NOVI OZNANJEVALCI ZA NOVO EVANGELIZACIJO
Naj začnem z anekdoto, ki je marsikomu verjetno že znana; zdi pa se mi, da se lepo poda tudi nam duhovnikom. Nekega dne so povabili starega profesorja, da bi skupini managerjev nekaterih severnoameriških podjetij predaval o boljšem načrtovanju in učinkovitejši uporabi časa. Stvari se je lotil s poskusom. Izpod mize je potegnil veliko stekleno vazo in jo postavil na vidno mesto ter začel vanjo previdno polagati za pest debele rečne kamne, dokler vaza ni bila do roba polna. Ko v vazo ni bilo več mogoče nalagati kamnov, je vprašal slušatelje: »Se vam zdi, da je vaza polna?« Vsi so v en glas odgovorili: »Da!«

Ponovno se je sklonil in izpod mize potegnil škatlo, polno drobnega rečnega grušča in ga do vrha nasul med prej naložene okrogle rečne kamne. »Je sedaj vaza polna?«, jih je vprašal. Ker so slušatelji postali nekoliko previdnejši, so odgovorili: »Morda še ne!« Stari profesor se je ponovno sklonil in tokrat potegnil izpod mize vrečko suhe mivke, ter jo nasul v vazo. Mivka se je razlezla med kamne in rečni grušč ter tako vazo napolnila do vrha. Ponovno jih je vprašal: »Je sedaj vaza polna?« Vsi so brez pomisleka odgovorili: »Ne!« In dejansko je stari profesor segel po vrču vode ter z njo napolnil vazo do roba.

Sledilo je profesorjevo vprašanje: »Katero pomembno resnico nam dokazuje ta poizkus?« Najpogumnejši je odgovoril: »Dokazuje nam, da tudi takrat, ko je naš koledar že povsem poln, z nekaj dobre volje še vedno lahko sprejmemo kakšno obveznost, kakšno stvar, ki jo je nujno treba postoriti.« »Ne bo držalo«, je odgovoril profesor. »Poizkus nam dokazuje naslednje: Če v vazo ne bi najprej naložili debelih kamnov, jih kasneje nikoli več ne bi mogli spraviti vanjo? Kaj so za vas ti veliki kamni? Kaj so vaše prioritete? Pomembno je, da v vaš koledar najprej umestite te velike kamne!« Stari profesor se je občinstvu hvaležno priklonil in tiho odšel.

*   *   *

Tu smo prav zato, da bi ponovno osvetlili in če je potrebno, postavili v ospredje našega življenja in poslanstva tisto, kar je resnično najpomembnejše. Sveti Peter je enkrat za vselej jasno povedal, kateri so tisti veliki kamni, absolutne prioritete apostolov in njihovih naslednikov: škofov in duhovnikov: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4).

Razmišljali bomo o našem osebnem odnosu do Božje besede pri bogoslužje ter o načinu, kako pri bogoslužju oznanjati Božjo besedo. Slednjič pa bom spregovoril nekaj besed tudi o našem molitvenem življenju.

Začnimo torej z vprašanjem, kako naj naše vsakdanje bogoslužje (evharistično in molitveno) postane čas osebne rasti in kako naj postane zares privilegiran prostor oznanjevanja.

 

I. BOGOSLUŽJE BOŽJE BESEDE

Živeti v moči Božje besede za nas konkretno pomeni živeti bogoslužje Božje besede pri maši, pa tudi pri molitvenem bogoslužju: živeti ga intenzivno in dojemati – sprejemati njegovo neizčrpno bogastvo.

V prvih začetkih Cerkve so apostoli poslušali Božjo besedo še v templju oz. shodnici. Kaj kmalu pa to ni bilo več mogoče, ker so judovski verski voditelji postajali vedno ostrejši nasprotniki porajajoče se krščanske skupnosti, pa tudi zato, ker so kristjani začeli razumevati Božjo besedo v luči Jezusa Kristusa. Tako se je besedno bogoslužje iz sinagoge preselilo v krščansko občestvo, ki je obhajalo evharistijo.

Ko pri bogoslužju poslušamo Božjo besedo, svetopisemski odlomki dobijo nov in močnejši pomen, kakor če jih beremo v drugih okoljih. Prvenstven namen bogoslužnega branja ni globlje poznavanje Svetega pisma, kot se to dogaja recimo v bibličnih skupinah, ampak predvsem bolj spoznati Njega in Njegovo voljo, ki postaja navzoč v lomljenju kruha. Božja beseda nam vsak dan znova osvetljuje kakšen vidik skrivnosti Jezusa Kristusa, ki ga prejemamo pri obhajilu. Magistralno nam je to povezavo osvetlil Luka v pripovedi o emavških učencih: potem, ko sta prisluhnila razlagi Pisem in je njuno srce zagorelo, takrat sta bila šele sposobna prepoznati Jezusa v lomljenju kruha.

Poglejmo en sam tak primer, kako nas Božja beseda učinkovito pripravlja na obhajanje Jezusove skrivnosti v evharistiji: na 29. nedeljo med letom B, nam prvo berilo spregovori o trpečem služabniku, ki vzame nase krivdo vsega ljudstva (Iz 53,2-11); drugo berilo nam spregovori o Kristusu – velikem duhovniku, ki je skušan v vsem, kakor mi, razen v grehu; evangeljski odlomek pa spregovori o Sinu človekovem, ki je prišel, da bi dal svoje življenje v odrešenje za mnoge. Vsi trije odlomki torej osvetljujejo temeljni vidik skrivnosti, ki jo obhajamo pri vsaki sveti maši in jo v evharističnem bogoslužju tudi prejemamo.

Druga značilnost branja Božje besede pri bogoslužju pa je, da spomin postane resničnost, pretekle stvari postanejo navzoče. Pri maši besede Svetega pisma niso več samo pripoved, ampak podoživljanje skrivnosti, ki jih slišimo. To, kar se je zgodilo v »tistem času«, se dogaja v »tem času – danes«, kot to rado poudarja bogoslužje. Mi torej nismo le poslušalci Božje besede, ampak njeni sogovorniki. Na vsakega nas, ki smo navzoči, je osebno naslovljena vsaka beseda. Mi smo poklicani, jaz sem poklican, da prevzamem vlogo oseb, o kateri-h sem pravkar slišal pri oznanilu Božje besede.

