Nagovor nadškofa Stresa pri sv. maši

Na začetku postnega časa, ko smo se mnogi odzvali povabilu Karitas in nekaterih drugih organizacij in se odločili za 40 dni brez alkohola, smo se zbrali pri milostni podobi Matere Božje v našem narodnem svetišču tukaj na Brezjah. Zbrali smo se pred milostno podobo, pred katero je v minulih desetletjih in stoletjih klečalo na tisoče žena ali mož, ki so prosili pomoči v težkih razmerah zaradi alkohola v družini, na tisoče otrok, ki so prosili, da bi njihovi starši zopet postali spoštovanja vredni očetje in matere, ker so zaradi odvisnosti od alkohola izgubljali svoje človeško dostojanstvo in starševsko avtoriteto, brez katere ni možna nobena uspešna vzgoja mladih. Mati Božja je slišala tudi prošnje zaskrbljenih očetov in mater, ki so prosili za svoje mladoletne otroke, ki so vdajali pijači, videla je solze mnogih, ki so žalovali za svojimi najdražjimi, ki so zaradi alkohola za volanom izgubili svoje najbližje, videla tudi stisko in solze storilcev, ki so s tem za vedno obremenili svojo vest. Skratka, slišala je vzdihovanje in videla solze tisočerih romarjev, ki so v svojem trpljenju zaradi alkohola prihiteli sem po tolažbo in moč, da lahko znova vzeli svoj križ na svoje rame in šli skupaj z njo po svojem križevem potu.
Tudi mi smo prišli po tako tolažbo, pa tudi po obnovljeno zaupanje in pogum, da se s to nesrečo med nami soočimo in naredimo tisto, kar moremo narediti. Prišli smo jo prosit za stanovitnost in vztrajnost, ki nam je ravno v takih preizkušnjah najbolj potrebna. Prišli smo jo prosit za moč, da bi lahko postali – kot smo slišali v berilu – »zazidalci razpok« in »obnovitelji cest in bivališč«, kajti alkohol je – kot vsaka druga omama – rušilna sila, ki uničuje naše skupnosti in poruši toliko lepe sreče med nami. Ko slišimo obljubo: »Tvoji ljudje pozidajo prastare razvaline, vzpostaviš temelje prejšnjih rodov«, nam misel nehote poleti od te podobe razrušenega judovskega templja v Jeruzalemu, katerega obnoviteljem so bile te besede namenjene, k ruševinam naših domov in družin, k ruševinam medčloveškega sožitja in sodelovanja, za katerimi stoji alkohol.
Toda nobena nesreča ni prevelika za vsemogočnost Božje in naše ljubezni. Dogodek, o katerem beremo v današnjem evangeliju, to prepričljivo potrjuje. Ta evangelij beremo na začetku postnega časa z zelo določnim in jasnim namenom, ki ga nakazujejo Jezusove besede: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel k pokori klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če hočemo, da velja Jezusov prihod tudi za nas, se moramo postaviti in uvrstiti med grešnike, posebno še v tem postnem času. Samo tako bomo lahko deležni odrešenja, ki nam ga prinaša, in velikonočnega veselja, h kateremu nas vabi. Če hočemo, da Jezus poskrbi za nas, moramo priznati, da smo bolniki in da zdravnika potrebujemo. Tudi za nekoga, ki je odvisen od alkohola, je to najbolj nujen – pa tudi najtežji – korak, ki ga mora narediti: priznanje krute resnice o sebi. Vsako priznanje lastne grešnosti in potrebe po pomoči je težko. Ni se lahko uvrstiti med grešnike in bolnike, ki potrebujejo pomoč. Tudi ko gre za telesno bolezen, tega ne naredimo radi in odlašamo odhod k zdravniku. Vtis imamo in ga želimo ustvariti tudi pri drugih, da smo v redu in odlični ljudje brez gr

aje in brez nepopolnosti. Ne glede na to, kako globoko smo v resnici padli in zašli, že samo to dejstvo, da se nam upira, da bi priznali svoje zablode in bolezni in poiskali pomoč pri soljudeh in pri Bogu, kaže na naš napuh in razkriva našo ošabnost in egoizem. Za vsako ceno hočemo obveljati za popolne ljudi brez napake, za ljudi,, ki ne potrebujejo spreobrnjenja in pokore. Še bolj se hočemo izogniti našim odgovornostim, ki jih imamo, da so drugi obremenjeni z grehi in krivdo.
