Praznovanje duhovniških jubilantov 2018

V času duhovniških posvečenj in novih maš, s tem pa tudi obletnic posvečenja večine duhovnikov, je lepa priložnost, da se duhovniki spomnijo svojih let posvečenja in se zahvalijo za milost duhovniškega poklica.

V soboto, 23. junija 2018, je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore povabil letošnje duhovnike jubilante v Bogoslovno semenišče. Ob 11.00 je bilo v kapeli somaševanje vseh udeležencev, nato pa skupno kosilo, prijateljsko srečanje in pogovor v semeniški obednici. Na skupno praznovanje so bili vabljeni vsi duhovniki, škofijski in redovni, posvečeni pred 25, 40, 50, 60 in 65 leti, ki so doma iz ljubljanske nadškofije ali pa sedaj bivajo in delujejo na njenem ozemlju. Lepega srečanja se je udeležilo 14 jubilantov, in sicer dva biseromašnika, sedem zlatomašnikov, eden posvečen leta 1978 in štirje srebrnomašnikov. V duhu so bili navzoči povezani tudi s sobrati jubilanti, ki se srečanja niso mogli udeležiti.

Gospod nadškof se je v homiliji duhovnikom zahvalil za njihovo zvestobo. V svetu, ki ga vedno bolj obvladuje kultura »uporabi in zavrzi«, kakor pravi papež Frančišek, in v svetu diktature začasnosti, je pričevanje zvestobe potrebnejše kakor voda v puščavi. Kajti srebrnomašnik je lahko samo nekdo, ki je bil zvest Gospodu skozi petindvajset let svojega življenja. Zlatomašnik je lahko samo nekdo, ki je bil zvest skozi petdeset let svojega duhovništva. Biseromašnik je lahko samo nekdo, ki je bil zvest vseh šestdeset let svojega mašništva. Zato se jim je zahvalil za pričevanje zvestobe, s katerim so podpirali drug drugega v predanosti duhovništvu in s katerim so bili in so spodbuda mlajšim duhovnikom pri njihovem odločanju, da bodo premagovali težave in ovire ter ostajali zvesti prvotni ljubezni in obljubi.

Gospod nadškof je poudaril, da so letošnji jubilanti izraz katoliškosti Cerkve v pravem pomenu besede. Od Argentine, preko misijonskih dežel, skrbi za Slovence v izseljenstvu, do zavzetega delovanja v različnih krajih in različnih službah naše krajevne Cerkve. Škofijski duhovniki in redovniki:  jezuiti, kapucini, lazaristi, salezijanci, frančiškani, pa tudi kartuzijan, ki ga seveda ni bilo na praznovanju v semenišču. Strokovnjaki za najrazličnejša področja – od filozofije preko zgodovine do obvladovanja gorskih vršacev. Prav vsak duhovnik jubilant je s svojimi sposobnostmi in s svojimi omejitvami priča Božje veličine. Bog ne ustvari ničesar, kar bi bilo odveč, kar bi bilo neuporabno ali bi bilo tako ali drugače v napoto. Bog ustvari samo stvari, ki imajo svoje mesto in nalogo na poti k dopolnitvi celotnega stvarstva. Tako Bog tudi nikogar ne pokliče, ki ne bi bil »poraben« pri graditvi njegovega kraljestva, pri skrbi za duše in pri reševanju duš. Nihče ni odveč v duhovniškem zboru, ampak je vsak potreben, da more Jezus Kristus tudi danes nadaljevati svoje delo odrešenja in svoj evangelij prinašati vsem ljudstvom.

Nagovor je gospod nadškof sklenil z mislijo današnjega godovnjaka sv. Jožefa Cafassa: »Kdor postane duhovnik, se proda Gospodu, zato ga ne tem svetu ne mika nič bolj kakor prizadevanje za večjo čast Božjo in zveličanje duš.«

2018-07-06T22:26:59+00:00 23. 06. 2018|