Naj navedem le nekaj primerov, ki nam pomagali razumeti ta vidik. V prvem berilu npr. beremo o Bogu, ki govori Mojzesu iz gorečega grma: pri maši smo mi tisti, ki stojimo pred tem gorečim grmom … Pri Izaiju beremo, da se je angel z žarečim ogljem dotaknil prerokovih ustnic, da bi mu jih očistil za preroško poslanstvo: tudi mi prejemamo na ustnice resnično žareče oglje, Njega, ki je prišel, da bi prinesel ogenj na zemljo … Ezekiel je povabljen, da poje zvitek, na katerem so napisani Gospodovi preroški izreki, mi pa jemo Njega, Besedo, ki je za nas meso postala.

Vse skupaj postane še veliko bolj jasno, ko se od stare podamo k novi zavezi, se pravi od prvega berila k evangeljskemu odlomku. Žena, ki je trpela za krvotokom, je bila gotova, da bo ozdravela, če se bo dotaknila le roba Jezusove obleke: kaj naj rečemo o sebi, ki se ne dotikamo zgolj roba njegove obleke, ampak njega samega? V evangeliju poslušamo zgodbo o Zaheju, ki je tudi za nas zelo aktualna: jaz sem ta Zahej, meni so namenjene besede: »danes moram namreč ostati v tvoji hiši«; in drugi bodo lahko govorili o meni: »Ustavil se je pri grešnem človeku!«; prav meni po obhajilu Jezus govori: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje.«

Lahko bi nadaljevali z različnimi evangeljskimi odlomki. Kako se ne bi pri maši poistovetili s Simeonom, ki vzame v naročje dete Jezusa; s Tomažem, ki se dotakne Jezusovih ran. Na petek v postnem času prebiramo priliko o hudobnih vinogradnikih (Mt 21,33-45): »Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: Mojega sina bodo spoštovali!« Te besede, ki jih poslušamo med mašo, pogosto raztreseni, bi nas morale zadeti v srce. Ta Sin mi je dan v obhajilu: ali sem bil pripravljen, da ga sprejmem spoštljivo kot nebeški Oče od mene pričakuje?

V 12. poglavja evangelija po Mateju beremo Jezusove besede: »Glejte: več kakor Jona je tukaj … glejte, več kakor Salomon je tukaj.« Dva glagola: »zdaj« in »tukaj« pomenita resnično zdaj in tukaj: v tem trenutku in na tem kraju; ne le v Jezusovem času in v njegovi deželi, pred tolikimi stoletij: Jezus je zdaj tu navzoč. Ko po povzdigovanju pokleknemo, bi moralo vztrepetati naše srce: »Glej, zdaj je tukaj več kot Salomon! Glej, zdaj je tukaj več kot Jona!«

Med mnogimi Besedami, ki jih vsak dan poslušamo pri maši in pri molitvenem bogoslužju, je vedno ena, ki je namenjena prav meni in lahko do vrha napolni moj dan in osvetli mojo molitev; pomembno pa je, da ne dovolim, da bi padla v prazno, na kamnito zemljo. Že Origen je v 2. stoletju zapisal: »Vi, ki skrbno zbirate koščke svetih skrivnosti, ko prejemate telo našega Gospoda in jih skrbno in spoštljivo hranite, da se ne bi izgubila niti ena sama drobtinica, ker je vse to posvečeno, to delate zato, ker ste prepričani, da bi bilo greh malomarno dopuščati, da bi delčki posvečenega kruha padli na tla. Če ste tako pazljivi pri hranjenju Jezusovega telesa – in prav je tako – vedite, da je malomarno poslušanje Božje besede prav tako izraz nespoštovanja kot če bi zanemarjali Jezusovo telo.«

Pri Izaiju beremo: »Zgodaj zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci« (Iz 50,4). Takšni skrbni poslušalci bi morali biti mi vsako jutro, ko beremo Božjo besedo.

Zgodovina Cerkve nam priča o mnogih spremenjenih življenjih, o neverjetnih poteh svetosti, ki so vzniknili iz ene same evangeljske besede, ki so jo posamezniki slišali med sveto mašo. Nekega dne, bilo je na prehodi iz 3. v 4. stoletje, je neki mladenič v Aleksandriji v Egiptu stopil v cerkev, da bi bil pri maši. Nedavno tega je izgubil starše, in po njih podedoval veliko premoženje. V evangeliju tistega dne je slišal Jezusovo besedo bogatemu mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, kar imaš in daj revnim, potem pridi in hodi za menoj«. V hipu je razumel, da mu Jezus osebno govori te besede. Šel je, poskrbel za sestro, premoženje pa prodal in se umaknil v puščavo. To je bil kasnejši sv. Anton Puščavnik, začetnik meništva.

Tudi Frančiškovsko gibanje se je rodilo na podoben način. Tistega dne, ko se je v cerkvi bral evangeljski odlomek, kako Jezus pošilja apostole oznanjat, je Frančišek, ki je le bledo razumel ta odlomek, po maši prosil duhovnika, da mu ga podrobneje razloži. Ko je Frančišek slišal, da Kristusovi učenci ne potrebujejo ne zlata, ne srebra, ne denarja, ne torbe, ne kruha, ne palice za na pot, niti sandal in tunike ne, ampak naj preprosto gredo in oznanjajo Božje kraljestvo in pokoro, je poln Svetega Duha vzkliknil: »To iščem, to hočem, srčno želim to storiti!«

Ko se Frančišek spominja tega trenutka v svoji Oporoki zapiše: »Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija. In jaz sem dal na kratko in preprosto zapisati in go­spod papež mi je potrdil«. Poglejte, kako neverjetna in ustvarjalna je moč Božje besede! Preprost predlog, ki ga je Frančišek slišal pri maši in ga radikalno prenesel v življenje, je neverjetno globoko zaznamoval zgodovino vsega sveta.

 

II. KAKO PRI BOGOSLUŽJU DRUGIM OZNANJATI BOŽJO BESEDO

Kot duhovniki in služabniki Besede nismo poklicani le k temu, da Božjo besedo poslušamo in jo živimo, ampak tudi k temu, da jo oznanjamo. Ko sv. Avguštin govori o molitvi, jasno razlikuje objekt in subjekt molitve: spregovori o njem, h kateremu molimo in o srcu, s katerim molimo in pravi, da je prav to slednje – srce – najbolj pomembno. To seveda velja tudi za pridiganje. Ni najpomembnejše tisto, kar pridigar pove, ampak je veliko pomembnejše to, kar on sam je. Bogoslužje nam vsakič ponudi vsebino in Besedo, ob kateri naj pridigamo; na nas pa je, da dovolimo tej Besedi, da v nas zazveni, da se dotakne našega srca in šele tako bo lahko dosegla ljudi in jih nagovorila v njihovi konkretni življenjski situaciji. Samo besede, ki prihajajo iz srca, sežejo v srce!

