Papež Frančišek pri maši v dvorani zadnje večerje: Tu se je rodila Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’

Apostolsko potovanje papeža Frančiška v Sveto deželo se je sklenilo z mašo, ki jo je papež daroval v dvorani zadnje večerje, kjer se je Jezus tudi prikazal učencem in kjer so Marija in učenci prejeli Svetega Duha. Somaševali so ordinariji Svete dežele. Maša je bila darovana v čast Svetemu Duhu.

»Tu se je rodila Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’,« je papež Frančišek začel homilijo. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu. Vstali Jezus, poslan od Očeta, je v dvorani zadnje večerje apostolom dal svojega Duha in s to močjo jih je poslal prenovit obličje zemlje. »Izstopiti, odpraviti se, ne pomeni pozabiti,« je dejal papež. »Cerkev v izhodu varuje spomin na to, kar se je tu zgodilo; Duh Tolažnik jo spominja na vsako besedo, vsako gesto in ji razodeva smisel.«

Sveti oče je nadaljeval, da nas dvorana zadnje večerje spomina na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Pomeni služiti revnemu, bolnemu, izključenemu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa. Dvorana zadnje večerje nas spominja na Učiteljevo slovo in obljubo, da se bo ponovno vrnil k učencem. A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi, je dodal papež. Soba zadnje večerje nas spominja na delitev z drugimi, bratstvo, ubranost, mir med nami. »Koliko ljubezni, koliko dobrega je privrelo iz sobe zadnje večerje! Koliko ljubezni je prišlo od tu,« je dejal Frančišek in spomnil na vse svetnike, ki so zajemali od tukaj: »Velika reka svetosti Cerkve vedno izvira tu, vedno znova, iz Kristusovega srca, iz evharistije, iz Svetega Duha.«

In nazadnje, dvorana zadnje večerje nas spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo. »Krščanske družine pripadajo tej veliki družini, v njej najdejo luč in moč za hojo in obnavljanje, preko naporov in življenjskih preizkušenj. V to veliko družino so povabljeni in poklicani vsi Božji otroci, vseh narodov in jezikov, vsi bratje in otroci enega Očeta, ki je v nebesih.« To je obzorje dvorane zadnje večerje: obzorje Vstalega in Cerkev, je sklenil homilijo papež Frančišek. Od tu se odpravlja Cerkve, ki je v izhodu, spodbujena z življenjskim dihom Duha.

______________________________________________________________________________________

 

Srečanje z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki na vrtu Getsemani: Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?

»Šel je ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli z njim.« S temi besedami iz Lukovega evangelija je papež Frančišek začel homilijo med srečanjem z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. Dogodek je popoldne potekal v cerkvi na vrtu Getsemani na Oljski gori, za katero skrbi Kustodija Svete dežele. Pred začetkom slovesnosti, ki se je odvijala v latinskem, arabskem in italijanskem jeziku, je papež počastil sveto skalo, na kateri je, kot pravi izročilo, Jezus molil preden so ga prijeli. Na vrtu Getsemani je Frančišek tudi zasadil oljko, in sicer v bližine tiste, ki jo je 4. januarja 1964 zasadil papež Pavel VI.

»Nahajamo se na tem svetem kraju …«
Homilija je bila posvečena premišljevanju o Jezusu v trenutkih, ki jih je živel na vrtu Getsemani. »Nahajamo se na tem svetem kraju, posvečenem z Jezusovo molitvijo, njegovo tesnobo, njegovim krvavim potom; predvsem pa posvečenem z njegovim ‘da’ volji Očetove ljubezni,« je dejal papež. V tisti uri je Jezus čutil, da potrebuje molitev in da ima ob sebi učence, svoje prijatelje, ki so mu sledili in od blizu delili z njim njegovo poslanstvo. A tukaj, na vrtu Getsemani, je hoja za njim postala težka in negotova; pride do dvoma, utrujenosti in groze. Ob Jezusovem trpljenju, ki bo nujno sledilo, bodo učenci zavzeli različne drže do Učitelja: bližino, oddaljenost, negotovost.

»Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?«
Papež Frančišek je zbrane škofe, duhovnike, posvečene osebe in semeniščnike povabil, da se vprašajo: »Kdo sem pred mojim Gospodom, ki trpi?« Sem med tistimi, ki jih je Jezus prosil, naj bdijo z njim, a so zaspali, in, namesto da bi molili, hočejo pobegniti tako, da zaprejo oči pred realnostjo? Se prepoznam v tistih, ki so zbežali iz strahu, zapustili Učitelja v najtežji uri njegovega zemeljskega življenja? Morda je v meni dvoličnost, lažnost tistega, ki ga je izdal za trideset kovancev, ki se je imenoval prijatelj, a je kljub temu izdal Jezusa? Se prepoznam v tistih šibkih, ki so ga zanikali kot Peter? Malo pred tem je Jezusu obljubil, da mu bo sledil do smrti, nato pa iz strahu prisega, da ga ne pozna. Sem podoben tistim, ki so že začeli organizirati življenje brez njega kot učenca v Emavs, neumna in počasna v srcu, da bi verovala besedam prerokov? Ali pa, hvala Bogu, sem med tistimi, ki so ostali zvesti do konca kot Devica Marija in apostol Janez? »Ko na Golgoti vse postane temno in se zdi izgubljeno vsako upanje, je samo ljubezen močnejša od smrti,« je dejal papež. »Mater in ljubljenega učenca žene ljubezen, da ostaneta ob znožju križa, ter z Jezusom do kraja delita bolečino.« Se prepoznavam v tistih, ki so posnemali svojega Učitelja in Gospoda vse do mučeništva in tako pričevali, kako je On bil zanje vse, nedojemljiva moč njihovega poslanstva in poslednje obzorje njihovega življenja?

»On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih«
Jezusovo prijateljstvo, njegova zvestoba in usmiljenje sta neprecenljivi dar, ki nas opogumlja, da z zaupanjem nadaljujemo hojo za Njim, kljub padcem, našim napakam in izdajstvom, je spodbudil Frančišek. A ta Gospodova dobrota nas ne oprosti čuječnosti pred skušnjavcem, grehom in izdajstvom, ki lahko pridejo tudi v duhovniško in posvečeno življenje, je posvaril. Tako zaznamo nesorazmerje med veličino Jezusovega klica in našo majhnostjo, med plemenitostjo poslanstva in našo človeško krhkostjo. A Gospod nas v svoji veliki dobroti in svojem neskončnem usmiljenju vedno prime za roko, da se ne bi utopili v morju prestrašenosti. »On je vedno ob nas, nikoli nas ne pusti samih. Torej, ne dopustimo, da nas premagata strah ali obupanost, ampak pogumno in zaupno pojdimo naprej po naši poti in v našem poslanstvu,« je opogumil Frančišek. Zbranim je še dejal, da so poklicani slediti Gospodu z veseljem v tej blagoslovljeni deželi: »To je dar in odgovornost. Vaša navzočnost tukaj je zelo pomembna; vsa Cerkev vam je hvaležna in vas podpira z molitvijo.«

Ob koncu je besede namenil še vsem kristjanom, ki živijo v Jeruzalemu, ter zagotovil svojo molitev zanje. Povabil jih je, naj so z veseljem in upanjem pogumni pričevalci Jezusovega trpljenja in vstajenja.

___________________________________________________________________________________

Vljudnostni obisk pri predsedniku Peresu: Naj bo Jeruzalem zares mesto miru!

