Tomaževa proslava 2020

Veliki kancler Teološke fakultete, ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je v ljubljanski stolnici daroval sveto mašo ob letošnji Tomaževi proslavi, ki je najvišja proslava Teološke fakultete. Na njej študentom podelijo diplome, magisterije in različna priznanja. Nadškof je zbrane v stolnici sv. Nikolaja nagovoril in Teološki fakulteti ponovno čestital ob 100 letnici njenega obstoja.

Nagovor nadškofa:

Dragi bratje škofje in duhovniki, spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean Marie Speich, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, spoštovani profesorji in uslužbenci, cenjeni visoki gostje, predstavniki Univerze v Ljubljani, spoštovani predstavniki sestrskih Cerkva, dragi študentje Teološke fakultete, dragi bratje in sestre.

Papež Leon XIII., je svetega Tomaža Akvinskega, »kneza in mojstra vseh katoliških učenjakov«, kakor ga je sam označil, postavil za zavetnika cerkvenih visokih šol, zlasti teoloških fakultet. Zato tudi naša Teološka fakulteta njegov praznik obeležuje na posebno slovesno. Sicer je god tega učenega svetnika 28. januarja, ko so leta 1369 njegove relikvije prenesli v Toulouse, a tudi naše praznovanje na prvi ponedeljek v mesecu marcu je lepo povezano z življenjem sv. Tomaža, saj je umrl 7. marca 1274, ko je bil na poti na koncil v Lyonu.

Priprošnja svetih zavetnikov, ki jim izročamo v posebno skrb različna področja in ustanove v Cerkvi, so znamenje, da se zavedamo, da smo odprti v presežno, v Božje. Zato tudi teolog vedno dviga pogled kvišku. Zaveda se obzorja večnega, njegovo raziskovanje, pa tudi njegovo pedagoško in oznanjevalno delo mora nujno vstopati v odnos služenja. Ker se teologija poglablja v Boga in si prizadeva govoriti o Bogu, se nikoli ne more, če naj se še imenuje teologija, zapreti sama vase, ampak stalno zajema iz Razodetja, iz poglabljanja v izročilo Cerkve in iz pozornega poslušanja, kako Sveti Duh danes navdihuje Cerkev, da bi mogla oznanjati današnjemu svetu.

Pretekli teden so štiri skupine romarjev iz Slovenije obiskale Sveto deželo. To romanje je bilo pripravljeno v spomin na veliko slovensko romanje, ki ga je leta 1910 vodil ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Ti romarji so potovali z ladjo, pa tudi sicer so bili zaradi takratnih možnosti omejeni samo na romanje v Jeruzalem in Betlehem z okolico. V svoj dnevnik je o tem romanju zapisal: »Ni mogoče opisati čustev ob prihodu v Jeruzalem in pri obiskovanju raznih svetih krajev … Jaz sem bil večkrat izredno ginjen, posebno na križevem potu, in sem po štirinajsti postaji ljudstvu, namreč moji skupini, govoril« (Dnevnik, 487). Ob 110-letnici tega romanja smo tudi mi smeli doživljati, kako sveti kraji spregovorijo skozi svetopisemska besedila in prevzamejo človeka, ki jih posluša, istočasno pa tudi gleda kraje in okolje, v katerem se je odvijala zgodovina odrešenja.

Ko smo z romarji obiskovali kraje od gore Sinaj v puščavi do bazilike Božjega groba in vstajenja, sem vedno močneje čutil, kako pomembno je ohranjati živ stik s Svetim pismom, kako pomembno je živeti iz Razodetja. Na misel mi je prihajala beseda papeža Frančiška, povedana teologom Mednarodne teološke komisije lani novembra, ob 50-letnici ustanovitve te Komisije. Papež jim je dejal: »Da bi teologija pomagala poslanstvu Cerkve, jo mora ‘navdihovati evangelij’ (mora dihati evangelij); zato ne more nadaljevati z abstrakcijami, ampak mora privlačiti s svojo sposobnostjo, da višine vere spusti v vsakdanje življenje.«