Pojesti zvitek

Osvetlil bi rad nekaj temeljnih vidikov oz. drž, ki gradijo evangeljskega pridigarja. Tudi tukaj se bom naslonil na primere iz Svetega pisma. Poglejmo npr. kaj nam pove zgodba o poklicu preroka Ezekiela, kjer najdemo videnje o zvitku, ki ga je moral pojesti: »Videl sem: glej, roka se je iztegnila k meni in glej, v njej je bil knjižni zvitek. Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in na zadnji strani. Na njem so bile zapisane žalostinke, tožba in bolečina. Rekel mi je: Sin človekov, jej, kar ti je ponujeno! Pojej ta zvitek, potem pojdi in govôri Izraelovi hiši! Odprl sem usta in dal mi je jesti ta zvitek. Rekel mi je: Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem! Použil sem ga in v ustih mi je bil sladek kakor med« (Ez 2,9-3,3).

O tej temi spregovori že Jeremija in jo ponovno najdemo v knjigi Razodetja. Ko prerok poje in prežveči zvitek, sliši, kako mu Bog pravi: »Sin človekov, pojdi, napoti se k Izraelovi hiši in jim govôri z mojimi besedami!« (Ez 3,4). Ogromna razlika je, če knjigo preprosto preberemo in preštudiramo ali pa če jo prežvečimo in asimiliramo vase. V tem drugem primeru beseda resnično postane, kot pravi sv. Ambrož, »substanca naše duše«, kar pomeni, da oblikuje moje misli, mojo govorico, določa moja dejanja … ustvarja »duhovnega« človeka.

Najprej je torej treba dovoliti Besedi, da opravi svoje delo v meni, da mi razodene moj greh, da bi mogel najprej jaz vzklikniti: »grešil sem!«; šele potem se bo lahko ta beseda dotaknila src poslušalcev. Zanimiva je razlika, s katero avtor knjige Razodetja označuje dogodek o zvitku, ki ga je treba pojesti. Ezekiel pravi, da je bil zvitek v njegovih ustih sladak kakor med. V knjigi Razodetja pa beremo, da je bil zvitek v ustih sicer sladak kot med, toda v trebuhu je postal grenak kakor pelin (prim. Raz 10,10). Potrebno je, da je beseda grenka za tistega, ki jo oznanja, če hoče, da bo sladka za tistega, ki jo posluša.

Ljubiti naslovljence oznanila

Evangelija ne moremo posredovati drugače kot preko valov ljubezni. Če ne ljubimo tistih, ki jih imamo pred seboj, se bodo besede zlahka spremenile v kamne, ki ranijo. Jona je šel pridigat v Ninive, vendar ni ljubil Ninivljanov, ker so bili sovražniki Izraelcev. On je vidno zadovoljen, ko kliče: »Samo še štirideset dni in Ninive bodo pokončane!«. Nič kaj pa ni zadovoljen, ko opazi spreobrnjenje in odpuščanje, ki so ga Ninivljani deležni. Bog pa mu je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico« (Jon 4,10-11). Bog se je moral veliko bolj potruditi, da je spreobrnil pridigarja kot vse tiste, ki so pridigarja poslušali! Ob tem se moramo zamisliti. Gorje nam, če nedeljsko pridigo – kar se žal v nekaterih župnijah neredko dogaja – zlorabimo za to, da stresemo svojo zagrenjenost na ljudi, ko jim v obraz mečemo vse tisto, kar pač v dotični skupnosti ni dobro. Ljudje odhajajo domov razdraženi, namesto da bi jih maša okrepila.

Evangelija ljubezni ne moremo oznanjati drugače kakor z ljubeznijo. Če ne ljubimo ljudi, ki jih imamo pred seboj, se besede hitro spremenijo v kamne, ki ranijo. Zakaj je Bog poslal svojega sina Jezusa? Samo zaradi ljubezni: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina« (Jn 3,16). Zakaj je Jezus oznanjal kraljestvo? Iz čiste ljubezni, ker je bil usmiljen do ljudi (prim. Mt 9,36; 15,32).

Potrebna je torej ljubezen do ljudi, vendar mora biti pred njo ljubezen do Jezusa! Ljubezen do Jezusa Kristusa nas mora priganjati. »Me ljubiš?« – sprašuje Jezus Petra – »Torej pasi moje ovce!«. »Pasti ovce«, se pravi pridigati: to se mora rojevati iz pristnega prijateljstva z Jezusom: »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse« (2 Kor 5,14): to je bil izvir misijonskega polet apostola Pavla.

Narediti si ime ali delati v slavo Božjega imena?

Naslednji pomemben vidik, kako naj bi oznanjali Božjo besedo, izhaja iz zgleda apostolov. Znano je, da je želel Luka nakazati kontrast med Binkoštmi in Babilonom. Na Binkošti se zgodi nekaj, kar postavi na glavo tisto, kar se je zgodilo v Babilonu. Zato tako zelo vztraja pri jezikih in vleče vzporednico med obema dogodkoma. V Babilonu vsi govorijo isti jezik in vendar se v določenem trenutku med seboj več ne razumejo; na Binkošti pa govorijo različne jezike in se kljub temu vsi razumejo. Kako to?

Sporočilo je zelo bogato. Ljudje v Babilonu so se lotili gradnje stolpa in so rekli drug drugemu: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« (1 Mz 11,4). Hoteli so si narediti ime. Gnala jih je volja po moči in po samo-uveljavitvi. Zdaj pa se ozrimo k Binkoštim. Kako to, da se vsi razumejo? Odgovor najdemo v tem, kar so vsi navzoči opazili: »Vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!« (Apd 2,11).

Apostole vsi razumejo, ker ne govorijo o samih sebi, ampak o Bogu. Ne mislijo na to, da bi si naredili ime, ampak da bi poveličevali Božja dela. Naučili so se »novo pesem«. Nekoč so se tudi oni med seboj prepirali, kdo med njimi je največji; zdaj pa tega ne počno več. Zgodilo se je veliko spreobrnjenje, kopernikanska revolucija: od jaza so se obrnili k Bogu. Umrli so svoji slavi; zato je Sveti Duh lahko položil na njihova usta te močne besede. Kajti Sveti Duh ne more sodelovati z našim napuhom, z našo nečimrnostjo; svoje moči ne bo dal na razpolago in v službo naših ambicij.

