeno, da je presegel zgolj količinsko znanje, kakršnega bi potem dokazoval z reševanjem ustreznih nalog. Učenec je preko življenja z učiteljem vstopil v svet vrednot in ta svet ga je celostno oblikoval. Nekaj podobnega je bila vzgoja v naših družinah, dokler otrok niso za večino časa vzeli iz družin. Takrat so otroci živeli s svojimi starši in so preko njih prihajali v stik z vrednotami, ki so bili pomembne staršem in so jih kot take sprejeli tudi otroci.

Jezusovi učenci so z njim preživeli tri leta njegovega javnega delovanja. Jezus jim je v tem času s svojo izredno sposobnostjo posredovanja resnic preko prilik in lastnega zgleda dal vse, kar so morali vedeti. Kolikokrat jim je napovedal, kakšna bo njegova pot; da ga bo vodila v Jeruzalem, kjer bo izdan v roke velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral trpeti, da bo umorjen. Vedno, ko jim je napovedal trpljenje, jim je povedal tudi, da bo tretji dan vstal. Vedno znova jim je ponavljal isto napoved, in vendar je niso osvojili. Jezusove besede so poznali, niso pa jih sprejeli. Niso začeli iz njih živeti.

Ko je bilo z velikonočnimi dogodki konec te dobe učenja in je nastopila ura preizkušnje, so odpovedali na celi črti. Ne samo apostoli. Tudi žene, ki so hodile z Jezusom in skupino učencev. Tudi Magdalena, ki je najgloblje doživela njegovo odpuščajočo ljubezen. V velikonočnem jutru ni bilo nikogar med njimi, ki bi mu potem, ko so se uresničile Jezusove napovedi, da ga bodo razpeli na les in umorili, prišlo na misel, da je isti Jezus tudi napovedal, da bo tretji dan vstal. Nikogar. Čisto vsi, učenci, žene, vsi so prepričani, da je truplo pokopano v vrtu pod zavaljeno skalo, s katero so na veliki petek zvečer zapečatili grob. O materi Mariji ni nobene besede. Samo zanjo verjamemo, da je v srcu nosila upanje, da se bo uresničila tudi tista beseda starčka Simeona, ki je napovedal, da bo poleg meča, ki bo prebodel njeno srce, njen Sin prinesel tudi vstajenje mnogih v Izraelu. Ona je bila prva, ki je ob vseh neizprosnostih konca nosila v sebi vero v njegovo vstajenje in v vstajenje vseh tistih v Izraelu, ki bodo verovali vanj.

Učenci pa so bili tako zelo prepričani v dokončnost Jezusove smrti, da so se vznemirili, ko je stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi.« Obšel jih je strah. Četudi je pred njimi stal Jezus, vstali in živi, so oni v svojem srcu še vedno nosili njegovo truplo, ki leži v grobu. Zato so bili prestrašeni. Jezus je moral v teh ljudeh, ki so sicer poznali sporočilo nebeškega kraljestva, ki jim ga je posredoval preko prilik, prebuditi vero. Če je namreč Jezus mrtev in ostanejo samo zgodbe njegovih prilik, potem je svet bogatejši še za eno čudovito zgodbo lepega življenja, še vedno pa ni odrešen. Zlo še vedno ni premagano in smrt ostaja enako dokončna, kot je bila dotlej, vse od Adama dalje.

Zato Jezus v prikazanjih, ki so sledila vstajenju, v svojih učencih budi vero. Vse do vnebohoda je moral neverne in zaradi nevere prestrašene prebujati v vero in jih narediti za priče. Zato jih sprašuje: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ker poglejte in potipljite zanje še ni bilo dovolj, jih je prosil, če imajo kakšno jed. Dali so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Po vseh teh znamenjih jim je še enkrat povedal vse, kar so o njem govorila Pisma: »Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov.«