Vljudnostni obisk pri izraelskem predsedniku Šimonu Peresu je potekal v predsedniški palači v Jeruzalemu. Peres je papežu najprej predstavil nekaj otrok, ki imajo raka v zadnjem stadiju in so izrazili željo, da bi se radi srečali s svetim očetom preden umrejo. Obisk se je nadaljeval z zasebnim pogovorom med Frančiškom in Peresom, nato pa je potekala slovesnost na vrtu ob predsedniški palači, kjer sta zasadila oljko kot simbol miru. Sledili so govori.»Naj bo Jeruzalem zares mesto miru!« je poudaril papež Frančišek. Dejal je, da sveti kraji niso muzeji ali spomeniki za turiste, ampak kraji, kjer skupnosti vernikov živijo svojo vero, kulturo in karitativne pobude. Zato je treba trajno varovati njihovo sakralnost, zaščititi dediščino preteklosti in tudi osebe, ki jih danes obiskujejo in jih bodo obiskovale v prihodnosti. »Naj v polnosti izžarevajo svojo identiteto in svoj sakralni značaj, svojo univerzalno versko in kulturno vrednost kot zaklad za vse človeštvo!« je zatrdil papež in dodal, kako lepo je, ko romarji in prebivalci lahko svobodno prihajajo na svete kraje in se udeležujejo slovesnosti.Predsednika Peresa je Frančišek označil kot »človeka miru in tvorca miru«. »Izgradnja miru zahteva predvsem spoštovanje svobode in dostojanstva vsake človeške osebe, za katero judje, kristjani in muslimani enko verjamejo, da je ustvarjena od Boga in namenjena za večno življenje,« je dejal. Začenši pri tej skupni točki je po Frančiškovem prepričanju mogoče zavzemanje za mirno rešitev sporov in konfliktov. Pri tem je ponovno izrazil željo, da bi se na vseh straneh izogibali iniciativam in dejanjem, ki nasprotujejo izraženi pripravljenosti za dosego resničnega sporazuma, in da se ne bi nikoli utrudili zasledovati miru z odločnostjo in doslednostjo. Kot je poudaril, je »treba odločno treba zvrniti to, kar nasprotuje miru in spoštljivemu sobivanju med judi, kristjani in muslimani« ter navedel uporabo nasilja in terorizma, vsako vrsto diskriminacije iz rasnih ali verskih razlogov, težnjo po vsiljevanju lastnega zornega kota v škodo človekovih pravic, antisemitizem v vseh njegovih oblikah, nasilje ali izražanje nestrpnosti do oseb ali judovskih, krščanskih in muslimanskih krajev čaščenja.

V državi Izrael živijo in delajo različne krščanske skupnosti, je nadaljeval sveti oče. So sestavni del družbe in se v polnosti udeležujejo civilnih, političnih in kulturnih dogodkov. Krščanski verniki želijo s svojo identiteto prispevati k skupnemu dobremu in izgradnji miru kot državljani v polnem pomenu besede, z zavračanjem vsakega ekstremizma in prizadevanjem za spravo in slogo. »Njihova navzočnost in spoštovanje njihovih pravic – kot pravic vsake verske skupnosti ali vsake manjšine – sta zagotovilo za zdrav pluralizem in dokaz vitalnosti demokratičnih vrednot, njihove resnične ukoreninjenosti v praksi in konkretnem življenju države.«

___________________________________________________________________________________

 

Srečanje papeža in vrhovnih rabinov Izraela: Kot kristjani in judje smo poklicani, da se v globini izprašamo o duhovnem pomenu vezi, ki nas združuje

Papež je danes obiskal tudi dva vrhovna rabina Izraela, Davida Laua in Yitzhaka Yosefa. Sestali so se na sedežu Glavnega rabinata v Izraelu. Lepo je biti med brati, zlasti med starejšimi brati, je dejal papež Frančišek med srečanjem in se zahvalil za topel, bratski sprejem. Pot prijateljstva med judi in kristjani predstavlja enega izmed sadov drugega vatikanskega koncila. Papež je izrazil prepričanje, da je bilo vse, kar se je zgodilo v odnosih med njimi v zadnjih desetletjih, »resničen dar Boga, eno izmed čudes, ki jih je On izvršil«.