Vse to nam je verjetno zelo blizu. Babilon in Binkošti sta namreč dve odprti gradbišči tudi v tem našem zgodovinskem trenutku. Sveti Avguštin je prav ob tem simbolu napisal svoje delo O Božji državi. Pravi, da se na svetu gradita dve mesti: Babilon, ki je utemeljen na ljubezni do samega sebe in ki gre celo do zaničevanja Boga, in Božje mesto – Novi Jeruzalem, ki je utemeljen na ljubezni do Boga in umiranju samemu sebi. Vsakdo od nas je poklican, da se odloči, na katerem od teh dveh gradbišč bo delal. Vsaka pastoralna pobuda, vsaka verska dejavnost, tudi tale moj nagovor … je lahko Babilon ali pa Binkošti. Babilon je takrat, ko v svojem delu iščemo lastno potrditev, ko si hočemo narediti ime. Binkošti pa so takrat, ko iščemo samo Božjo slavo in delamo za prihod Božjega kraljestva.

»Narediti si ime« ne pomeni vedno le, da iščemo svojo slavo, da si hočemo pridobiti spoštovanje predstojnikov in drugih … gre lahko tudi za željo, da si zagotovim neko pozicijo, da uživam določene privilegije, da si zagotovim udobno življenje brez kakršnihkoli posebnih skrbi. Že sv. Peter je čutil potrebo, da je starešine opozarjal na to nevarnost »Starešine prosim: pásite Božjo čredo, ki vam je zaupana, pazite nanjo, pa ne na silo, ampak prostovoljno, v skladu z Božjo voljo. Ne zaradi grdega pohlepa po dobičku, ampak z voljnim srcem. Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled« (1 Pt 5,1-3).

Poživiti maziljenje

Zadnji pogoj oz. kvaliteta oznanjevalca, na katero bi rad opozoril, pa je med vsemi najpomembnejša. V drugem pismu Korinčanom je govora o apostolski službi. Sv. Pavel piše: »Nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha« (2 Kor 1,21-22).

Nujno moramo ponovno pokriti pomen maziljenja s Svetim Duhom, kajti v tem maziljenju je povzeta vsa skrivnost učinkovitosti duhovniške službe v delu za novo evangelizacijo! Duhovniki smo tisti, ki smo posvečeni, kar pomeni maziljeni. Prav v moči maziljenja s Svetim Duhom smo na poseben način zaznamovani, da se upodabljamo po Jezusu Kristusu duhovniku, da bi tako lahko delovali v imenu glave – Kristusa.

V novi zavezi se pogosto Jezusa omenja kot Božjega maziljenca, v katerem so dopolnjena vsa maziljenja stare zaveze. Sam naslov Mesija ali Kristus pomeni prav to: maziljeni.

V tem trenutku nas zanima maziljenje, ki spremlja duhovniško. V trenutku, ko škof s sveto krizmo mazili dlani kandidatu, ki kleči pred njim, izgovarja pomenljive besede: »Gospod Jezus Kristus, ki ga je Oče posvetil v Svetem Duhu in z močjo, naj te varuje, da boš posvečeval njegovo ljudstvo in daroval daritve.«

Pri vsakem zakramentu obstaja nevarnost, da bi se ustavili pri obrednem vidiku posvečenja in bi postavili ob stran bistvo – pomen duhovnega učinka, ki ga ima v sebi zakrament. Zakramentalno maziljenje nas duhovnike usposablja, da opravljamo določena sveta opravila, med katerimi sta tudi pridiganje in poučevanje. Maziljenje nas torej na nek način postavlja v službo, da opravljamo omenjeno poslanstvo oznanjevanja, samo po sebi pa nam še ne daje avtoritete, da to počnemo. Zagotavlja nam apostolsko nasledstvo, samo po sebi pa nam ne zagotavlja tudi uspeha v apostolatu!

Zakramentalno maziljenje ima značaj neizbrisnosti, je »pečat«, ki je vtisnjena v duhovnika; to je neverjeten izvir, iz katerega lahko zajamemo vsakokrat, ko to potrebujemo, ker lahko na nek način aktiviramo v vsakem trenutku naše poslanstvo. Zakrament obudimo, kadar v zakramentu sprave odložimo greh. Obudimo ga takrat, kadar se odločimo, da stvari ne bomo počeli iz navade, ampak v veri. To je podobno kot steklenička parfuma. Lahko jo imamo v žepu zaprto, lahko jo držimo v roki, kolikor dolgo hočemo, a zadišalo bo šele, ko jo bomo odprli.

Mi duhovniki bi se morali navaditi, da bi prosili za maziljenje Svetega Duha preden se lotimo kakšnega pomembnega dela za Božje kraljestvo, pred odločitvijo, ki jo moramo sprejeti, preden vodimo sejo kakšne komisije, preden se začnemo pripravljati na pridigo, preden bomo nekomu svetovali. Kako drugače bomo spregovorili, koliko močneje bomo pričevali! Molimo torej pred vsakim pomembnim dejanjem: »Oče, v Kristusovem imenu te prosim za maziljenje Svetega Duha!«.

Včasih je učinek neposreden in skoraj fizično izkusimo, kako pride na nas to maziljenje. V sebi čutimo določeno ganjenost, misel se razbistri, duša se umiri, izgine utrujenost, nervoza, strah; v sebi izkusimo globok mir in moč, ki prihaja od Boga.

Mnoge naše molitve ostajajo neuslišane, skoraj vedno pa je uslišana molitev za duhovno maziljenje. Zdi se kakor da imamo pred Bogom neke vrste pravico, da to od njega zahtevamo.

Ne zakopavajmo talentov

Vse to, kar smo omenili, so duhovni pogoji in notranje drže, ki jih moramo vztrajno gojiti. Obstaja pa še nek praktičen pogoj, ki je zelo konkreten in zadeva učinkovitost oznanjevanja Božje besede pri bogoslužja: to pa je, da posvetimo dovolj časa pripravi na oznanjevanje. To je eden od temeljnih kamnov, ena od tistih prioritet, ki sem jih omenil na začetku.

