VATIKAN (sreda, 5. avgust 2015, RV) – Danes so se po poletnem premoru ponovno začele sredine splošne avdience. Papež Frančišek se je z verniki srečal v avli Pavla VI. Nadaljeval je s tematskim sklopom katehez, posvečenih družini. Nazadnje je v okviru ran, ki obstajajo v družini, govoril o tistih, ki so posledica nerazumevanja med zakonci. Tokrat je bila papeževa pozornost namenjena vprašanju, kako ravnati s tistimi, ki so po nepovratnem polomu svojega zakona vstopili v novo zvezo.

Pogled učiteljice zajema iz srca matere
»Cerkev dobro ve, da je taka situacija v nasprotju s krščanskim zakramentom. Vseeno njen pogled učiteljice vedno zajema iz srca matere; srca, ki ga navdihuje Sveti Duh in ki zmeraj išče dobro in zveličanje oseb.« Iz »ljubezni do resnice« tako čuti dolžnost, da »dobro razlikuje razne položaje«. Tako se je izrazil sveti Janez Pavel II. v apostolskem pismu Familiaris consortio (o družini). V tem dokumentu je na primer opozoril na razliko med tistim, ki je ločitev utrpel, in tistim, ki jo je povzročil. To razlikovanje je treba narediti, je dodal papež Frančišek.

Nato je povabil, da bi na nove zveze pogledali z očmi majhnih otrok – ti namreč gledajo. Tako lahko še bolje vidimo nujno potrebo, da v naših skupnostih razširimo resnično sprejemanje oseb, ki živijo v takih situacijah. Pomembno je, da so ravnanje skupnosti, njen jezik in njene drže, vedno pozorni do oseb, začenši z najmanjšimi, saj so oni tisti, ki v teh situacijah najbolj trpijo. »Sicer pa, kako bi lahko priporočali tem staršem, naj naredijo vse za vzgojo otrok h krščanskemu življenju in naj jim nudijo zgled prepričane in dejavne vere, če bi jih zadrževali na distanci od skupnostnega življenja, kot da bi bili izobčeni?« Potrebno je delati tako, da se ne dodaja še dodatne teže tisti, ki jo morajo otroci v takih situacijah že nositi. Žal je število teh otrok in mladih zelo visoko, je zatem spomnil sveti oče. Zato je še toliko bolj nujno, da Cerkev doživljajo kot mater, ki je pozorna do vseh in je vedno razpoložljiva za poslušanje in srečanje.

Te osebe niso izobčene
»V resnici v teh desetletjih Cerkev ni bila ne ravnodušna ne počasna.« Zahvaljujoč poglabljanju pastirjev, ki so ga vodili in potrdili predhodniki papeža Frančiška, se je zelo razširila zavest, da je nujno »bratsko in pozorno sprejemanje, v ljubezni in resnici, do krščenih, ki so po polomu zakramentalnega zakona osnovali novo sobivanje«. V resnici te osebe še zdaleč niso izobčene. »Niso izobčene,« je poudaril papež. Kot take se jih torej tudi nikakor ne sme obravnavati. Še vedno so del Cerkve.

O tem vprašanju je zaslužni papež Benedikt XVI. spodbudil pazljivo razločevanje in modro pastoralno spremljanje. Vedel je, da ne obstajajo »preprosti recepti«. Zato pastirji nenehno vabijo, da bi odprto in dosledno kazali razpoložljivost skupnosti, da te osebe sprejema in jih opogumlja. In sicer, da bi živeli in vse bolj napredovali v svoji pripadnosti Kristusu in Cerkvi z molitvijo, poslušanjem Božje Besede, obiskovanjem liturgije, krščansko vzgojo otrok, z dejavno ljubeznijo in služenjem ubogim, s prizadevanjem za pravičnost in mir.

Nikoli zaprtih vrat!
Svetopisemska podoba dobrega pastirja (Jn 10,11-18) povzema poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta. To je, da da življenje za ovce. »Ta drža je zgled tudi za Cerkev, ki svoje otroke sprejema kot mati, ki da zanje svoje življenje.« Cerkev je poklicana, da bi bila vedno odprta Očetova hiša: »Nikoli zaprtih vrat! Nikoli zaprtih vrat!« Vsi se lahko na kakšen način udeležujejo cerkvenega življenja, vsi so lahko del skupnosti. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem (Veselje evangelija).

Istočasno so vsi kristjani poklicani k posnemanju dobrega pastirja. Zlasti krščanske družine lahko z Njim sodelujejo tako, da skrbijo za ranjene družine, da jih spremljajo v verskem življenju skupnosti. Papež Frančišek je tako zaključil s povabilom, da bi vsakdo izpolnil svoj del »v prevzemanju drže dobrega pastirja, ki pozna vsako od svojih ovc in nobene ne izključi iz svoje neskončne ljubezni«.