Tomaževa proslava 2019

Vsako leto Teološka fakulteta pripravi Tomaževo proslavo na kateri podelijo diplome in magisterije študentom, ki so uspešno zaključili študij. Proslava se je začela s slovesno sveto mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in veliki kancler Teološke fakultete msgr. Stanislav Zore OFM. Njegov nagovor objavljamo v celoti.

Spoštovani gospodje škofje, duhovniki in diakoni, spoštovani gospod dekan Teološke fakultete in profesorski zbor, spoštovani uslužbenci, dragi študentje in študentke, spoštovani gostje, dragi bratje in sestre. Prvi ponedeljek v mesecu marcu se vsi, ki smo povezani s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani, srečamo na praznovanju zavetnika sv. Tomaža Akvinskega. Ob tej priložnosti vam želim čestitati in se vsem zahvaljujem za delo, ki ga opravljate na pedagoškem in raziskovalnem področju, kakor tudi za vstopanje v akademski in v širši družbeni prostor, za katerega bi želel, da bi ga bilo v prihodnje še več. To je tudi slovesnost, na kateri se na zunaj pokažejo sadovi študija in dela profesorjev in študentov, kar na zunaj izrazijo različni nazivi, ki bodo danes podeljeni diplomantom na vseh programih naše fakultete. Vse vas vabim, da praznujemo s hvaležnostjo, saj je vsak uspeh v resnici sad darov, ki smo jih prejeli, in našega osebnega prizadevanja, da bi ti darovi tudi obrodili sadove.

Kljub temu je letošnje praznovanje nekaj posebnega, saj ga zaznamujejo pomembne obletnice. Leta 1589, pred 430 leti torej, je v skladu s tridentinskimi odloki delovala teološka šola v Gornjem gradu; s tem se je začelo javno visoko šolstvo na Slovenskem. Pred 400 leti, leta 1619, so jezuiti na svoji gimnaziji v Ljubljani uvedli predavanja moralne teologije, s katerimi so bile povezane javne disputacije o teoloških tezah. Ko je bila v Ljubljani leta 1919 ponovno ustanovljena univerza, je bila med petimi ustanoviteljicami univerze tudi teološka fakulteta – poleg pravne, filozofske, tehniške in medicinske fakultete. Upravičeni smo lahko veseli in ponosni, da je bila teologija skozi dolga stoletja med tistimi, ki so našemu narodu prižigali luč znanja in gradili stavbo izobrazbe, s katero smo držali korak z vsemi drugimi narodi v naši okolici. Tudi skozi pogled na zgodovino danes čestitam Teološki fakulteti najprej za oranje ledine, potem pa za prispevek, ki ga je skoz čas dajala izobrazbi našega naroda.

Letošnje praznovanje pa je posebno tudi zato, ker ga praznujemo v posebnem ozračju, v ozračju krize spolnih zlorab. V Vatikanu se je pred dobrim tednom končalo srečanje o zaščiti mladoletnih in ranljivih oseb v Cerkvi, ki ga je sklical papež Frančišek. V svojem sklepnem govoru je papež poudaril, da „v zlorabah vidimo roko zla, ki ne prizanese niti nedolžnosti otrok. Ponižno in pogumno moramo priznati, da stojimo pred skrivnostjo zla, ki se je zneslo nad najslabotnejšimi, ker so podoba Jezusa. Poglejte, zakaj je sedaj v Cerkvi v porasti zavest, da mora ne samo zajeziti strašne zlorabe z disciplinskimi ukrepi ter s civilnimi in kanoničnimi procesi, ampak se tudi z odločnostjo soočiti s tem pojavom tako znotraj kot zunaj Cerkve. Cerkev se čuti poklicana spopasti se s tem zlom, ki se dotika jedra njenega poslanstva, ki je oznanjevanje evangelija malim in varovati jih pred pogoltnimi volkovi … Kakor moramo sprejeti vse praktične ukrepe, ki nam jih razum, znanost in družba ponujajo, tako tudi ne smemo izgubiti z vidika te realnosti ter sprejeti duhovne ukrepe, ki nas jih uči sam Gospod, torej ponižanja, obsodbe samih sebe, molitve in pokore. To je edini način, da premagamo duha zla. Jezus ga je tako premagal.“

Papež nas vabi k spreobrnjenju. In kaj pravzaprav to pomeni? Dovolite mi, da se ozrem na govore, ki jih je v letih med drugo svetovno vojno od 1941 in 1945 za britansko ljudstvo imel Clive Stapels Lewis. Namen teh govorov je bil, da bi v času trpljenja in preizkušenj opogumljal narod in mu vračal smisel. Veliko teh 15 minutnih govorov je bilo namenjenih teologiji, čeprav pisatelj ni bil teolog, ampak iz ateizma spreobrnjeni kristjan. In kaj Lewis pravi o teologiji? Kako se teologija začne?

