Ko se bliža čas duhovniških posvečenj in novih maš, s tem pa tudi obletnic posvečenja večine duhovnikov, je lepa priložnost, da se duhovniki spomnijo svojih let posvečenja in se zahvalijo za milost duhovniškega poklica.

V soboto, 25. junija 2016, na praznik dneva državnosti je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore povabil letošnje duhovnike jubilante v Bogoslovno semenišče. Ob 11.00 je bilo v kapeli somaševanje vseh udeležencev, nato pa skupno kosilo, prijateljsko srečanje in pogovor v semeniški obednici. Na skupno praznovanje so bili vabljeni vsi duhovniki, škofijski in redovni, posvečeni pred 25, 40, 50, 65 in 70 leti, ki so doma iz ljubljanske nadškofije ali pa sedaj bivajo in delujejo na njenem ozemlju. Lepega srečanja se je udeležilo 20 jubilantov, in sicer en diamantnomašnik, en biseromašnik, sedem zlatomašnikov, osem posvečenih leta 1976 in trije srebrnomašniki. V duhu so bili navzoči povezani tudi s sobrati jubilanti, ki se srečanja niso mogli udeležiti.

Gospod nadškof se duhovnikom zahvalil za njihovo pričevanje in zvestobo ter se v homiliji tudi Bogu zahvalil, da je zbrane duhovnike jubilante podpiral in blagoslavljal na poti njihovega duhovništva, in mu jih priporočil, da bi še naprej ostajal z njimi.

Na podlagi Božje besede je najprej izpostavil željo, da bi imeli pogled in srce stotnika iz evangelija, to je sočuten, usmiljeni pogled, ki vidi, in srce, ki opazi. Stotnik uči tudi, kako naj duhovnik prihaja pred Gospoda. Preprosto mu pove, da je njegov služabnik bolan in nič ne prosi. Podobno je tudi Marija v Galilejski Kani opazila stisko novoporočencev in je Jezusu povedala, da nimajo vina. Tudi duhovnik naj bi v molitvi Gospodu stalno pripovedoval o svojih ljudeh in mu prepuščal odločitve in čudeže, če jih bo naredil, ter se učil sprejemati njegovo voljo in odločitev. Iz evangelija se učimo tudi Jezusovega pogleda, s katerim mora gledati vsak duhovnik. Jezus je namreč ob stotniku, ki je bil pogan, povedal, da tolikšne vere ni našel pri nikomer v Izraelu. Podobno mora duhovnik razširiti pogled in srce, da vidi širše od tistih, ki jih redno srečuje pri delavniških in nedeljskih mašah ali v različnih skupinah. Ti mu morajo biti na poseben način pri srcu, obenem pa mora opaziti vsako seme dobrega v vsakem človeku, saj lahko z vsakim gradi občestvo. Homilijo je gospod nadškof sklenil s prošnjo Bogu, da bi vsi neizmerno zaupali v njegovo ljubezen.