Dva načina sta, kako pripravimo pridigo ali kakšno drugo obliko oznanjevanja. Prvi je, da najprej sedem za mizo in sam izberem besedo, ki jo bom oznanjal, temo, ki jo bom razvijal; pri tem se naslanjam na svoje znanje, na lastne prednostne izbire. Potem pa, ko sem pripravil pridigo, nagovor, grem in pokleknem, da bi na hitro prosil Boga, naj blagoslovi to, kar sem napisal, naj da učinkovito moč mojim besedam. To bi bilo samo po sebi lahko že nekaj dobrega, vendar to ni preroški način oznanjevanja. Treba je narediti prav nasprotno. Najprej je treba poklekniti in prositi Boga, katera je tista beseda, ki jo hoče on izreči, potem pa šele sesti za mizo in uporabiti vse svoje sposobnosti, da bi dal obliko tej besedi. Ta drža vse spremeni: kajti tukaj ni Bog tisti, ki mora potrjevati mojo besedo, ampak sem jaz tisti, ki privzamem njegovo besedo.

Izhajati moramo iz gotovosti vere, da v sleherni okoliščini vstali Gospod nosi v srcu besedo, ki jo želi podariti svojemu ljudstvu. In on te besede ne bo prikrival pred svojim služabnikom, če ga bo le-ta ponižno in vztrajno prosil. Na začetku gre le za rahel vzgib v srcu, ki ga je komaj zaznati, kakor mala lučka, ki se prižge v moji zavesti. Ena sama evangeljska beseda, ki jo moram razlagati, začenja pritegovati pozornost in osvetljevati okoliščine življenja. Zares drži, kar pavi evangelij: najmanjše od semen, vendar kasneje občutiš, kako je v tej mali besedi zaobseženo vse, kar je treba oznaniti. Potem pa sedi za mizo, odpri svoje knjige, prelistaj svoje zapiske, posvetuj se s cerkvenimi učitelji, pesniki … to, kar sedaj nastaja, je vse nekaj drugega, kajti Božja beseda ni več v službi tvojega znanja, ampak je tvoje znanje v službi Božje besede.

Tudi na tem mestu se moramo še posebej spomniti besed apostola Petra, ki smo jih slišali na začetku: »Mi se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede«. Duhovništvo je neprecenljiv dar. Sveti Arški župnik je rekel, da je duhovništvo takoj za evharistijo največji dar, ki ga je Kristus dal Cerkvi in svetu. Ne zakopljimo tega daru. Bral sem, kako je neki ostareli duhovnik (in bil je teolog) že blizu smrti s solzami v očeh svojemu prijatelju zaupal tole: »Vse življenje sem posvetil raziskovanju o Bogu, nisem pa iskal Boga!« Žal je veliko načinov kako zakopati talent lastnega duhovništva …

Naj ta del sklenem z besedami sv. Frančiška, ki jih je zapisal v svoji Oporoki, kjer govori o svojem globokem in spoštljivem odnosu do duhovnikov: »Nato mi je Gospod dal in mi daje tolikšno vero v duhovnike, ki žive po uredbi svete rimske Cerkve, in to zaradi njihovega posvečenja, da se hočem zateči k njim, če bi me preganjali. In če bi imel tolikšno modrost, kakor jo je imel Salomon, pa bi našel revne duhovnike tega sveta, nočem proti njihovi volji pridigati po župnijah, kjer bivajo. Njim in vsem drugim hočem vedno izkazovati spoštovanje, ljubezen in čast kakor svojim gospo­darjem. In nočem v njih videti greha, ker prepo­znam Božjega Sina v njih in oni so moji gospodar­ji. To delam zato, ker na tem svetu od najvišjega Božjega Sina ne vidim telesno ničesar razen nje­govega najsvetejšega telesa in njegove najsvetejše krvi; to namreč oni prejemajo in samo oni delijo drugim.«

 

III. DUHOVNIKOVA MOLITEV

Molitev je univerzalno in nepogrešljivo sredstvo, da napredujemo na vseh področjih naše duhovniške poti, ki mora biti pot svetosti. »Če hočeš imeti božjo luč – pravi blažena Angela iz Foligna – moli; če si že na poti vzpenjanja v popolnosti in hočeš, da bi ta luč še narasla, moli; če hočeš vero, moli; če hočeš upanje, moli; če hočeš ljubezen, moli; če hočeš uboštvo, moli; če hočeš pokorščino, moli; če hočeš čistost, ponižnost, potrpežljivost, moč … , moli. Katerokoli krepost si želiš, moli … Kolikor bolj si preskušan, toliko bolj vztrajaj v molitvi … Molitev ti namreč daje luč, te osvobaja skušnjav, te očiščuje, te povezuje z Bogom.« In sveti Avguštin pravi: »Ljubi in delaj kar hočeš!« Enako smemo tudi reči: »Moli in delaj kar hočeš!«.

Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti

V osmem poglavju Pisma Rimljanom apostol Pavel osvetli najpomembnejši vidik delovanja Svetega Duha v življenju kristjana in to zadeva molitev. Sveti Duh, ki je počelo novega življenja, je posledično tudi izvir nove molitve. Preberimo samo dve vrstici iz 8. poglavja Pisma Rimljanom »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Rim 8,26-27).

Sveti Pavel zatrdi, da Sveti Duh z »neizrekljivimi vzdihi« prosi za nas. Če bi mogli odkriti zakaj in kako moli Sveti Duh v srcu vernega človeka, bi odkrili samo skrivnost molitve. Zdi se, da je to tudi mogoče odkriti. Sveti Duh namreč, ki moli v nas skrivnostno in brez besed, je isti Duh, ki z jasnimi besedami moli v Svetem pismu. On, ki je navdihnil Sveto pismo, je navdihnil tudi molitve, ki jih najdemo v Svetem pismu. Če drži, da Sveti Duh še naprej govori v Cerkvi in v dušah in to na vedno nov način, čeprav izgovarja iste besede kot jih je govoril po prerokih, je prav tako res, da on moli v Cerkvi in v dušah, kakor je učil moliti ljudi v Svetem pismu. Sveti Duh nima dveh različnih molitev, zato se moramo podati v šolo molitve, kot jo najdemo v Svetem pismu, da bi se tako uglasili s Svetim Duhom in molili kakor moli on.

Kakšna so notranja občutja svetopisemskega molivca skušajmo odkriti skozi molitev velikih božjih prijateljev: Abrahama, Mojzesa, Jeremija in psalmistov. Prva stvar, ki nas pri njih preseneti, je velika svoboda in neverjetna gorečnost, s katero se pogovarjajo z Bogom.