»Božji dar, ki pa se ne bi mogel razodeti brez zavzetosti mnogih pogumnih in velikodušnih oseb, tako judov kot kristjanov.« Papež je posebej omenil pomen dialoga med Glavnim rabinatom Izraela in Komisijo Svetega sedeža za verske odnose z judovstvom. Ta dialog ima svoje začetke v obisku sv. Janeza Pavla II. v Sveti deželi. Sedaj živi že dvanajst let. Papež je tako spomnil na bar mitzvah, ki je del judovske tradicije. Tudi dialog med judi in kristjani je sodeč po le-tem blizu svoji odrasli dobi: »Zaupam, da se bo lahko še nadaljeval in da ima pred seboj svetlo prihodnost

Pri le-tem pa ne gre zgolj za utrditev odnosov medsebojnega spoštovanja na človeški ravni. Kot kristjani in judje smo poklicani, da se v globini izprašamo o duhovnem pomenu vezi, ki nas združuje. Ta vez prihaja od zgoraj, presega našo voljo in ostaja neokrnjena navkljub vsem težavam v odnosih, živetih v preteklosti. Na katoliški strani nedvomno je namen, kot je nadaljeval papež Frančišek, da v polnosti upošteva pomen judovskih korenin svoje vere: »Z vašo pomočjo zaupam, da se tudi na judovski strani ohrani, in če je mogoče pomnoži, zanimanje za poznavanje krščanstva, tudi v tej blagoslovljeni deželi, v kateri le-to prepoznava lastne izvore, in še posebej med mladimi generacijami

Medsebojno poznavanje naše duhovne dediščine, cenjenje tistega, kar nam je skupno, in spoštovanje tistega, kar nas ločuje, so lahko vodilo nadaljnjega razvoja naših odnosov. Le-tega, kot je dodal papež, zaupamo »v Božje roke«. Skupaj bomo lahko prispevali k miru; skupaj bomo v svetu hitrega spreminjanja lahko pričevali o večnem pomenu Božjega načrta stvarjenja; skupaj se bomo lahko odločno borili proti vsaki obliki antisemitizma in raznim drugim oblikam diskriminacije: »Naj nam Gospod pomaga hoditi z zaupanjem in duhovno močjo po njegovih poteh. Shalom!«


Papež v spominskem muzeju Yad Vashem: Nikoli več, Gospod, nikoli več!

Po obisku pri velikem muftiju v Jeruzalemu je papež Frančišek odšel k zidu objokovanja, kjer je krajši čas v tišini molil. Tja je položil tudi kuverto, v kateri je bil list, na katerega je lastnoročno v materinem jeziku, španščini, napisal molitev Očenaš. Zatem je šel na tako imenovano Herzlovo goro, pokopališče, kjer je položil venec rož na grob Theodorja Herzla, ustanovitelja sionističnega gibanja. V nadaljevanju pa je sledil obisk spominskega muzeja Yad Vashem, kjer je potekala krajša slovesnost. Med le-to je papež med drugim pozdravil nekaj oseb, ki so preživele holokavst.

Zbranim je namenil tudi kratek nagovor oziroma molitev. Izhajal je iz vprašanja, ki ga je Bog namenil prvemu človeku: »Adam, kje si?« (1 Mz 3,9) To Božje vprašanje se sliši odmevati na kraju, ki spominja na holokavst. »V tem vprašanju je vsa bolečina Očeta, ki je izgubil sina.« Krik »kje si« pred neizmerno tragedijo holokavstva odmeva kot glas, ki se izgublja v breznu brez dna. »Človek, kdo si? Ne prepoznam te več. Kdo si, človek? Kdo si postal? Kakšne grozote si zmožen? Zaradi česa si padel tako nizko?« To brezno ne more biti zgolj delo človeka, njegovih rok, njegovega srca. »Kdo te je pokvaril? Kdo te je iznakazil? Kdo te je prepričal, da si bog?«