Jezus pa je ravno hotel vzeti nase naše grehe. On edini bi se smel ločiti od grešnikov in jih nagnati od sebe, on edini bi lahko rekel, da nima z njimi nič skupnega in bi se jim smel na daleč izogniti. Toda On, ki nam je postal enak v vsem, razen v grehu, se je postavil na naše mesto, na mesto grešnikov. Ne samo ob dogodku, o katerem pripoveduje današnji evangelij. Ta dogodek ni osamljen v njegovem življenju in delovanju, ampak razkriva rdečo nit Jezusovega življenja med nami. Že ko je prišel na svet, se je rodil v hlevu med živalmi in pastirji, ki so v takratni družbi veljali za manj vredne in zaničevane ljudi. Ob krstu v Jordanu je stopil v vrsto vseh grešnikov, ki so Janezu Krstniku priznavali svojo grešnost in se mu dajali krstiti z njegovim krstom pokore in spreobrnjenja. Končno je na križu umiral sramotne smrti križanega človeka, ki je bila prihranjena za najbolj zavržene zločince. Pa to še ni bilo dovolj, za poslednjo družbo tukaj na zemlji je imel dva razbojnika. Če hočemo biti kot On, če ga želimo posnemati, če hočemo biti njegovi učenci in ne kakor farizeji in pismouki, ki so nad Jezusovo bližino in sočutjem z grešniki godrnjali, moramo čutiti z grehom tega sveta, trpeti zaradi tega in zadoščevati, zadoščevati za svoje grehe in za grehe drugih, biti ponižni in nositi svoj in njihov križ.
Toda Jezusova bližina do zavržencev svojega okolja se ne ustavi pri tem. To je odrešujoča in ozdravljajoča bližina, ki izraža njegovo zaupanje vanje. Jezus je na križu umrl za nas, zato ker ni čez nikogar naredil križa, ker ni nikomur rekel: Iz tebe ne bo nič. Nad nikomur ne obupa, ampak celo tako zavrženemu in osovraženemu človeku, kakor so bili v njegovem okolju cestninarji, reče: »Hodi za menoj«. Povabi ga, da postane njegov apostol in evangelist Matej. Jezus ve, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi, po njegovi podobi in v njem, zato se nikoli ne sprijazni z našim propadanjem, ampak verjame v nas. Tudi če mi ne verujemo v njega, On verjame v nas. Tudi če smo mi nezvesti, On ostane zvest, ker se sam sebi, se pravi svoji ljubezni do nas, ne more izneveriti, poudarja apostol Pavel. In tako, kakor On verjame v nas, nas vabi, da bi tudi mi verjeli: da bi verjeli, da lahko z njegovo pomočjo postanemo boljši, da bi verjeli, da lahko postanejo boljši in svobodni od svoje zasvojenosti tudi tisti, katerih odvisnost od alkohola in drugih omam nas še posebno boli.
Ko pa enkrat doživimo in uresničimo to spreobrnjenje, se v našem srcu naseli veliko veselje, pravcata gostija. Ne samo cestninar Levi iz današnjega evangelija, tudi oče izgubljenega sina pripravi gostijo. Vse je pozabljeno, vse hudo je za nami. Nič več očitkov in pogrevanja starih zamer. To je opravilo farizejev. Farizej gleda nazaj, na to, kar je bilo in ne more čez to. Jezusov učenec pa gleda naprej, v to kar se odpira pred njim in doživlja predvsem veselje in hvaležnost nad novim rojstvom, nad vstajenjem, nad svojim vstajenjem in vstajenjem drugih. To je pristno velikonočno veselje, proti kateremu gremo. Amen.