Gotovo dobro poznamo Abrahamovo molitev za Sodomo in Gomoro. Abraham začenja takole: »Ali boš res pokončal pravičnega s krivičnim vred?« Kot da bi rekel: »Ne morem verjeti, da bi ti mogel storiti kaj takega.« In v vsaki naslednji prošnji za pomilostitev Abraham ponavlja: »Glej, dovolil sem se govoriti z Gospodom.« Njegova molitev je drzna in on se tega zaveda. Abraham je torej božji prijatelj in med prijatelji pritiskamo do skrajnih meja.

Mojzes gre v svoji drznosti še veliko dlje. Potem ko so si ljudje naredili zlato tele, pravi Bog Mojzesu, ki je na gori in moli, takole: »Hitro stopi dol, kajti tvoje ljudstvo, ki si ga ti izpeljal iz Egipta, se ti je izneverilo.« Mojzes pa odgovori: »Nasprotno, oni so tvoje ljudstvo, tvoja dediščina, ti si jih izpeljal iz Egipta.« Rabinsko izročilo je zelo dobro dojelo notranje občutje v Mojzesovih besedah: »Ko ti je to ljudstvo zvesto, takrat je tvoje ljudstvo, ki si ga ti izpeljal iz Egipta; ko pa ti je nezvesto, takrat to ljudstvo ostane moje ljudstvo, ki sem ga jaz izpeljal iz Egipta.« Na tej točki se Bog ukloni in obljubi, da ne bo pokončal svojega ljudstva ampak bo iz njega naredil velik narod.

Jeremija pride celo do javnega protesta in kliče k Bogu: »Zapeljal si me, Gospod.« In: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu« (Jer 20,7.9). Če se ozremo v psalme, bi lahko rekli, da Bog ne počne drugega, kot da na človekove ustnice polaga najbolj učinkovite besede, s katerimi se mu lahko pritožuje. Psalterij je dejansko edinstven preplet med najbolj občuteno hvalnico in najbolj bolečim pritoževanjem. Človek Boga pogosto odkrito kliče na zagovor: »Prebudi se, Gospod, zakaj spiš?«, »Kje so tvoje nekdanje obljube?«, »Zakaj si tako daleč in se skrivaš ob časih moje stiske?«, »Ti ravnaš z nami kot s klavnimi ovcami!«, »Ne bodi gluh za mojo stisko!«, »Doklej boš vse to gledal?«.

Kako naj si vse to razložimo? Ali mar Bog človeka žene v to nespoštovanje do samega sebe, ali je on, ki navdihuje takšno molitev. Odgovor je naslednji: vse to je mogoče, ker je svetopisemski človek trdno zakoreninjen v stvariteljskem odnosu s svojim Bogom. Svetopisemski molivec je tako intimno preplavljen s čutom za Božjo svetost in veličino, je tako popolnoma predan Bogu, Bog je zanj zares Bog … da zato vedno mirno počiva v njegovem zavetju. Njegova najljubša molitev v času preizkušnje je vedno ista: »Ti si pravičen v vsem tem, kar si storil. Vsa tvoja dela so pravična, tvoja pota so prava in tvoje sodbe so pravične … kajti mi smo grešili.« Ti si pravičen, Gospod!« Po teh treh ali štirih besedah – pravi Bog – mi lahko človek reče karkoli hoče: jaz sem razorožen!

Razlaga je torej v srcu teh ljudi, ki molijo. Sredi razburkanih molitev Jeremija razkrije skrivnost, ki vse postavi na pravo mesto: »Ti, Gospod, me poznaš, me vidiš, preizkusil si moje srce, da je s tabo!« (Jer 12,3). Tudi psalmisti svoje pritoževanje prepletajo z izrazi absolutne zvestobe Bogu: »Skala mojega srca in moj delež je Bog na veke« (Ps 73,26).

Kvaliteta svetopisemske molitve prihaja tudi od opaznega kontrasta z molitvijo hinavcev. Za te velja preroška beseda, da imajo usta polna Boga, njihovo srce pa je daleč od njega. Resnični prijatelji pa imajo – nasprotno – srce polno Boga in zato usta izgovarjajo besede čudenja nad Božjim ravnanjem, vendar te besede ne prihajajo iz nezadovoljstva, ampak iz gotovosti, da se jih bo Bog usmilil.

Jezusova molitev

Če je torej pomembno poznati, kako je Sveti Duh molil v Abrahamu, Mojzesu, Jeremiju in v psalmih, je neskončno bolj pomembno poznati, kako je molil v Jezusu, kajti Jezusov Duh zdaj moli v nas z »neizrekljivimi vzdihi«. V Jezusu se je zgodila najpopolnejša pripadnost srca in vsega bitja Bogu, kar je – kot smo videli – skrivnost svetopisemske molitve. Oče ga je vedno uslišal, kajti Jezus je vedno delal tisto, kar je bila Očetova volja. Uslišal ga je »zaradi spoštovanja do Boga«, to pomeni zaradi njegove sinovske pokorščine.

Božja beseda, ki je dosegla svoj višek v Jezusu, nas torej uči, da pri molitvi najpomembnejše tisto, kar izgovarjamo, ampak to, kar smo. Ne tisto, kar je na naših ustnicah, marveč to, kar je v srcu. Za sv. Avguština ni temeljno vprašanje »kaj bom izrekel v molitvi«, ampak »kakšen sem, ko molim«. Molitev, podobno kot delovanje, izhaja iz mojega bistva. Novost, ki jo je prinesel Sveti Duh, pri molitvi obstaja v tem, da on prenavlja človekovo bit, ki moli. On prebuja novega človeka, človeka, ki je Božji prijatelj. Iz njega odstrani srce, ki je polno strahov, lastnih interesov, ki je zasužnjeno … in mu daje sinovsko srce.

Ko Sveti Duh prihaja k nam, se ne omeji le na to, da bi nas poučil, kako je treba moliti, ampak moli v nas. Podobno velja glede zapovedi: ne govori le to, kar moramo storiti, ampak nam pomaga izvršiti zapoved. Sveti Duh torej ne daje neke nove zapovedi molitve, ampak daje milost molitve. Svetopisemska molitev torej ne prihaja k nam, da bi se je v moči razumske analize naučili, ampak je v nas ulita, da bi lahko posnemali velike molivce, ki smo jih omenili: Abrahama, Mojzesa … predvsem pa Jezusa.

To je izjemna »vesela novica« o krščanski molitvi. K nam torej prihaja sam izvir nove molitve in ta je: »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: Aba, Oče!« (Gal 4,6). To pomeni moliti »v duhu« oziroma »v moči Svetega Duha«.

