V župniji sv. Jakoba v stari Ljubljani je bilo v soboto, 25. julija trojno slavje: župnija je ob godu farnega zavetnika praznovala žegnanje, župnik p. Jože Kokalj je na ta dan v župnijo povabil misijonarke in misijonarje, ki so na obisku v Sloveniji, v župniji pa so se srečali tudi »jakobčki«, člani društva prijateljev poti sv. Jakoba in praznovali 15-letnico delovanja.

»Danes smo na poseben način povezani z nebesi, kajti sv. Jakob stalno Bogu izroča župnijo in župljane, in seveda Jakobove romarje, na katerekoli poteh in odsekih hodijo njihove noge in molijo njihova srca,« je dejal nadškof Stanislav Zore, ki je ob somaševanju misijonarjev, jezuitskega provinciala p. Ivana Brescanija, župnika Jožeta Kokalja, duhovnega voditelj društva sv. Jakoba Bogdana Vidmarja in drugih duhovnikov daroval mašo. Nadškof je posebej pozdravil misijonarke in misijonarje, ki po njegovih besedah uresničujejo temeljno kristjanovo držo: živeti evangelij Jezusa Kristusa tam, kamor te Bog postavi. »Če te postavi v Afriko, ga živi in oznanjaj v Afriki, če te postavi v Azijo, ga živi v Aziji, če te postavi v Ljubljano, ga živi in oznanjaj v Ljubljani. Če Bog hoče, da evangelij živiš v družini, ga živi v družini, če hoče , da ga živiš na romarskih poteh, ga živi na romarskih poteh. To je temeljna kristjanova naloga, s tam postajamo vsi misijonarji.«

Nadškof je nadaljeval, da ne glede na to, v katerem okolju živimo in v katerem jeziku oznanjamo , lahko zazrti v svetega Jakoba zaznamo, katere so temeljne drže, ki jih mora kristjan osvojiti v svojem življenju, da bi mogel biti apostol Jezusa Kristusa. Zbranim v do zadnjega kotička polni mogočni cerkvi v vznožju ljubljanskega gradu je postavil zahtevno vprašanje: kdo izmed nas bi bil pripravljen dati življenje za Jezusa Kristusa? Kot je to storil apostol Jakob leta 44 in velja za prvega mučenca. Tudi on je prehodil pot, da je dozorel za mučeništvo, je dejal nadškof Zore in omenil tri postaje, tri preokrete Jakobovega življenja, da je mogel svobodno umreti za Jezusa Kristusa. Prvo je odgovor na klic ob Genezareškem jezeru, ko ga je Jezus poklic, naj hodi za njim, ko je moral pustiti mreže in čolne in jezero … »Tudi mi si damo opraviti z raznimi mrežami in čolni in jezeri, vsak ima drugačne, vsem pa je skupno, da obtežijo srce, da ga privežejo na neko mesto, na neko dobrino, da ne moremo hoditi za Gospodom.« Drugi trenutek je spremenitev na Gori, ko je Jezus postal kakor luč in ta pogled »svetlobe« je Jakob nosil s seboj tako v Getsemaniju kot na veliki petek, pogled »nebes« je bil močnejši od vseh porazov. »Tudi mi smo povabljeni iz dneva v dan zreti v nebesa. Povečičan Jezus je med nami v tabeernaklju – isti kot je bil na gori Tabor, isti kot je bil pri zadnji večerji. V srečevanju z Jezusom v evharistiji bomo dobili moč za naprej, da bomo iz vsakega poraza vstali, se z vsakega bega vrnili, se iz vsake zatajitve dvignili. Če nas bo to dvoje spremljalo, je dejal nadškof, “ne bomo pobegnili v usodni uri. Kot Jakob bomo vzdržali in kot on postali pričevalci, seme novih kristjanov. Naravnajmo svoj korak na Kristusa, ne preslišimo nobenega hodi za menoj. Naj bo naš pogled vedno uprt v njega, ki ostaja poveličan v zakramentu svete evharistije. Potem bomo šli vztrajno z vsakim korakom nebesom naproti.«

Ob koncu maše je metodij Rigler v imenu društva Prijateljev poti sv. Jakoba nadškofu Zoretu podaril popotno romarsko palico z izrezljanim Kristusom, nadškof je dobil v dar tudi romarske priročnike, ki opisujejo slovenski camino.
Čestitke in simbolična darila sta prejela tudi Metodij in Marjeta Rigler, ki sta začetnika in idejna voditelja te poti in sta v iskanje “stezic, ki so včasih bile” in njihovo označevanje vložila ogromno svojega časa.