Kako zelo si včasih tudi mi želimo, da bi mogli pogledati, da bi mogli potipati, kakor je bilo dano učencem. A za nas velja Jezusova beseda, povedana Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo.« In vendar naša vera sloni na dveh trdnih temeljih. Najprej sloni na pričevanju tistih, ki so z veliko težavo začeli verovati. Apostol Peter je v Apostolskih delih rekel: »Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Tisti Peter, ki se je pred deklo zaklel, da ga ne pozna, da ni izmed njegovih. Isti Peter je Judom povedal: »Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli. Začetnika življenja ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Apostol Janez, ki je bil v velikonočnem jutru enako neveren, kot vsi njegovi tovariši, je v svojem Prvem pismu zapisal: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja« (1 Jn 1,1).

Drugi temelj naše vere pa je naše osebno izkustvo vstalega in živega Jezusa. Po premišljevanju njegove Besede, po molitvi, po zakramentih, zlasti po zakramentu njegovega odpuščanja in po zakramentu kruha življenja tudi mi doživljamo, da živi in da prihaja v naše življenje in nas napravlja za priče.

Dragi bratje in sestre. Kakor so apostoli od velike noči do vnebohoda prehodili pot vere, ki jih je usposobila za priče Jezusovega vstajenja, tako naj velikonočni čas in Jezusovo delovanje tudi nas prepriča, da je vstal in da živi tudi v našem življenju, da bomo vstali tudi mi in postali njegove priče v svetu in času, v katerega nas je postavil.

Želim vam lepo nedeljo, polno bližine Vstalega.

Dragi bratje in sestre. Pozdravljam vas z besedami, ki jih je Jezus spregovoril svojim učencem, ko se jim je pod noč tistega dne, prvega v tednu, prikazal v dvorani zadnje večerje, kjer so bila vrata iz strahu pred Judi zaklenjena: »Mir vam bodi.«

Bela nedelja je v našem spominu nedelja nevernega Tomaža. Pripoved evangelista Janeza o tistem večeru prvega dne v tednu, ko se je Jezus prikazal svojim učencem, bi znali ponoviti skorajda na pamet. Zlasti Tomažev odgovor, potem ko so mu drugi učenci pripovedovali o tem, da so videli Jezusa: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Zaradi tega se je Tomaža kakor klop prijel vzdevek – neverni. Kot bi Janez ne povedal, kako je bilo čez osem dni, ko je bil tudi Tomaž med učenci, med katere je stopil Jezus. Takrat je Jezus povabil neverneža, naj se prepriča in veruje. Tomaž pa je na to odvrnil: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Na Tomaževo izpoved vere, ki ji v celem Svetem pismu ni enake, preprosto pozabljamo. Za nas ostaja neveren in bojim se, da mu te nalepke nihče ne bo odstranil.

Vendar bi se danes rad v razmišljanju ustavil pri drugem izzivu. V prvem berilu, vzetem iz Apostolskih del, sveti Luka ugotavlja: »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja« (Apd 4,32.34). Od kod se je pojavila skupnost, ki jo opisuje evangelist Luka? Kaj je oblikovalo ljudi, da je njihovo življenjsko pričevanje postalo dovolj privlačno, da je začelo zbujati pozornost okolice in so jih vsi ljudje imeli radi (prim. Apd 2,47).

Vsi dobro vemo, kako so ob raznih priložnostih ravnali Jezusovi učenci. Ko se je Jezus napotil v Jeruzalem in je nameraval iti skozi samarijsko vas, ga tam niso hoteli sprejeti, ker je bil na poti v Jeruzalem. Jakob in Janez, ki sta dobila tudi vzdevek sinova groma, sta vprašala: »Gospod, ali hočeš, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« (Lk 9,54). Ista brata sta želela v Jezusovi bližini biti tudi uspešna: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici … Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza.« (Mr 10,37.41). Ob drugi priliki so učenci prišli v Kafarnaum. Jezus jih je v hiši vprašal, o čem so se menili med potjo? Oni pa so v zadregi molčali, ker so med potjo razpravljali, kdo je največji (prim. Mr 9,33-34).

