Praznik spreobrnjenja apostola Pavla ima za Cerkev tudi ekumenski pomen, saj so Pavlova pisma spodbuda vsem kristjanom pri oznanjevanju Jezusa Kristusa. Čeprav nekatera sporočila Pavlovih pisem razumemo različno, iz česar so se rodile in se še rojevajo različne teološke interpretacije, recimo o opravičenju, pa tudi različni ekleziološki pogledi, nam je Pavel predvsem opomin, da mora biti središče evangeljskega oznanila samo Kristus in nič drugega.

Danes nam Apostolska dela govorijo o Pavlovi osebnostni izkušnji Kristusa (prim. Apd 22, 3-16; 9,1-22). Ta izkušnja pomeni mejnik v njegovem življenju. Najprej je bil Savel, preganjalec prve Cerkve, po izkušnji Kristusa pa je postal apostol Pavel, glas evangelija vsem narodom. Pred in po tej izkušnji je bil Pavel vedno neustrašen. Najprej za judovsko postavo, potem pa za evangelij. Pri delu za postavo je imel za seboj podporo vseh, ki so takrat med Judi kaj pomenili. Pri delu za evangelij pa na začetku ni imel nikogar, razen Kristusa.

Pavel je na sebi pričel doživljati preganjanje. Judovske verske in družbene moči so ga na vsak način hotele uničiti, njegovi novi bratje in sestre po veri v Kristusa pa se ga bali in bili do njega nezaupljivi. Še celo prvaka prve Cerkve v Jeruzalemu, Peter in Jakob, sta imela glede tega velike težave. Zdelo se je, da ne vesta, kaj bi s Pavlom. Končno so si razdelili »oznanjevalni« teren: Peter in Jakob sta nadaljevala oznanjevanje evangelija med Judi, Pavel pa je šel v povsem novo in negotovo smer: med pogane. Vsi trije pa so zaradi oznanjevanja preganjanje na sebi okušali vse do njihove mučeniške smrti.

Preganjanje in strah. To dvoje se Cerkve nikakor noče ogniti. Oboje jo nenehno pretresa do temeljev. V zgodovini Cerkve je toliko preganjanja in strahu, da je nemogoče vse to spraviti v razumsko obliko iskanja odgovorov. To pa zato, ker si preprosto ne moremo odgovoriti na vprašanje: Zakaj?

Pri vsej dobri volji lahko sicer vsak pride do svojega odgovora. Pri enih je ta odgovor lahko povsem dobro razumsko dodelan, pri drugih pa je tudi skrajno zavržen in neprimeren. V obeh primerih lahko pride do nove agresivnosti, novega nezaupanja in celo tudi do novega preganjanja in strahu. Enostavno se nikdar ne neha. Preprosto več ne veš, kje je začetek in kje je konec.

Pavel je tukaj začrtal svojo pot. Čeprav se ni mogel ogniti diskusijam s tistimi, ki so preganjali Cerkev, niti s tistimi, ki jih je bilo strah znotraj Cerkve, je ostal neomajen v Kristusu. Delal je samo v korist evangelija. Pavel se je zavedal, da bi zanj bila izguba časa, če bi se ukvarjal s preganjanji in strahovi. S tem se mu ni bilo treba ukvarjati, ker preganjanja in strahu preprosto ni čutil kot grožnje. Edina grožnja mu je bilo to, da ne bi oznanjal Kristusa.

Za Cerkve je največja grožnja – ne oznanjati Kristusa. Preganjalci Cerkve to dobro vedo. Zato v Cerkvi in pa zunaj Cerkve vedno ustvarjajo takšna razpoloženja, ki sprožajo strahove. Ko me namreč zajame strah, sem paraliziran. Preprost ne morem nič. Loteva se me panika in tako se še bolj zapletam v strah. Kaj pomeni napad panike? To je strah, da me bo strah. Strah me je, da se mi bo nekaj zgodilo, in tega me je strah. In potem pride do paničnih napadov, ki minejo takrat, ko se umirim in me neha biti strah. Poznavalci to razlagajo s prepogostim sproščanjem stresnega hormona, ki ga telo proizvaja v povečanih dozah zaradi preobremenjenosti. Sprememba življenjskega stila in dela je ena od poti do razbremenitve. Ni pa to celostna rešitev. Paničnega strahu se rešiš šele, ko vzroke za ta drugi strah, da se ti bo zgodilo kaj slabega, preprosto prevzameš kot prtljago, ki se je sicer nočeš znebiti, jo pa dojemaš kot nepomembno. Preprosto si rečeš: Kaj potem, pa naj se zgodi tisto strašno. Še vedno sem tu in še vedno živim. Naj se drugi iz mene smejejo ali me sramotijo. Jaz sem zmeraj tu, še živim. Ko nekoliko pridem k sebi, pa nadaljujem svojo pot naprej.