„Navaden preprost kristjan poklekne, da bi molil. Skuša stopiti v stik z Bogom. A kot kristjan ve, da je tudi tisti, ki ga spodbuja k molitvi, Bog: tako rekoč Bog znotraj njega. Ve pa tudi, da vse njegovo védenje o Bogu prihaja po Kristusu, človeku, ki je Bog – da Kristus stoji poleg njega, mu pomaga moliti, moli zanj. Vidite, kaj se dogaja. Bog je tisti, h kateremu moli – cilj, ki ga skuša doseči. Bog je tudi tisti, ki je znotraj njega in ga spodbuja – je gonilna sila. Bog pa je tudi pot ali most, po katerem lahko doseže ta cilj … človek je po Bogu pritegnjen v Boga, medtem ko še vedno ostaja on sam. Na ta način se začne teologija.“ V nadaljevanju pove, da je teologija na neki način eksperimentalna znanost. „Je podobna drugim eksperimentalnim znanostim, a ne povsem. Če je nekdo geolog, ki študira kamnine, mora iti in najti skale. Te ne bodo prišle k njemu in če gre k njim, ne bodo pobegnile.“ Potem pisatelj preigra celotno lestvico stvarstva preko živali in človeka in nazadnje pride do Boga. „Ko pa človek spoznava Boga, je pobuda na Njegovi (Božji) strani. Če se sam ne pokaže, nas nič, kar lahko storimo, ne usposobi, da bi ga našli. In vendar veliko več samega sebe dejansko pokaže enim ljudem kot drugim – ne ker bi imel ljubljenčke, ampak zato, ker je zanj nemogoče, da bi se pokazal človeku, katerega um in značaj sta v zmotnem stanju … lahko povemo še drugače; medtem ko so v drugih znanostih instrumenti, ki jih uporabljate, zunaj vas, je instrument, skozi katerega vidite Boga, vaš celotni jaz“ (C. S. Lewis, Mere Christianity, 79-80).

O istem nam pripoveduje papeški pridigar Raniero Cantalamessa v knjigi „Tvoja BESEDA mi daje življenje“. Naš Bog, svetopisemski Bog je Bog, ki govori. Njegova beseda ni nekaj odmaknjenega, nekaj komaj zaznavnega. Gre za govorico v pravem pomenu besede. Človek sprejme sporočilo, ki ga lahko prevede v človeške besede. In ta beseda sega v globino. „Noben človeški glas ne doseže človeka v globinah, v katerih ga doseže Božja beseda. Ta beseda ‘zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca’ (Heb 4,12)“ (Cantalamessa, 10-11).

Eden od vidikov naše bogupodobnosti je prav v tem, da smo obdarovani z besedo. „Bog je ustvaril človeka ‘po svoji podobi’, ker ga je ustvaril sposobnega govoriti, komunicirati in vzpostavljati odnose; in prav zaradi tega, da bi bilo to mogoče, ‘ju je ustvaril moškega in žensko’ (1 Mz 1,27), se pravi različna. Bog, ki ima v samem sebi od vekomaj Besedo, svojo Besedo, je človeka ustvaril obdarovanega z besedo“ (Cantalamessa 12).

Teologija se torej začne s poslušanjem Boga, njegove besede. Temu mora slediti pogovor z njim. Teologija brez dialoga z Bogom, ki se velikokrat lahko primerno odvija samo na kolenih, se prej ali slej izprazni – ker ne govori z Bogom, ne more več govoriti o Bogu. Teologija je vedno znova v skušnjavi, da bi živela iz dialoga s svetom, z raznimi miselnimi tokovi. Prav je, da vso resničnost okoli sebe zaznava in presoja, vendar jo mora srečevati in presojati iz Boga, iz njegove besede, sicer se hitro spremeni v mnenje na tržnici mnenj.

Razmišljanje nas je pripeljalo do temeljne misli današnjega evangelija, do povabila, da postanemo učenci. Biti učenec ne pomeni, da občudujemo Jezusa, da strmimo nad njegovimi nauki. Biti učenec tudi ne pomeni, da hočemo s svojimi močmi in sposobnostmi doseči cilje, ki se nam zdijo mikavni ali bi jih radi dodali med trofeje svojega napuha ali ošabnosti. Biti učenec pomeni postati tako zelo svoboden vsega, da lahko z naglim hitenjem, lahkim korakom in neovirano hojo, kakor je zapisala sveta Klara sveti Neži Praški (2KlPNP 12), hodimo za svojim Gospodom.

V vsakem izmed nas kdaj glasneje kdaj bolj pritajeno odmeva vprašanje, ki ga povzema Jezus v svoji ugotovitvi: „Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo“ (Mr 10,23). Pri tem bogastvo ni nujno preštevanje novcev. Človekova, tudi teologova duša se lahko pripne na marsikaj drugega, kar sicer ne cinglja v zvenenju bogastva, pa vendar tako močno pogojuje njegovo odločanje in ravnanje, kakor je premoženje odločalo o korakih mladeniča pred Jezusom.

Zato je pomembno, da slišimo tudi sklepno Jezusovo besedo: „Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče“ (Mr 10,27). Kajti, kakor pravi modri Sirah, „Bog dovoljuje skesanim vrnitev, spodbuja tiste, ki izgubljajo zaupanje. Spreobrni se h Gospodu in pusti grehe, milo prosi pred njim in nehaj ga žaliti! Kako velika je Gospodova milosrčnost in njegovo usmiljenje do teh, ki se spreobrnejo k njemu!“ (Sir 17,24-25.29). Amen.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2019-04-18T15:09:13+00:0004. 03. 2019|