Že najožji krog tistih, ki so bili z Jezusom, je bil torej izključujoč, stremuški, zavisten. Ne bolj, kakor drugi ljudje, pa tudi kaj dosti manj ne. Kako je bilo torej mogoče, da so isti ljudje, ki so se jim pridruževali še drugi, ki niso imeli neposrednega izkustva z Jezusom, postali tako drugačni: odprti, sprejemajoči, pripravljeni na vzajemno delitev? Kako je bilo mogoče, da so ti ljudje postali sposobni v resnici živeti Jezusovo naročilo, da morajo svojega bližnjega ljubiti kakor samega sebe?

Odgovor je: srečali so vstalega Jezusa Kristusa. Njega, ki je napovedal, da bo v svoji uri, ko bo povišan z zemlje, vse pritegnil k sebi. Ko jih je pritegnil k sebi, jih je pritegnil tudi drugega k drugemu, jih je zbližal med seboj. Vstajenje, ki ga slavimo v teh dnevih, je potrditev, da njegovo povišanje na križ ni bil popoln poraz, ampak je v tistem trenutku dokončno zmagala ljubezen, saj se njegovega srca ni dotaknil noben drobec sovraštva in senca maščevalnosti. Zato ni bilo nobene ovire, nobene prepreke, da bi pot povišanja v resnici postala tudi popolna pot zbližanja. V času Jezusovega javnega delovanja so učenci ostajali ljudje, ki so v sebi vsak posebej nosili svoj neodrešeni jaz, ki jih je vlekel vsaksebi ali celo drugega proti drugemu. Ko pa so doživeli zmagoslavje povišanja in vstajenja, so v resnici postali bratje.

Kaj to pomeni za naše družine in za naša župnijska občestva? Dvoje doživljam kot posebno sporočilno in pomembno. Tomaž je imel možnost, da se je oddaljil od skupnosti. Ena od značilnosti skupnosti, ki v resnici postane občestvo, je tudi v tem, da je dovolj močna, da lahko dovoli, da se posameznik od nje oddalji. Občestvo, ki ga povezuje vera v vstalega Jezusa Kristusa, živi notranjo svobodo – svobodo posameznikov in svobodo njihovih medsebojnih odnosov. Sekta je prešibka, da bi lahko dovolila svobodo, zato sekta zasužnjuje in ne dovoli, da bi kdo odšel od nje, da bi se kdo oddaljil. V občestvu Jezusovih učencev pa je prostor tudi za drugačnost, tudi za svobodo.

Ta notranja moč občestva in s tem tudi njegova notranja svoboda pa se kaže v tem, da občestvo nekoga, ki se želi ali se iz neke notranje nuje mora oddaljiti od njega, ne izobči. Nad njim ne izreče anateme, pač pa občestvo pusti odprta vrata, da se tak posameznik lahko v katerem koli trenutku vrne med brate in ga ti tudi sprejmejo kot brata. Tako kakor je odšel Tomaž, pa ga drugi učenci zaradi tega niso razglasili za odpadnika, in kakor mu tudi niso zaloputnili vrat in ga zavrnili, ko je ponovno prišel mednje. Prav to občestvo, ki je bilo močno v veri v vstalega Jezusa, je premoglo dovolj svobode, da je mogel sveti Tomaž iz njega oditi in se potem tudi vanj vrniti.

Kakšen zgled je to za naše družine! Kolikokrat nekoga, ki Bog ve zakaj ni sposoben živeti v skladu z našimi pričakovanji ali z družinskim izročilom, izobčimo in izločimo? Tudi kristjani ob različnih priložnostih sicer neuradno, brez pisnih razglasov, izobčimo svoje brate in sestre, ki jih imamo za grešnike, ki niso vredni naše družbe. Izobčenja se največkrat dogodijo v srcu, potem pa se razglasijo v naših medsebojnih pogovorih, v katerih tako pridno prigrizujemo dobro ime svojih bratov in sester, da nazadnje na njih v naših očeh ne ostane nič dobrega. Kakšno izobčenje, kakšna izločitev in kako do konca zaprta vrata. Kako naj ti ljudje najdejo pot do srečanja s Kristusom, če mi sami ne živimo usmiljene svobode, za katero nas je osvobodil Jezus in ki nam jo je podaril s tistim čudovitim: Mir vam bodi.

