Nadškof msgr. Stanislav Zore: “Srce, ki ostaja odprto za usmiljenje, naj bo sad tega leta.”

Dragi bratje in sestre!

Kot smo slišali v začetku, smo se zbrali v stolni cerkvi, v tej materi naših cerkva zato, da bi se Bogu zahvalili za vse tiste milosti, ki nam jih je podaril v tem izrednem svetem letu usmiljenja. Zbrali smo se, da bi v tej naši stolnici zaprli sveta vrata, ki jih bo papež Frančišek za vso Cerkev zaprl na praznik Kristusa Kralja, danes teden, v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Iskreno želim, da bi vsak izmed nas v tem trenutku v sebi v resnici čutil hvaležnost ob doživetem Božjem usmiljenju, namreč, da to leto ni šlo mimo. Da nismo samo prihajali skozi sveta vrata, molili veroizpovedi in molitev po namenu svetega očeta, morda prejemali zakramente spovedi in obhajila, hkrati pa je vse v našem življenju ostajalo isto. Če bi bilo tako, bi mi bilo žal za vsakega, v katerem sveto leto ni premaknilo njegovega srca, ni zganilo njegove notranjosti, vzvalovilo njegove duše, da bi zabrnela od Boga, njegove ljubezni, njegovega usmiljenja. Upam, da je v resnici vsak izmed nas v tem svetem letu spoznal, kaj pomeni, da je Bog usmiljen, kaj pomeni priti pred Boga kot grešnik, obremenjen, kakor je bil obremenjen razbojnik na križu. Preziran, kakor je bila prezirana Marija Magdalena. Obsojan, kakor je bila obsojana prešuštnica, zasačena v dejanju. In ne doživeti obsodbe, trde besede in prezirljivega pogleda, ampak doživeti usmiljenje in v njem spoznati, da greh ni naša nujna usoda. Ljudje nismo obsojeni na greh, ampak moremo svoj greh prinesti pred usmiljenega Boga, ga izročiti njegovemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu Kristusu in iz njegovih ust slišati, kakor je slišala prešuštnica: »Tudi jaz te ne obsojam.« (Jn 8,11) Ali pa kakor je slišal razbojnik na križu: »Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43) Doživeti, da nam Bog odpira prihodnost, da Božje usmiljenje človeku ponuja svobodo, ga pušča svobodnega in mu vrača vse njegovo dostojanstvo. More se obleči s sinovstvom, kakor se je z njim oblekel izgubljeni sin (Lk 15,11-32), ko se je vrnil v očetovo hišo in doživel očetovo hrepenenje po njem. Doživel je očeta, ki ne čaka za zaprtimi vrati, pač pa pred hišo in vsak dan znova dviga pogled, da bo zagledal svojega sina, ga objel ter mu povedal, da ostaja njegov oče.

Dragi bratje in sestre, ali smo doživeli to? Ali pa vsaj delček tega, da nas v tem obhajanju zaključka svetega leta v resnici preveva hvaležnost, velika zahvala za to, da imamo usmiljenega Očeta, ki ga spoznavamo preko obličja našega Gospoda Jezusa Kristusa? Če bomo to usmiljenje v resnici tudi mi skušali živeti, potem se ne bomo spraševali, kakor so spraševali so ljudje v današnjem evangeliju: »Učenik, kdaj bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to zgodilo?« (Lk 21,7) Če bomo živeli usmiljenje, bomo spoznali, da je onkraj konca Bog, ljubezen in večnost. Potem ne bomo trepetali za vsak dan, za vsak trenutek, za vsak kamen posebej, na kakšen način se bo morda porušil. Če bomo živeli usmiljenje, potem veliko tega, o čemer je govoril Jezus v evangeliju, sploh ne bo. Če bomo zares živeli usmiljenje, se ne bo dvigal »narod zoper narod« (Lk 21,10), ampak bo narod hodil z narodom. Ne bodo vojne in prevrati, ampak bodo ljudje sodelovali za skupen napredek in rast dobrega na naši zemlji. Če bomo živeli usmiljenje, potem ne bo lačnih, izobčenih, izkoriščanih. Če bomo živeli usmiljenje, potem tudi v naši najožji okolici, v lastni družini ali pa celo v mojem lastnem srcu, ne bo nikogar, ki bi bil prezrt, zapostavljen, zasmehovan, ki bi ga doživljal kot nevrednega. Če bomo živeli usmiljenje, potem bo ta naša ljuba zemlja v resnici začela pričevati o Božjem kraljestvu, ki je med nami, in o Božjem kraljestvu, ki je v nas.

Včeraj so na Brezjah postavili vprašanje, kaj bomo sedaj s svetimi vrati, če se zapirajo? Sveta vrata bodo ostala sveta in v zgodovino bo zapisano, da so bila ljubljanska vrata v letu usmiljenja sveta vrata ljubljanske stolnice. Nanje od danes naprej ne bodo več vezane milosti, ki smo jih mogli prejemati, ko smo kot romarji vstopali skozi njih. Še vedno pa bo ostalo odprto Božje srce. Od tistega trenutka naprej, ko je sulica na Kalvariji predrla meso in prerezala srce, da je izkrvavelo do zadnje kaplje v ljubezni, od takrat naprej Jezusovo srce ni nikdar več zaprto za nikogar izmed nas. V vsakem trenutku vsak izmed nas lahko stopi predenj in samega sebe ter vse svoje življenje položi v to ljubeče srce in ponovno doživi usmiljenje. Upam, da bomo vstopali v Jezusovo srce, v srce Božjega usmiljenja. Ravno tako bo ostalo odprto Marijino srce. Srce ljubeče Matere, ki nas je na Kalvariji sprejela za svoje otroke. Te odločitve ni nikoli več preklicala, zato ostaja Mati Cerkve. Ostaja pribežališče grešnikov in Mati usmiljenja. Tudi v to srce vstopajmo iz dneva v dan. In končno iskreno upam in vas prosim, da bo ostalo odprto tvoje srce. Odprto za Božje usmiljenje, da nihče izmed nas niti za hip ne bi podvomil, da mu Bog česa ne bi odpustil. Vedno z vsem zaupanjem, tudi z najhujšimi grehi prihajajmo pred Boga v zavesti: usmiljeni Oče je in me bo očistil vsega, kar mu bom izročil. Enako vas prosim in enako upam, da bo vaše srce odprto za usmiljenje v naših medsebojnih odnosih. To bo najlepši sad leta usmiljenja: usmiljeni do bratov in sester, do svojih domačih, sosedov, sodelavcev. Usmiljeni do vsakega človeka, ki ga pot prinese na našo pot. Srce, ki ostaja odprto za usmiljenje, naj bo sad tega leta.

Zaključimo to razmišljanje z besedami papeža Frančiška, iz bule Obličje usmiljenja, s katero je napovedal to sveto leto usmiljenja in napoveduje tudi njegov zaključek: »Na ta dan bomo od zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti. Življenje Cerkve, vse človeštvo in neizmerno vesoljstvo bomo izročili Kristusovemu vladarstvu, da bi razlil svoje usmiljenje kot jutranjo roso za rodovitno zgodovino, ki naj jo s prizadevnostjo vseh gradimo v bližnji prihodnosti. Kako si želim,« pravi papež »da bi bila prihodnja leta prepletena z milostjo, da bi stopali vsakemu človeku naproti z Božjo dobroto in nežnostjo! Naj vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.« (OU 5) Amen.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof

Foto: p. Ivan Rampre DJ

Zvočni posnetek nagovora najdete na spletni strani Radia Vatikan.

2016-12-19T09:26:48+00:0014. 11. 2016|