»V odnosu do evangelija imate porajajoče poslanstvo: poklicani ste, da evangelij prinesete na svetlo. Pravzaprav poslušate, kaj danes Duh pravi Cerkvam v različnih kulturah, da se pokažejo vedno novi vidiki neizčrpne Kristusove skrivnosti (…) In nato pomagate prvim korakom evangelija: pripravite načine, kako prevesti vero za današnjega človeka, tako da jo lahko vsak čuti bližje in se čuti objetega od Cerkve, ki ga prime za roko tam, kjer je, in ga spremlja pri spoznavanju oznanila. Teologija je poklicana k temu: ne gre za razpravo o življenju, ki poteka za katedrom, ampak gre za utelešenje vere v življenju.«

Papež je potem teologom Komisije, s tem pa gotovo tudi vsem drugim, ki veljajo za teologe, povedal, da morajo, če hočejo biti vzor in spodbuda vsem tistim, ki bi se želeli posvetiti temu študiju, nujno osvojiti eno samo prepričanje, in sicer: »Privlači samo teologija, ki je lepa, ki spoštuje evangelij in se ne zadovolji zgolj z uporabnostjo. Za ustvarjanje dobre teologije ne smemo nikoli pozabiti dveh razsežnosti: Prva je duhovno življenje: samo v ponižni in vztrajni molitvi, v odprtosti Svetemu Duhu, lahko razumemo in prevajamo Besedo in izpolnjujemo Očetovo voljo. Teologija se rojeva in raste na kolenih!« Naj vas na tem mestu, spoštovani profesorji različnih disciplin na Teološki fakulteti, vprašam, koliko časa namenite molitvi za svoje študente. Seveda je pomembno, da kolikor je le mogoče obvladate snov in širite svoje znanje. A teološki profesor mora najprej na kolena za svoje študente teologije, da ga bo Sveti Duh navdihnil, kako naj jim posreduje to, kar je osvojil s študijem. Prav tako pa vprašanje tudi vam, dragi študentje: Kolikokrat se v kapeli ali v svoji sobi, morda pred tem, da odprete študijsko gradivo, v molitvi spomnite na svoje profesorje. Prepričan sem, da želite imeti najboljše profesorje. Vaša molitev, naj jim pomaga, da bodo postajali takšni.

»Druga razsežnost pa je cerkvenostno življenje: čutiti v Cerkvi in s Cerkvijo. Teologije ne moremo ustvarjati kot posamezniki, ampak v skupnosti, v službi vseh, da bi bratom in sestram tega časa širili dober okus evangelija; vedno z dobroto in spoštovanjem.« Pri tem moramo, ker smo Cerkev, ki živi in oznanja v 21. stoletju, vedno živeti duha sinodalnosti, poudarja papež. Sinodalnost ne pomeni skupnega razpravljanja o nekem vprašanju, ampak pomeni hoditi skupaj – a ne po različnih človeških zamislih, ampak hoditi skupaj po navdihu Svetega Duha. Pravzaprav je vodstvo Svetega Duha nujno potrebno, če hočemo v resnici hoditi skupaj. Tudi kot Teološka fakulteta, kot profesorji in kot študentje, hoditi skupaj in ne drug ob drugem, še manj drug proti drugemu.

Današnji dan je tudi lepa priložnost, da vam ponovno čestitam ob praznovanju 100-letnice ustanovitve Teološke fakulteta, ki smo jo obhajali lani, in se vam zahvalim za prispevek, ki ga je fakulteta dala in ga še vedno daje življenju naše Cerkve in našega naroda.

Profesorji Teološke fakultete so veljali za može – v preteklosti je to bilo tako – močne duhovne in duhovniške identitete, globoke izobrazbe in široke razgledanosti. Iz teh temeljev so bili v stalnem dialogu z življenjem družbe, z njenimi vprašanji in tudi z njenimi stranpotmi. Iz tega dialoga se je vedno znova rojevala diagnoza stanje družbe in Cerkve v njej, pa tudi odgovori, ki so pokazali smer naprej. Prosim vas, da tudi danes nadaljujete njihovo plemenito poslanstvo.

Naj vam sv. Tomaž izprosi, da boste vse delali v večjo slavo Božjo in v dobro vseh ljudi. Amen.

2020-04-02T15:34:21+02:0002. 03. 2020|