Sveti Jožef, 19.3. – Pridiga nadškofa msgr. Zoreta na Občnem zboru škofijske Karitas in romanju mož in fantov

Spoštovani sodelavci škofijske Karitas Ljubljana, dragi možje in fantje. Na praznik svetega Jožefa, moža Device Marije, smo se zbrali v naši stolnici. S to sveto mašo se sodelavci Karitas želite zahvaliti za vse tisto, kar ste v preteklem letu mogli storiti dobrega, obenem pa se tudi priporočiti za naprej, da bi znali odgovoriti na vse prošnje, s katerimi bodo pomoči potrebni prihajali k vam. Obenem pa je to priložnost, da se vam tudi sam zahvalim, da vse kristjane opominjate in spodbujate k zavedanju, da je eden od stebrov, na katerih sloni naša vera, ravno dobrodelnost. Pravega krščanstva namreč ni brez treh področij verovanja: ni ga brez bogoslužja, brez oznanjevanja in brez karitativnega delovanja. Če bogoslužje pozabi na oznanjevanje in dobrodelnost, se spremeni v golo obrednost, ki zadovoljuje samo naše čute, ne gradi pa občestva v polnem pomenu besede. Če oznanjevanje pozabi na ostala dva stebra, se spremeni v ideologijo, ki hoče uveljaviti svoj prav, pri čemer se ne ozira ne na Boga in ne na človeka. Če pa karitativno delovanje pozabi na bogoslužje in oznanjevanje, se spremeni v zgolj socialno delovanje, Karitas pa postane še ena socialna ustanova poleg vseh ostalih. Samo v harmonični usklajenosti vseh treh naša vera živi vsa tri področja in ostaja trdna. V bogoslužju se odpira češčenju Boga, v oznanjevanju se odpira vsebini našega verovanja, tako bogoslužje kot oznanjevanje pa dobita potrditev, da nista sama sebi namen, ampak oba zajemata iz Boga, ravno v dobrodelnosti, ki pomeni vero, ki iz besed dozori v dejanja.

Vaša naloga znotraj cerkvenega občestva torej ni samo s povečano pozornostjo odkrivati posameznike in družine, ki so potrebni pomoči, in potem skupaj s sodelavci poiskati konkretne in primerne odgovore na njihove potrebe. Mislim, da je to celo manj zahteven del vašega karitativnega delovanja. Pomembnejši in tudi zahtevnejši del je prebujati zavest o potrebnosti dobrodelnosti pri vsakem kristjanu. Preveč rada se nam prikrade skušnjava, da smo kristjani že s tem, da gremo ob nedeljah k maši, ali pa niti to ne, tudi če gremo samo občasno. Morebiti je vaša najtežja naloga nagovoriti brate in sestre kristjane, da se odločijo, koliko bodo od svojih dohodkov vsak mesec namenili za pomoč potrebnim oziroma na kakšen način bodo uresničevali svojo poklicanost k dobrodelnosti. Kako težko bo v vseh nas prebuditi zavest, da se moramo pri pripravi na spoved vprašati tudi, ali sem od zadnje spovedi živel dobrodelno razsežnost krščanskega življenja? Tudi za nas, duhovnike, je pomembno, da dobrodelnost zavestno vključimo v svoje duhovništvo. Za duhovnikovo dobrodelnost ni dovolj, da je v župniji organiziral skupino Karitas. Tudi ni dovolj, če prostovoljce, ki delajo v Karitas, duhovno vodi, če zanje pripravlja nagovore za srečanja ali morebiti občasne duhovne vaje. Vsak duhovnik bi se moral glede na dohodke, ki jih ima, odločiti, koliko bo mesečno iz svojega prispeval prav v ta namen. Brez take odločitve lahko tudi naša dobrodelnost zelo hitro ostane zgolj na teoretični ravni. Veliko dela je torej še pred vami, dragi sodelavci Karitas.

Danes pa nas v našem krščanskem življenju nagovarja tudi zgled svetega Jožefa, moža Device Marije. Pred nas stopa s svojo negotovostjo in oklevanjem. Ni vedel, kaj naj stori. Marijina nosečnost ga je presenetila. To ni bila tista Marija, s katero se je sklenil poročiti. Vmes se je nekaj zgodilo in on ni vedel kaj. Imel je občutek, da v to dogajanje ne sodi. Premišljeval je in iskal rešitev.

Ali ni to tudi nam znano? Zlasti možem in fantom. Po eni strani od nas vsi pričakujejo trdnost in odločnost. Vedno bi morali imeti na dosegu roke rešitve za vse težave in probleme, ki nastanejo bodisi v medsebojnih odnosih bodisi v družbi kot taki. Od nas vedno pričakujejo jasna stališča in odločno delovanje. Pa tudi mi sami od sebe pričakujemo vse to in zato smo včasih razočarani, če se pojavijo negotovost, vprašanja in iskanje. Takrat mislimo, da nismo opravili svojega poslanstva, da smo opeharili druge.