Dihanje krščanske molitve

Ko Sveti Pavel spregovori o trenutku, ko Sveti Duh prodre v srce vernika in v njem vzklika »Aba, Oče«, nas s tem spominja na najmočnejši vzklik, ki ga je sposobno človeško srce. Prav to se je zgodilo Jezusu, ko se je »razveselil v Svetem Duhu in rekel: Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje« (Lk 20,21).

Toda ne smemo se slepiti. Ta živ način poznavanja Očeta običajno ne traja dolgo. Hitro se povrne čas, v katerem verni človek izgovarja Aba, ne da bi karkoli občutil in ta klic ponavlja samo zaradi Jezusovega prigovarjanja. To je trenutek, da se spomnimo: kolikor manj ta vzklik osrečuje tistega, ki ga izgovarja, toliko bolj osrečuje nebeškega očeta, ki ga posluša, ker je sad čiste vere in izročitve.

Podobni smo torej Beethovnu. Ko je oglušel, je še naprej komponiral čudovite simfonije, čeprav ni več slišal enega samega tona. Ko so krstno izvedli njegovo Deveto simfonijo, je ob koncu Ode radosti publika bučno ploskala in nekdo iz orkestra je moral pocukati maestra za rob fraka, da se je obrnil in se s priklonom zahvalil. On ni več slišal svoje glasbe, toda publika je bila silno navdušena. Namesto da bi gluhota ugasnila njegovo glasbo, jo je še bolj prečistila; in prav to se dogaja tudi z našo molitvijo.

Prav v tem našem času »odsotnosti Boga« in duhovne suhote odkrivamo neverjetno pomembnost Svetega Duha za naše molitveno življenje. On, ki ga mi ne vidimo in ne slišimo, napolnjuje naše besede in naše vzdihovanje s hrepenenjem po Bogu, s ponižnostjo, z ljubeznijo. On je tisti, ki preiskuje naša srca in odkriva v njih prava hrepenenja. Mi tega ne poznamo, on pa to pozna. Sveti Duh tako postaja moč naše nebogljene molitve, luč naše ugasle molitve, z eno besedo: duša naše molitve. On resnično »napaja žejno zemljo« kot molimo v pesmi slednici njemu v čast.

Vse to pa se zgodi po veri. Dovolj je, če pred molitvijo rečem ali pa samo pomislim: »Oče, ti si mi podaril Jezusovega Duha. V moči tega tvojega Duha bom molil ta psalm, obhajal današnjo sveto mašo ali pa bom preprosto v molku pred teboj. Želim ti dati tisto hvalo in slavo, ki bi ti jo dal Jezus, če bi te še vedno molil človeški osebi.«

Daj mi to, kar zapoveduješ!

Zaradi vsega tega je v nas neka skrivnostna žila molitve. Ko govori o njej, mučenec sv. Ignacij Antiohijski zapiše: »V sebi čutim živo vodo, ki plivka in govori: priti k Očetu!« Kaj vse ljudje ne storijo v deželah, ko jih prizadene suša, da bi pod zemljo odkrili vodno žilo. Ne prenehajo kopati, dokler ne pridejo do vodne žile in tako voda priteče na površje.

V neki afriški vasici so morale žene hoditi zelo daleč po vodo in jo v velikih posodah na glavi prinašati domov. Eden od misijonarjev, ki je imel dar, da je začutil vodo pod površjem zemlje, je pod njihovo vasjo odkril vodno žilo. Vaščani so začeli kopati vodnjak. Ko so na večer odkopavali zadnjo plast zemlje in končno prišli do vode, se je vsa vas zbrala in dogodek proslavljala do jutra. Zakaj? Ker so pod vasjo odkrili vodo, za katero toliko let sploh niso vedeli. To je čudovita podoba tega, kar se nam dogaja v povezavi z molitvijo. Nekateri kristjani se odpravljajo na daljni vzhod, da bi se naučili moliti, niso pa v sebi odkrili tega izvira molitve, ki so ga prejeli pri krstu.

Ta notranja žila molitve, ki je navzočnost Svetega Duha v nas, poživlja v nas vsako obliko molitve: hvalno, spontano, bogoslužno molitev … Predvsem se mi zdi, da to velja in je pomembno za bogoslužno molitev. Kadar namreč molimo spontano, s svojimi besedami, je Sveti Duh tisti, ki za svojo sprejme našo molitev. Ko pa molimo z besedami Svetega pisma in bogoslužja, pa smo mi tisti, ki za svojo sprejmemo molitev Svetega Duha in to je najbolj gotova pot. Tudi tiha kontemplativna molitev najde v Svetem Duhu neverjetno moč. Prav to Jezus močno priporoča, ko pravi, naj »častimo Očeta v duhu in resnici« (prim. Jn 4,23).

 

Duhovnik – učitelj molitve

Bl. Janez Pavel II. pravi, da je svetost dar, ki se spremeni v nalogo. Isto lahko rečemo tudi o molitvi. Ta je dar milosti, ki v tistem, ki ta dar sprejme, ustvari nalogo, da nanj odgovori in ga goji. Molitev je torej duhovnikova temeljna naloga.

Če naj bi bile krščanske skupnosti »šole molitve«, potem moramo biti duhovniki, ki jih vodimo »učitelji molitve«. Nekega dne so apostoli pristopili k Jezusu in ga prosili: »Nauči nas moliti!« Danes mnogi kristjani molče zastavljajo duhovniku in Cerkvi isto prošnjo: »Nauči nas moliti.« Žal v številnih župnijah delajo vse mogoče stvari, vse polno je različnih projektov za mlade, starejše, romanja, dejavnosti za prosti čas … toda ni ga, ali pa so le redki, ki ljudi učijo moliti.

Pogosto morajo tisti, ki se zavedajo te potrebe po duhovnosti, iskati pomoč izven Cerkve, pogosto v različnih ezoterične in vzhodnjaških oblikah duhovnosti. V apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja papež bl. Janez Pavel II. zapiše: »Ali ni morda eno izmed ‘znamenj časa’, ki jih kljub obsežnemu procesu razkristjanjenja opazimo danes v svetu, povečana zahteva po duhovnosti, ki se v veliki meri izraža prav v obnovljeni potrebi po molitvi. Tudi druga verstva, ki so sedaj že na veliko prisotna v prvotno pokristjanjenih deželah, ponujajo svoje odgovore na to potrebo, in to delajo včasih na prav zasužnjujoč način. Mi, ki imamo milost, da verujemo v Kristusa, ki nam razodeva Očeta in je Odrešenik sveta, smo dolžni pokazati, do kakšnih globin lahko človek pride v razmerju z njim« (št. 33).