Dragi bratje in sestre. Od skupnosti prvih kristjanov se tudi mi danes naučimo, da velikokrat ne znamo drugim posredovati svojega odnosa do Boga, do Cerkve, do čudovite vsebine naše vere, lahko pa v sprejemajoči odprtosti ustvarimo prostor, v katerem bodo naši otroci in naši bratje, ki so odšli od nas, našli pot nazaj in bodo mogli tudi sami srečati Kristusa in zaživeti z njim.

Želim vam lepo belo nedeljo, ki jo preživite v župnijskem občestvu in v družini, ki ju je osvobodil in odrešil Kristus. Amen

Dragi bratje in sestre. Milost vam in mir od Gospoda Jezusa Kristusa, ki je vstal in živi.

Katoliški kristjani danes po vsem svetu praznujemo veliko noč, praznik Jezusovega vstajenja. Po obhajanju svetega tridnevja, v katerem smo z Jezusom prehodili pot od zadnje večerje z učenci, pri kateri nam je podaril evharistijo in duhovništvo, preko sodnega procesa pred Pilatom in Herodom, po poti križa in križanja, skozi grob v jutro tistega dne, prvega v tednu, kakor pravi evangelist Janez, v katerem se je Magdalena napotila h grobu, odkrila, da je kamen odvaljen in tekla povedat Petru in Janezu, kaj je doživela. Presenetljiva vest je učenca spodbudila, da sta tudi sama tekla h grobu, da bi preverila Marijino zgodbo. Prišla sta do praznega groba. Najprej je v grob stopil Simon Peter. Videl je prazen grob. In to je bilo tudi vse. Nič se ni zgodilo. Nato je v grob stopil še drugi učenec, Janez. Tudi ta je videl prazen grob, vse tisto, kar je videl pred njim že Peter. Vendar evangeljski odlomek zanj pravi, da je videl in veroval.

Velikonočno praznovanje tudi nas velikokrat pripelje do praznega groba. Kot bi bil prazen grob zagotovilo Jezusovega vstajenja. A prazen grob to ni. Ko je Marija odkrila prazen grob, je sledila najbolj logični razlagi, ki ji je prišla na misel: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Ko so stražarji, ki jih je na prigovarjanje velikih duhovnikov h grobu postavil Poncij Pilat, prišli v mesto in pripovedovali, kaj se je zgodilo, so jih podkupili in jim naročili, naj govorijo, da so ponoči prišli Jezusovi učenci in ukradli njegovo truplo. Koliko ljudi je to verjelo. Veliko lažje je naši pameti sprejeti, da je grob prazen zaradi tega, ker je truplo pokojnega nekdo odnesel, kot pa sprejeti, da je pokojni vstal od mrtvih, da živi. Zato se je vest o ukradenem truplu razširila med Judi do današnjega dne, kakor pravi evangelist Matej. Pa tudi Marija Magdalena in Simon Peter sta šla od groba z mislijo, da je Jezusovo telo moral nekdo vzeti in ga odnesti kdo ve kam.