»Sedaj, Gospod, poslušaj našo molitev, poslušaj našo prošnjo, reši nas zaradi tvojega usmiljenja. Reši nas te strahotnosti. Grešili smo zoper tebe.« To so bile papeževe besede v spominskem muzeju Yad Vashem. »Daj nam milost, da bi se sramovali tistega, kar smo bili kot ljudje zmožni narediti, da bi se sramovali te najvišje idolatrije, da smo prezirali in uničili naše meso, tisto, ki si ga ti zgnetel iz blata, tisto, ki si ga ti oživil s tvojim dihom življenja. Nikoli več, Gospod, nikoli več!«

V knjigo spominov v muzeju pa je papež Frančišek zapisal: »S sramoto tistega, kar je človek, ustvarjen po podobi in podobnosti Boga, bil zmožen narediti; s sramoto človeka, ki se je naredil za gospodarja zla; s sramoto tistega, kar je človek, ki se je imel za boga in je sam zase žrtvoval svoje brate. Nikoli več, nikoli več! Frančišek.«


Papež Frančišek pri velikem muftiju v Jeruzalemu: Delajmo skupaj za pravičnost in mir!

Prvi dogodek na programu današnjega dne apostolskega potovanja papeža Frančiška v Sveti deželi je bil obisk pri velikem muftiju v Jeruzalemu, Mohammadu Ahmadu Husseinu. Sestala sta se na ploščadi, kjer je nekoč stal jeruzalemski tempelj, danes pa sta tam dve mošeji. Ena izmed njiju je slavna Kupola na skali, katere prag je papež Frančišek danes prestopil kot prvi Petrov naslednik. Med nadaljnjim srečanjem je v nagovoru izrazil prepričanje, da njegovo romanje po sledeh papeža Pavla VI. ne bi bilo »popolno, če ne bi predvidevalo tudi srečanja z osebami in skupnostmi«, ki živijo v teh krajih, ki so videli zemeljsko navzočnost Jezusa Kristusa.

Nato pa je spomnil na Abrahama, v katerem muslimani, kristjani in judje, vsak na svoj način, prepoznavajo »očeta v veri« in »mogočen zgled za posnemanje«. Abraham je postal romar, zapustil je svoje ljudi, svoj dom, da bi odšel »na duhovno pustolovščino, na katero ga je klical Bog«. Romar je oseba, ki postane uboga, ki gre na pot, ki je usmerjena naproti velikemu in željno pričakovanemu cilju, ki živi v upanju prejete obljube. Tako je bilo z Abrahamom in taka bi morala biti tudi naša duhovna drža, je zatrdil papež Frančišek. »Nikoli se ne moremo imeti za samozadostne, gospodarje svojega življenja; ne moremo se omejiti na ostajanje v zaprtosti, gotovi v svoja prepričanja. Pred Božjo skrivnostjo smo vsi ubogi, čutimo, da moramo biti vedno pripravljeni iti ven iz sebe, poslušni za klic, ki nam ga namenja Bog, odprti za prihodnost, ki nam jo želi zgraditi On

Na našem zemeljskem romanju pa nismo sami, srečujemo se z drugimi verniki, včasih si z njimi delimo kos poti, drugič skupaj preživimo postanek, ki nas ohrabri. In slednje je bilo tudi današnje srečanje, za katerega je papež izrazil posebno hvaležnost: »Je prijeten skupen postanek, ki ga je omogočila vaša gostoljubnost.« Lahko prinese okrepčilo in nove moči za soočanje s skupnimi izzivi.