Čeprav sta sedaj svetovna in tudi slovenska javnost povsem prepričani, da je Cerkev po svetu in v Sloveniji v paniki zaradi mnogih težavnosti, v katerih se je znašla, se Cerkev paniki in strahovom lahko ogne samo tako, da ne neha oznanjati Kristusa. Cerkev je grešna in v nekaterih primerih zelo grešna. Je pa Cerkev zaradi Kristusa sveta in to zelo sveta. Svetost in grešnost Cerkve sta pa vedno vzroka za preganjanje. Reakcije takratne uradne javnosti ob sežigu škofa Vovka v Novem mestu so recimo povsem podobne reakcijam današnje javnosti ob škandalih v Cerkvi. Ko se Cerkev krepi v svetosti ali ko jo omadežujejo mnogi grehi, se vedno pričnejo pregrevati glave. Nastajajo nepredvidljive reakcije, slišijo se obtoževanja, v edinosti Cerkve se delajo razpoke, nemalokrat tudi kompromisi ali celo zavezništva s preganjalci. Tako nastaja nova panika, sprožajo se novi strahovi in temu ni videti konca. Oznanjevanje Kristusa tako vstopa v zadnji plan ali pa povsem izgine.

Nihče ne more Cerkvi odvzeti mandata, da oznanja Kristusa – ne preganjanja in ne strahovi. Kakršna koli je že Cerkev, mora oznanjati. Bolj ko oznanja Kristusa, bolj sveta je, in zato tudi bolj živa in pogumna. Manj ko ga oznanja, bolj je grešna, in zato polna strahov in panike. Cerkev se mora vedno preverjati, če oznanja in kako oznanja Kristusa. Oznanjevanje Cerkev dobesedno sili k spreobrnjenju, pa tudi k ukrepanju, da tam, kjer se mora očistiti v svojih delih, se pač mora očistiti. Kar je postalo suho, naj odpade. Kar je ranjeno, naj ozdravi. Kar pa je dobro, naj postaja vedno bolj sveto.

Čeprav se je apostola Pavla nenehno držala kri mučenca Štefana in je na sebi nosil madež preganjanja še drugih Kristusovih učencev, ga Kristus ni zavrgel, temveč ga je poslal oznanjat evangelij med takratne pomembne narode. Pri tem pa mu ni prihranil preganjanja. Enako so doživljali enajsteri, ki pa so na sebi doživljali madež zatajitve in strahopetnosti v Kristusovi smrtni uri. Tudi njim je Kristus naložil isto poslanstvo kot Pavlu (prim. Mr 16, 15-18).

Dragi prijatelji, katoliški medijski delavci. Si lahko predstavljate, kaj bi počel apostol Pavel, če bi imel vas? Kdo bi ga lahko dohajal? Pavel je še tudi danes, kljub pergamentom, na katere je pisal svoja pisma tedanjim bratom in sestram v veri, še vedno v prednosti pred nami, ki imamo možnost tudi digitalne komunikacije Božje besede. Pavel je namreč v pergamente vtisnil moč svoje vere in popolno poistovetenje s Kristusom. Zato njegovi pergamenti niso zgolj Pavlova beseda, temveč je to Božja beseda. Moč te besede pa je silovito eksplozivna. V njeni duhovno detonacijski sili je prisotno delovanje Svetega Duha.

Včeraj smo obhajali god svetega Frančiška Saleškega, škofa in zavetnika katoliških časnikarjev. Ta žlahtni in modri apostol katoliške vere med strahovi tedanje, povsem versko razdeljene, Švice in Francije, v svoji Razpravi o ljubezni do Boga prizna, da je človekovo srce prostor za najtežje boje. Za Frančiška Saleškega obstaja samo ena ekstaza, ki nam pomaga, da gremo iz samega sebe in nad sebe. In pri tem se Frančišek ne more ustaviti drugje kot pri apostolu Pavlu. Skupaj z njim Frančišek izpove: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2, 20).

Dragi prijatelji, katoliški medijski delavci. Cerkev si s svojim ženinom Kristusom ni izmenjala svojega velikega in slovesnega poročnega poljuba v spalnici, temveč na Križu. Kot katoliški novinarji, ki poročate o Cerkvi in za Cerkev, tudi vi zato občutite sladkost in bridkost tega poljuba.

V imenu našega gostitelja, ljubljanskega nadškofa metropolita in predsednika SŠK, msgr. Stanislava Zoreta ter v imenu vseh slovenskih škofov in tudi v svojem imenu, se zahvaljujem direktorjem katoliških medijskih hiš, založb, urednikom in novinarjem, da ste v vaši besedi zvesti Kristusu in Cerkvi tudi na Križu. Takšna zvestoba včasih zelo boli in je deležna njunega ponižanja. Vendar pa Kristus in Cerkev živita v vas. V tej blaženi in veličastni moči gremo skupaj pogumno naprej.

Lep in blagoslovljen naj vam bo današnji praznik!

 

Msgr. dr. Peter Štumpf
Murskosoboški škof