Umetniki za karitas

Ob slovenskem kulturnem prazniku, so praznovali tudi umetniki, ki delujejo v programu Umetniki za karitas. Ob 10. uri so se zbrali v ljubljanski stolnici, kjer je mašo daroval ljubljanki nadškof msgr. Stanislav Zore OFM, nato pa je sledila prireditev v Galeriji Družina.

Nagovor nadškofa pri sveti maši:

Spoštovana gospa Jožica Ličen, ravnateljica Škofijske Karitas Koper in duša dogajanja na Sinjem vrhu ter po različnih krajih Slovenije in širše, kjer potekajo razstave Umetniki za Karitas, spoštovani drugi sodelavci, dragi umetniki in ljubitelji umetnosti, spoštovani častni gostje, dragi bratje in sestre. Na poseben način imejmo v svoji sredi pokojnega Toneta Seiferta, ki se je s smrtjo ločil od čopičev in platen, ter se zazrl v Lepoto, večno davno, večno novo, ki jo je ljubil z vso močjo ter se ji predajal z vso strastjo ustvarjalnega naboja.

Smrtni dan Franceta Prešerna, umrl je 8. februarja 1849, je za našo državo slovenski kulturni praznik. Prav je, da smo Slovenci v tem praznovanju samonikli. Edini v Evropi in najbrž kar na celem svetu imamo državni praznik, v katerem se oziramo v svoje kulturne dosežke, v svoje kulturne ustvarjalce in vsako leto znova preverjamo svojo identiteto. Pred dobrimi petnajstimi leti je Michel Pochet o tem prazniku zapisal tole misel: »V primeru, če bi moral zamenjati državljanstvo, bi si izbral slovensko. To mislim iskreno. Narod, ki si je v trenutku tako dolgo pričakovane samostojnosti po stoletjih zatiranj izbral za svoj državni praznik obletnico smrti pesnika in to proslavlja brez vojaških parad s tanki in protiavijonskimi raketami, ter ob prisotnosti predsednika države, vlade, diplomatskega zbora podeljuje nagrade svojim najboljšim slikarjem, kiparjem, glasbenikom, pesnikom …, tak narod, čeprav številčno majhen, je velik narod.«

Pochet ima prav. Skozi zgodovino se namreč nismo mogli postavljati ob bok večjim in močnejšim narodom, ki so premogli vojaško moč, ki so vzpostavljali kraljestva in cesarstva, ki so premikali meje in oblikovali države. Čeprav nas tudi na tem področju ni treba biti sram. Ko se namreč oziramo v zgodovino Evropskih dosežkov, pogosto naletimo tudi na Slovence, ki so se odlikovali na različnih področjih življenja.

Dejstvo pa je, da nas ti dosežki na diplomatskem, znanstvenem, vojaškem in še toliko drugih področjih niso oblikovali v to, kar smo danes. Živeli smo in še vedno živimo na preveč prepišnem svetu, na križišču Vzhoda in Zahoda, Severa in Juga, da bi se mogli zanesti zgolj na dosežkih posameznikov, ki so se odlikovali po Evropskih prestolnicah in širše. Potrebnega je bilo nekaj bolj strnjenega, bolj trdno med seboj povezanega in tudi nekaj bolj tesno ljudi, vasi, kraje in narod povezujočega, da je moglo kljubovati velikim političnim tvorbam in jezikovnim skupinam v naši okolici.

Nedvomno je bila to naša narodova kultura, ki se je oplajala z vseh strani in obenem ostajala in ustvarjala kot resnično naša, slovenska. Kultura, ki je rasla iz nas in obenem kultura, s katero smo rasli kot narod, kot Slovenci, pa seveda tudi kot kristjani. Oblikovala je našo identiteto, ki je bila dovolj svetovljanska, da zaradi zaprtosti vase ni postala jalova in nerodovitna, obenem pa je pognala tudi dovolj globoke korenine samoniklosti v naše bregove in doline, pa tudi v naša srca, da je ni moglo odplaviti valovanje vplivov in moč pritiskov, ki jih je doživljala z vseh strani.