Jožef je v tej negotovosti prišel do odločitve, da bo Marijo odslovil. Napisal bi ji ločitveni list in skrivaj odšel iz njenega življenja. A Bog je imel drugačne načrte. V sanjah ga je nagovoril in mu razodel, naj ga ne bo strah vzeti k sebi žene Marije. Kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Seveda se Jožefu niti sanjalo ni, kdo je Sveti Duh, jasno pa je vedel, kdo je Bog in sprejel je njegovo sveto voljo. Prav zaradi tega, ker ni slepo sledil svoji odločitvi, ampak je zaupal Bogu in njegovemu načrtu zanj, za Marijo in za otroka, ki ga je nosila, je postal varuh Svete Družine.

Tudi v našem življenju moramo vedno znova preverjati svoje načrte in odločitve preko Božje volje. Bog namreč tudi nam govori, kaj moramo storiti in kako Sveti Duh deluje v našem življenju. Ali se tudi nam ni že zgodilo, da smo pomislili na to, da bi odnehali? Preveč je bilo negotovosti, preveč težav. Rešitve nismo videli nikjer drugje, kakor v ločitvi. Komu se v srcu še ni porodila takšna misel. Obenem pa je v sebi vedno slišal še drugi glas, ki mu je govoril, naj tega ne stori. Govoril mu je, da obstaja rešitev, da velja poskusiti, da ima smisel počakati. Prav ta glas, čeprav morda včasih tako nejasen, vam je pomagal, da ste vztrajali in da ste danes varuhi svojih družin.

Sveti Jožef nam s svojim življenjem daje zgled, da tisti, ki posluša Boga in se potrudi, da izpolni njegovo voljo, nikoli ne ločuje, nikoli ne razdvaja. Ločujemo in razdvajamo ljudje. Velikokrat samo zaradi tega, ker smo premajhni, preveč omejeni. Ker ne vidimo rešitve in zato mislimo, da je rešitev v umiku, v begu, v ločitvi. Pri Bogu pa ni tako. Bog se ne umika, Bog ne ločuje, Bog ne beži. Zato Bog tudi nam vedno znova pokaže rešitve, ki nam samim nikoli ne bi prišle na misel. Potrebno pa je verjeti njegovi besedi in ji slediti. »Kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta …« je rekel Jezus.

Zgodi pa se še nekaj čudovitega. Tisti, ki posluša Božjo besedo in jo spolnjuje, postane varuh in zaščitnik nemočnih – podobno kakor Bog. Bog, ki vedno varuje tujca, siroto in vdovo, tudi tiste, ki so pripravljeni izpolnjevati njegovo voljo, naredi za varuhe tistih, ki potrebujejo pomoč, sprejetost in varstvo. Kakor je Oče usmiljen z ubogimi, tako tudi tisti, ki posluša Očetovo besedo, postane usmiljen z vsemi, ki so usmiljenja potrebni. Jožef je tako postal varuh Marije in Jezusa. Kaj je to pomenilo zanj, nekoliko vemo iz Svetega pisma, čeprav ni zapisano vse, kar je doživela Sveta Družina. Kaj to pomeni za družinskega očeta, spoznavate iz trenutka v trenutek. Biti ljubeč varuh svoje žene in otrok, biti usmiljen z osamosvajanjem otrok, z napakami, ki jih delajo, s kljubovanjem, s katerim skušajo pokazati svojo osebnost. Biti usmiljen v družini – edini razlog je, ker je usmiljen tudi Oče, ki ti je zaupal očetovstvo. In biti usmiljen kot prostovoljec ali prostovoljka Karitasa. Imeti sočutno srce do tistih, ki potrkajo na vrata in se včasih zaradi zadrege in sramu vedejo zahtevno, morda celo nesramno. Biti usmiljen in jim vračati dostojanstvo, ki so jim ga nepravične socialne razmere vzele. Postati varuh njihovih pravic in njihove človečnosti. To je zahtevna a sveta naloga. V letu usmiljenja bi morali vsi mi večkrat premišljevati o svojem ravnanju ob Očetovem usmiljenju do nas.

Dragi bratje in sestre. Današnji evangeljski odlomek pravi: »Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« Jožef se je zbudil iz spanja, v katerem mu je govoril Gospodov angel. Mi se moramo zbuditi iz spanja, v katerem nas nagovarja miselnost sedanjega časa. Zbuditi se moramo iz spanja, ki ločuje in razdvaja. Naj nam priprošnja in zgled svetega Jožefa pomagata, da bomo tudi mi velikodušno in z veseljem izpolnili Očetovo voljo in tako postali varuhi tistih, ki nam jih je Očetova previdnost zaupala v varstvo. Sveti Jožef, prosi za nas.

Avdio posnetek je na spletni strani: http://sl.radiovaticana.va/news/2016/03/19/zore_zbuditi_se_moramo_iz_spanja,_ki_lo%C4%8Duje_in_razdvaja/1216553

 

 

2018-05-23T11:59:07+00:00 19. 03. 2016|