Marija je spregledala, da je Jezus vstal in da živi, šele, ko je strmela v grob in oblita s solzami žalovanja za umrlim Učenikom, zaslišala svoje ime: Marija. Obrnila se je proč in zagledala Jezusa. Učitelj, ga je spoznala. Podobno zgodbo so doživeli tudi vsi drugi učenci. Bili so zaprti v dvorani zadnje večerje, polni strahu, da bi mogla tudi nadnje priti enaka usoda, kakršna je umorila njihovega prijatelja in Učitelja. Nikomur ni prišlo na misel, da je Jezus napovedoval svoje vstajenje. Kolikokrat jim je povedal, da bo izročen v človeške roke, da ga bodo obsodili na smrt, da ga bodo križali, da pa bo po treh dneh vstal. Njegove besedo so utihnile. Govorili so samo dogodki zadnjih dni. Prijetje, trpljenje, križ in smrt. Pa tudi njihov pobeg, njihovi strahovi. Nikjer misli na vstajenje.

Tako je bilo vse do trenutka, ko so doživeli osebno srečanje z vstalim Jezusom. Ko jih je brez očitanja pozdravil: Mir vam bodi, ko jim je pokazal poveličane rane žebljev in sulice na rokah, nogah in prsni strani, ko je pred njimi jedel, so verovali, da je vstal in da živi.

Za nas, kristjane, za našo vero je izjemno pomembno, da pustimo, da nas praznik Jezusovega vstajenja odvede na pot, na kateri bomo srečali vstalega. Jezusovo vstajenje namreč ni zgodovina. To ni otožno osrečujoča pripoved o tem, kar se je za neko veliko noč dogajalo v Jeruzalemu. Vse to more nagovoriti naša čustva. V nas lahko poglobi čut za pravično in dobro, za poštenost. Lahko nas povabi k občudovanju dogodkov. Ni pa dovolj, da bi verovali.

Prav vera v Jezusovo vstajenje pa je temelj naše vere in našega krščanskega življenja, našega praznovanja. Vera v Jezusovo vstajenje je tako pomembna, da je apostol Pavel kristjanom v Korintu roteče zaklical: »Če Kristus ni bil obujen, je naše oznanilo prazno in je prazna tudi naša vera. Potem pa v nadvse slovesnem tonu nadaljuje: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,20).

Zato je velika noč seveda najprej praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih, istočasno pa mora biti tudi praznik naše vere v vstajenje, praznik moje vere v vstajenje. Moje vere v vstajenje Jezusa Kristusa, pa tudi moje vere v moje vstajenje. Jezus je kot prvenec tistih, ki so zaspali, vsem nam odprl pot v vstajenje. Ali to verujemo? Ali je velika noč v resnici praznik naše vere v vstajenje?

Vem, kako težko je to. Tudi mi se večkrat znajdemo v koži učencev, ki so prej pomislili na tatove, ki so ukradli Jezusovo telo, kot pa se spomnili na njegove besede, da bo tretji dan vstal od mrtvih. Zato ga moramo v praznovanju njegovega vstajenja prositi za vero, za vero v njegovo in naše vstajenje. Brez tega so stvari lepe, zelo lepe, a prazne. Tudi praznik velike noči lahko postane prazen in nima življenja v sebi, če ne živi iz našega osebnega srečanja z Jezusom v spovedi, v sodelovanju pri sveti maši, v premišljevanju njegove besede, v njegovem vsakdanjem prihajanju v moje življenje.

Ko so apostoli verovali vanj, so postali njegove priče. Naročil jim je, naj oznanjajo ljudstvu in pričajo, da je Jezus tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. In da so vsakemu, kdor veruje vanj, v njegovem imenu odpuščeni grehi.

Dragi bratje in sestre. Če smo pripravljeni srečati Jezusa, vstalega in živega, bo tudi nas naredil za priče. Kdo bo našemu svetu, kdo bo našim bratom in sestram povedal, da je naša prihodnost v objemu ljubezni Očeta, ki je Jezusa obudil od mrtvih, če tega ne bomo storili mi. Naj nam Jezus pomaga do globoke osebne vere v vstajenje. Naj nas naredi za priče svojega vstajenja in življenja za naše brate in sestre.

Vsem voščim veselo veliko noč. Kristus je vstal! Zares je vstal! Kristus živi in v njem bomo živeli tudi mi! Amen!

2018-05-29T09:14:52+00:00 01. 04. 2018|