Kje pa je ta v najboljšem pomenu besede naša kultura zajemala svoj navdih in svoj izraz? Mislim, da lahko upravičeno rečemo, da se je navdihovala ob lepem in dobrem. Če se morda kaj ni navdihovalo pri lepem in dobrem, potem to ni preživelo preizkusa časa. Ta preizkus neusmiljeno izloči žlindro, prazne pene na površju kulturnega ustvarjanja in dogajanja, ki so sicer očesu lahko najprej vidne, a jih bo čas v resnici odpihnil v pozabo, morda za nekaj časa v depoje galerij in muzejev ter v odročne police knjižnic, najbolj zanesljivo pa jih bo odnesel duh pozabe, duh nezanimanja zanje. To so nemi izrazi nekega časa in ljudi v njem, ki so živeli iz zanikovanja in zato ostali brez besed, brez sporočila. Omenjal jih bo morda samo kak strokovnjak za določeno področje kot poskuse korakov vstran.

Kot rečeno, so te pene očem najprej vidne, a niso kultura, ki sama v sebi nosi naboj preživetja. Ta kultura v pravem pomenu besede je spodaj, v globini, in se pokaže s tem, da preživi čas. Ta kultura ne izgine v pozabo, ker raste iz resnice in lepote, ne iz prizadevanja, da bi šokirala. Ustvarjalci te kulture ne iščejo sami sebe, ampak iščejo resnico. Kopljejo po globinah duše in se bojujejo z vprašanji, ki se rojevajo v svetu in v njih samih, da bi se dokopali do odgovorov ali vsaj do sledi odgovorov, po katerih hrepenijo. Ti ljudje so svečeniki resnice. Njim ne gre za videz, za nastopaštvo. Zavedajo se, da edinole resnica odpira človeka za življenje svobode duha in srca, čeprav morebiti skozi preizkušnjo in tragiko. »Vsaka pristna izkušnja resnice in lepote sama po sebi želi rasti v nas. Vsaka oseba, ki živi globoko osvoboditev, postaja bolj dojemljiva za potrebe drugih. Dobrota se ukoreninja in razvija, ko jo podarjamo,« pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Veselje evangelija (VE 9).

In pri tem ne gre za pospeševanje estetskega relativizma, ki bi mogel zatemniti neločljivo vez, ki obstaja med resnico, dobroto in lepoto, ampak gre za to, da ponovno dosežemo spoštovanje lepote, da bi dosegli človeško srce in da bi v njem zasijala resnica in dobrota Vstalega. Če ljubimo samo to, kar je lepo, kakor pravi sv. Avguštin, tedaj je učlovečeni Božji Sin, razodetje neskončne lepote, v najvišji meri ljubezni vreden in nas priteguje nase z vezmi ljubezni,« (VE 167). 

Tukaj nam prihaja na misel zapis Dostojevskega, da bo lepota odrešila svet. Glede na to, da je svet odrešil Jezus Kristus, za katerega velja, da »ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli« (Iz 53,2), ne gre za lepoto, kakor jo razumemo v vsakdanjem izrazu. Njegova lepota je v darujoči ljubezni, ki se razdaja vsem, pravičnim in krivičnim, kakor sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi. Gre za daritev življenja, ki ji lepoto daje ljubezen.

Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je nedavno o vesolju spregovoril kot o razlitju lepote. »Po eni strani je lepota temeljna komponenta ‘biti’ in ‘obstajati’, ki pa ni namenjena sama sebi … S teološkega vidika predstavlja sporočilo o ‘onkraj’ in o ‘Drugem’. Imanenca in transcendenca se srečata v lepem, ki je istočasno človeško in božansko ter estetično in etično. Prav Jezus Kristus pa je najvišje in obenem nam najbližje srečanje imanence in transcendence, človeka in Boga.

V duhu današnje Božje besede mora zato umetnik v sebi živeti dvojno držo: po zgledu kralja Salomona se mora zavedati svoje majhnosti in nezadostnosti ter zato prositi »za razumno srce«, da bi mogel biti služabnik daru, ki ga je prejel; hkrati pa mora hoditi v samoto, kjer se v tišini odpira dialogu z Bogom, da more potem spregovoriti skozi svoje ustvarjanje. To nam pomaga, »da se čutimo blizu Bogu in da hodimo po poteh lepote, ki nas bodo nekega dne privedle do kontemplacije neskončnega Dobrega, ki nas priteguje k sebi s svojimi vezmi ljubezni.« Umetnik tako postane posrednik tiste lepote, ki verniku pomaga izraziti njegovo ljubezen do Boga.

Zato se s papežem Frančiškom obrnimo na Marijo, ki jo v molitvi imenujemo »tota pulchra – vsa lepa«, in jo prosimo: »Daj nam sveto drznost za iskanje novih poti, da bo do vseh prišel dar lepote, ki nikoli ne ugasne.«

2020-02-08T23:30:42+02:0008. 02. 2020|