S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo praznovali v nedeljo, 27. maja 2012, bomo v Katoliški Cerkvi sklenili velikonočni čas. Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).

Z vnebohodom je šel Kristus vidno v popolno zunanjo oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanj so bili s tem končani. Toda prav zanimivo je, da evangelist Luka poroča o veselju nad vnebohodom. „Peljal jih je ven, tja proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Med tem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa. Oni pa so padli pred njim na obraz. Nato so se pa v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in poveličevali Boga“(Lk 24, 50-53). S tem dovolj jasno pove, da so ob vnebohodu Jezusovi učenci imeli pred očmi vse kaj več kakor ločitev. Saj to v bistvu sploh ni bila ločitev, temveč pritegnitev Jezusa v večjo bližino. Zato je tudi razumljivo, da evangelist Matej‚ namesto vnebohoda navaja kar Jezusovo obljubo: „Vedite pa jaz, sem z vami vse dni do dovršitve sveta“ (Mt 28, 20). Pri tem pač misli na novo skrivnostno trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom.
Kristusova fizična navzočnost je prenehala, nastala pa je bogatejša navzočnost na duhovni zakramentalni ravni. Ta navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega na Božjo desnico.

Delovanje Svetega Duha se je posebno pokazalo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in začeli pogumno pričevati Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Tako so v moči Svetega duha zamesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.
Ko je Sveti Duh prišel nad apostole, je pri ljudeh vzbudil veliko začudenje poseben dar govorjenja in razumevanja tujih jezikov. Apostoli so govorili „v tujih jezikih, kakor jim je dal Duh izgovarjati“(Apd 2, 4), in v tej veliki množici ljudi jih je „vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku“(Apd 2, 6). Ljudje so jim s srcem prisluhnili ker so čutili, da so nagovorjeni v globini svoje osebnosti.
Ta čudež razumevanja jezikov in edinosti ima poseben pomen. Zgodba o babilonskem stolpu kaže, kako je greh najgloblji vzrok nerazumevanja med ljudmi in odtujitve med narodi. V moči Kristusovega odrešenja pa na binkoštni praznik Sveti Duh začenja novo obdobje razumevanja in edinosti.
Ta dogodek napoveduje tudi vesoljnost Kristusovega oznanila odrešenja. Zdaj Sveti Duh izbira v Jezusovem imenu vse narode v novo Božje ljudstvo ob spoznanju in ljubezni pravega Boga.

Na prve binkošti je bila rojena iz Božjega Duha Cerkev. „Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu… Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih“(C 4).
Vsa prenova Cerkve je delo Svetega Duha, zato se Cerkev v vseh časih toliko prenavlja, kolikor se da voditi Svetemu Duhu. Seveda pa ima prenova Cerkve za cilj prenovo vseh njenih članov. Kristjan ima Kristusovega duha, če v njem biva Sveti Duh, ki je Kristusov Duh. Kristusovo miselnost, Kristusov čut ima kristjan, ker mu je podarjen Sveti Duh. S tem je kristjan skrivnostno v globoki resničnosti že včlenjen v življenje troedinega Boga, živi božje, duhovno življenje.

Sveti Duh je v nas dvojen. Podpira nas in spodbuja k dobremu. S svojimi navdihi in notranjim razsvetljenjem nam pomaga spoznavati, da Božja beseda, ki jo poslušamo, govori prav nam v sedanjem duhovnem stanju, in da je ta beseda odrešujoča za nas prav danes, v sedanjem trenutku življenja.
Samo v moči Svetega Duha moremo spolnjevati največjo krščansko zapoved, zapoved ljubezni. Saj ljubezen ni v prvi vrsti zunanje pravilo življenja, temveč je notranja moč, ki nagiba k delovanju, „ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan“ (Rim 5, 5).
Sveto petdesetdnevne nam hoče živo vtisniti v zavest, da smo odrešeni s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim prehodom skozi temo smrtnega trpljenja v neminljivo luč poveličanega življenja pri Očetu. K temu prehodu k Očetu, ki ga je izvršil Kristus kot naša Glava, pa bistveno spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas posvečuje poveličani Kristus.

Besedilo iz: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 63-65

 

Binkošti – moč od zgoraj

Pripoved iz Apostolskih del se začne z besedami: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Iz teh besed lahko razberemo, da so pred temi binkoštmi že obstajale neke druge binkošti. Ali drugače: binkošti so obstajale tudi že pri Judih in prav na ta praznik je prišel Sveti Duh. Krščanskih binkošti ne moremo razumeti, če ne upoštevamo judovskih binkošti, ki so jih pripravljale.
V Stari zavezi sta bili dve temeljni razlagi binkoštnega praznika. Na začetku je bil to praznik sedmih tednov (prim. Tob 2,1), praznik žetve (prim. 4 Mz 28,26 sl.), ko so darovali Bogu prvine žita (prim. 2 Mz 23,16; 5 Mz 16,9). Kasneje – in to zagotovo velja za Jezusov čas – pa je praznik obogatil nov pomen: to je bil praznik izročitve Postave in zaveze na gori Sinaj.
Kaj pomeni, da Sveti Duh pride na Cerkev prav na dan, ko so Izraelci obhajali praznik Postave in zaveze? Odgovor je preprost. S tem je nakazano, da je Sveti Duh nova, duhovna postava, ki daje pečat novi in večni zavezi in ki posvečuje kraljevsko in duhovniško ljudstvo, ki je Cerkev. To je Postava, ki ni več pisana na kamnite, ampak na mesene plošče, ki so srca ljudi. Prav to je hotel Luka poudariti v Apostolskih delih, ko je opisal prihod Svetega Duha v viharju in ognju, kar je bilo značilno tudi za Božje razodetje na Sinaju.
Sv. Avguštin je zapisal: »Koga ne bi nagovorilo to sovpadanje in hkratna razlika? Petdeset dni je od obhajanja Pashe v Egiptu pa do dne, ko je Mojzes prejel Postavo, ki jo je na kamnite table zapisal Božji prst; podobno po dopolnjenih petdesetih dneh od žrtvovanja pravega Jagnjeta, ki je Kristus, je Božji prst, t.j. Sveti Duh, napolnil zbrane vernike.« … Mnogi kristjani gredo skozi življenje zgolj ob »kruhu in siru«, brez veselja, brez navdušenja, ko bi lahko imeli vsak dan – govorimo duhovno – »preobilje Božjih stvari«, kar je vse »vključeno v ceno« samo zato, ker so kristjani: gotovost Božje ljubezni, pogum, ki ga daje njegova beseda, veselje, ki izhaja iz izkušnje Duha in občestva z brati in sestrami, kar vse je povzeto in nam je konkretno darovano pri evharistični gostiji.
In kje je skrivnost, da bi izkusili te »nove binkošti«? Imenuje se želja! Ta je tista »iskra«, ki požene motor… Jezus je obljubil: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Treba je torej prositi! Današnje bogoslužje nam ponuja čudovite izraze, s katerimi lahko to storimo:

Pridi, Sveti Duh …
Ljubeči Oče ubogih, dar, sijoč v svojih darovih; luč, ki preseva duše.
Počitek za naš napor, predah v trdem delu, radost, ki obriše solze.
Pridi, Sveti Duh!

Besedilo iz: R. Cantalamessa, Gettate le reti. Riflessioni sui Vangeli, Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 149-153. Prevedel br. Štefan KožuhOFMCap

 

Objavljeno 24. 05. 2012

Podobni prispevki