Nadalje je papež Frančišek spomnil, da je bilo Abrahamovo romanje tudi »klic k pravičnosti«. Bog je hotel, da je »priča njegovega delovanja in njegov posnemovalec«. Tudi mi želimo biti priče Božjega delovanja v svetu, je dejal papež. In zato je bilo v globini današnjega srečanja slišati odmevanje klica, da bi delali za mir in pravičnost, da bi v molitvi prosili za te darove in da bi se učili usmiljenja, veličine duha in sočutja. Nagovor je papež Frančišek sklenil s pozivom, ki ga je namenil vsem osebam in skupnostim, ki se prepoznavajo v Abrahamu: »Spoštujmo in ljubimo se med seboj kot bratje in sestre! Naučimo se dojemati bolečino drugega! Nihče naj v imenu Boga ne instrumentalizira za nasilje! Delajmo skupaj za pravičnost in mir!«


Bratski objem papeža Frančiška in ekumenskega patriarha Bartolomeja

V nedeljo zvečer se je v Jeruzalemu odvijal osrednji dogodek apostolskega potovanja papeža Frančiška v Sveto deželo, namreč srečanje z carigrajskim ekumenskim patriarhom Bartolomejem. To je bil tudi glavni povod Frančiškovega obiska, s katerim je želel obeležiti 50. obletnico srečanja med papežem Pavlom VI. in patriarhom Atenagorom. Okoli 17. ure je papež prispel na sedež apostolske delegacije v Jeruzalemu. Tu se je najprej zasebno sestal s patriarhom Bartolomejem, s katerim sta nato podpisala skupno izjavo. Po srečanju sta se napotila proti 4 km oddaljenemu kraju Jezusovega groba. Kot pred 50. leti papež Pavel VI. in ekumenski patriarh Atenagora, tako sta se danes bratsko objela papež Frančišek in patriarh Bartolomej, naslednika apostolov Petra in Andreja. Sledila je skupna molitev na Božjem grobu, zatem pa se je v baziliki začelo ekumensko bogoslužje.

Patriarh Bartolomej: Izmenjala sva si objel ljubezni

»Izmenjala sva si objel ljubezni, da bi nadaljevali pot proti polnemu občestvu v ljubezni in resnici,« je dejal patriarh Bortolomej pri homiliji med bogoslužjem. Prvo in največje sporočilo, ki prihaja od praznega groba, je po njegovih besedah to, da »je smrt, naš zadnji sovražnik in vir vsakega strahu in vsake strasti, bila premagana«. Smrti se torej ni več treba bati in prav tako se ni treba bati zla, ne glede na to, kakšno obliko lahko prevzame v našem življenju. Na Kristusov križ so bile vzete vse puščice zla: sovraštvo, nasilje, krivico, bolečino, ponižanje, vsako topljenje revnih, preganjanih, zatiranih, izkoriščanih, izključenih. Naslednje sporočilo, ki izhaja od praznega Božjega groba, pa je, je nadaljeval ekumenski patriarh, da zgodovine ne moremo programirati, »zadnja beseda v zgodovini ne pripada človeku, ampak Bogu«. Sveti grob nas prav tako vabi, da zavrnemo še en strah, morda najbolj razširjen v naši moderni dobi, to je »strah pred drugim«, pred drugačnim, pred drugo vero, religijo, veroizpovedjo. Pred petdesetimi leti sta Pavel VI. in Atenagora pregnala ta strah in ga na kraju Božjega groba spremenila v ljubezen, je poudaril Bartolomej in dodal, da ni druge poti v življenje, kot je pot ljubezni, sprave, pristnega miru in zvestobe Resnici.

Papež: Prazen grob in temelj vere, ki nas povezuje

»Izjemna milost je biti tukaj združeni v molitvi,« je dejal papež v nagovoru med ekumenskim bogoslužjem. Prazen grob je kraj, od koder se je začela širiti vest o vstajenju: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: Obujen je bil od mrtvih!« To oznanilo, potrjeno od oseb, ki se jim je prikazal vstali Gospod, je srce krščanskega sporočila, zvesto posredovano iz generacije v generacijo, kot trdi apostol Pavel: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« To je po Frančiškovih besedah »temelj vere, ki nas povezuje, po kateri skupaj izpovedujemo, da je Jezus Kristus, edinorojeni Sin Očeta in naš edini Gospod, trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal«. »Vsak od nas, vsak krščen v Kristusu, je duhovno vstal iz tega groba, kajti po krstu smo vsi zares včlenjeni v Edinorojenega v vsem stvarstvu, pokopani skupaj z njim, da bi z njim vstali in lahko stopili v novo življenje,« je dejal papež.