Nihče ne more drugih učiti moliti, če sam ni človek molitve; tu pa se dotikamo nevralgične točke. Še enkrat se spomnimo tistega, kar je Peter spregovoril, preden so v krščanski skupnosti razdelili službe: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi … Mi se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,2-4). Iz tega lahko sklepamo, da pastir lahko pooblasti druge za katerokoli službo pri vodenju skupnosti, ne bi pa smel opuščati skrb za uvajanje v molitev.

Duhovniku je lahko v veliko podporo tisto, kar sv. Katarina Sienska imenuje »obzidje molitve«; to obzidje gradijo duše, ki si prizadevajo za dobro Cerkve. Takšen primer najdemo v apostolskih delih. Petra in Janeza so člani sinedrija izpustili z grožnjo, da ne smeta več govoriti v Jezusovem imenu. Če bosta prekršila ta ukaz, bosta vso skupnost izpostavila preganjanju, če pa ga bosta spoštovala, bosta zatajila Jezusovo naročilo. Ne vesta, kaj naj storita. Prav molitev cerkvene skupnosti jima je pomagala prebroditi to veliko krizo.

Poznamo dve temeljni obliki molitve: bogoslužna molitev in osebna molitev. Bogoslužna molitev je občestvena, ni pa spontana. Pri njej se opiramo na besede, na vnaprej določene formule, ki so enake za vse. Osebna molitev pa je spontana, ni pa občestvena. Obstaja pa še oblika vrsta molitve, ki je spontana in občestvena hkrati. To je molitev skupine, ki jo lahko navdihujejo različne duhovnosti; in prav te molitvene skupine so znamenje časa, ki ga moramo hvaležno sprejeti, čeprav moramo hkrati tudi bdeti nad zdravim naukom v teh skupinah.

Molitev in pastoralno delovanje

V našem duhovniškem življenju moramo obnoviti zdrav odnos med molitvijo in dejavnostjo. V sebi moramo razvijati t.i. »podrejen odnos« med molitvijo in dejavnostjo: ta podrejen odnos pomeni, da najprej molim, potem pa storim tisto, kar mi je Gospod pokazal v molitvi. Apostoli in svetniki niso preprosto molili preden so karkoli storili, ampak so molili, da bi spoznali, kaj morajo storiti.

Za Jezusa molitev in dejavnost nista bili dve ločeni stvari. Ponoči je molil, podnevi pa je izvrševal tisto, kar je razumel, da je Očetova volja. »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole« (Lk 6,12-13). Podobnih zapisov je v evangelijih približno 20.

Če zares verjamemo, da Bog vodi Cerkev po svojem Duhu in odgovarja na molitve, moramo zelo zares vzeti molitev, ki me uvede v pastoralno srečanje, ki me pripravi na pomembno odločitev. Preprosto se ne smem zadovoljiti, da bi na hitro zmolil Zdravo Marijo ali pa se zgolj pokrižal, potem pa začel s sejo, kakor predvideva dnevni red.

Včasih se bo morda zdelo, da se vse odvija kakor prej in da v molitve nismo prejeli nikakršnega odgovora; vendar ni tako. V molitvi predložimo Bogu naš razmislek. Predvsem pa je pomembno, da odložimo vsak osebni interes ali pa hotenje, da bi odločali sami. Bogu namreč dajemo možnost, da posreduje in da nam razodene svojo voljo. Kakršnakoli bo odločitev, ki jo bomo kasneje sprejeli, bo pred Bogom prava odločitev. Izkušnja govori: več časa ko posvečamo molitvi ob določenem vprašanju, manj časa potrebujemo, da ga razrešimo.

Številni duhovniki lahko pričajo, da se je njihovo življenje in njihovo delovanje zelo spremenilo od trenutka, ko so se odločili in so si vsak dan vzeli eno uro časa za osebno molitev ter so ta čas strogo zavarovali, tako da ga nobena druga stvar ni mogla ogroziti.

Posebno mesto pa mora imeti v duhovnikovem življenju priprošnja molitev. Jezus nam je v tem zgled s svojo »velikoduhovniško molitvijo«. »Zanje prosim, prav zanje, ki si mi jih dal … Ohrani jih v svojem imenu. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak, da jih obvaruješ hudega. Posveti jih v resnici … Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame … (prim. Jn 17,9 sl.). Jezus je namenjal relativno malo časa molitvi za sebe (»Oče, poveličaj svojega sina!«), veliko več časa je namenil molitvi za druge, kar pomeni priprošnji molitvi.

Ko mi duhovniki v molitvi občutimo, da je Bog v neke vrste prepiru z ljudstvom, ki nam je bilo zaupano, se ne smemo postaviti na stran Boga, ampak se moramo postaviti na stran ljudstva. Tako je storil Mojzes, ko je pred Bogom celo rekel, da hoče biti tudi on s svojim ljudstvom izbrisan iz knjige življenja. In Sveto pismo nam da razumeti, da je prav to želel Bog, da bi se »odrekel svojim grožnjam ljudstvu«.

Ko pa bomo stopili pred ljudi, takrat pa moramo z vso silo braniti Božjo pravico. Samo tisti, ki se je postavil v bran ljudstvu pred Bogom in je na sebi nosil težo njihovega greha, ima pravico in pogum, da bo potem spregovoril proti ljudstvu in branil Boga. Ko je Mojzes prišel z gore in srečal ljudstvo, ki ga je prej na gori branil, takrat se je razvnela njegova jeza. Razbil je zlato tele in njegov prah stresel v vodo ter ga dal piti ljudstvu rekoč: »Ali tako vračate Gospodu, bedasto in nespametno ljudstvo?« (5 Mz 32,6).

Spomnil sem torej na nekatere duhovnikove »dolžnosti«, ki zadevajo molitev, vendar ne bi rad sklenil z občutkom teže dolžnost. Vedno znova se moramo spomniti, da je molitev predvsem dar. Če se počutimo zelo slabotni »ljudje molitve«, nikoli ne pozabimo tistega, kar nam je sveti Pavel zagotovil na začetku: »Sveti Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti.« Okrepljeni s to besedo lahko začnemo vsak nov dan z molitvijo rekoč: »Sveti Duh, pridi na pomoč moji slabotnosti; daj mi, da bom molil; ti moli v meni z neizrekljivimi vzdihi. Jaz na vse to, kar ti – v Jezusovem imenu – prosiš za mene pri Očetu, izrekam: Amen.«