Smo osebe vstajenja in ne smrti

Povabil je k sprejetju posebne milosti tega trenutka, k zaustavitvi v vdani zbranosti ob praznem grobu, da bi ponovno odkrili veličino svoje krščanske poklicanosti. »Smo moški in ženske vstajenja, ne smrti,« je poudaril. Iz tega kraja se učimo živeti svoje življenje, trpljenje naših Cerkva in vsega sveta v luči velikonočnega jutra. »Vse rane, vse trpljenje, vsa bolečina je bila naložena na ramena dobrega pastirja, ki je daroval samega sebe in nam s svojo žrtvijo odprl prehod v večno življenje. Ne dopustimo si ukrasti temelja našega upanja! Ne prikrajšajmo sveta za veselo oznanilo vstajenja! Ne bodimo gluhi za močan poziv k edinosti, ki odmeva od tega kraja, v besedah njega, ki nas kot Vstali vse imenuje ‘moji bratje’.«

Lahko so odstranjene ovire, ki še preprečujejo polno občestvo

Frančišek je nadaljeval, da seveda ni mogoče zanikati razdelitev, ki še vedno obstajajo med Jezusovimi učenci. Pa vendar je petdeset let po objemu Pavla VI. in Atenagore mogoče priznati, s hvaležnostjo in začudenjem, da so na pobudo Svetega Duha bili narejeni pomembni koraki k edinosti. Do polnega občestva je treba prehoditi še strmo pot, je nadaljeval papež ter kot izraz tega občestva omenil obhajanje evharistije ob isti oltarni mizi. Vendar pa razhajanja ne smejo prestrašiti in ohromiti našo pot. Moramo verjeti, da kot je bil odmaknjen kamen izpred groba tako so lahko odstranjene ovire, ki še vedno preprečujejo polno občestvo med nami. »To bo milost vstajenja, ki jo lahko že danes predokušamo,« je pripomnil papež. Vsakokrat, ko prosimo odpuščanja in ko imamo dovolj poguma, da ga sprejmemo, doživimo vstajenje. Vsakokrat, ko presežemo stare predsodke in imamo pogum pospeševati nove bratske odnose, izpovemo, da je Kristus zares Vstali. Vsakokrat, ko mislimo na prihodnost Cerkve, začenši pri njeni poklicanosti k edinosti, sije luč velikonočnega jutra. Sveti oče je zatem izrazil željo, ki so jo izrekli že njegovi predhodniki: da bi ohranjali dialog z vsemi brati v Kristusu in tako našli obliko izvrševanja službe, ki je lastna rimskemu škofu in ki bi se v skladu z njegovim poslanstvom odprla za novo situacijo in lahko bila v aktualnem kontekstu služba ljubezni in občestva, priznanega od vseh.

Ekumenizem krvi – ko kristjani skupaj trpijo

Ob koncu je spomnil na ves Bližnji vzhod, ki je tako pogosto zaznamovan z nasiljem in konflikti. Povabil je, naj v molitvi ne pozabimo na mnoge ljudi, ki na različnih krajih našega planeta trpijo zaradi vojne, revščine, lakote, ter tudi na mnoge kristjane, ki so preganjani zaradi svoje vere v vstalega Gospoda. »Ko kristjani različnih izpovedi trpijo skupaj, drug ob drugem,« je poudaril papež, »in drug drugemu nudijo pomoč z bratsko ljubeznijo, se uresničuje ekumenizem trpljenja, uresničuje se ekumenizem krvi, ki vsebuje posebno učinkovitost, ne le za področja, kjer se dogaja, ampak v kreposti občestva svetnikov tudi za vso Cerkev.«


Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan.

Objavljeno 26. 05. 2014

Podobni prispevki