Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža, Župnija sv. Helena Dolsko in Občina Dol pri Ljubljani ob 100. obletnici rojstva misijonarja dr. Janeza Janeža v soboto, 19. januarja 2013, pripravljajo slovesno praznovanje.

Ob 10.00 bo v cerkvi sv. Helene maša za misijonarja, ob 15.00 pa bo v Kulturnem domu Dolsko akademija.

Janeževo življenje in delo bodo osvetlili:

• prof. Tone Ciglar SDB, avtor biografije dr. Janeza Janeža – Utrinek Božje dobrote;
• prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med, predsednik Slovenskega zdravniškega društva;
• dr. Zen-Yong Chen, dr. med., avtor biografije dr. Janeza Janeža na Tajvanu;
• Lien-Gene Chen, vodja tajvanskega ekonomskega in kulturnega diplomatskega predstavništva na Dunaju, ki bo misijonarjevim sorodnikom podelil medaljo, s katero je ob 100. obletnici rojstva tajvanska vlada ponovno odlikovala misijonarja in njegovo delo za humanitarnost in izjemen prispevek kitajskemu narodu;
• doc dr. Andrej Janež, dr. med., Janežev pranečak.

Med predstavitvami strokovnih prispevkov bodo na programu kulturne točke.

 

Predstavitev življenja dr. Janeza Janeža

Pri Pletarjevih v Dolskem je 14. januarja 1913 prijokal na svet deček, ki so mu v cerkvi sv. Helene dali ime Janez. V družini je bilo pet otrok, trije pa so že majhni umrli. Mati Ana (+1960) je bila globoko verna žena, ki je tudi otrokom znala vzgojiti verske vrednote in ljubezen do Boga. Oče Franc (+1946) je okušal grenak kruh izseljenstva v Kanadi. Najbrž je Janez po njem že zgodaj vzljubil daljave. Ko je oče odšel, je bilo materi še težje skrbeti za otroke.
Že v ljudski šoli sem rad prebiral Katoliške misijone in že takrat sanjal o Kitajski. Hočem biti misijonar na Kitajskem. So bile besede desetletnega Janka preroške?
Po štirih razredih osnovne šole se je vpisal v klasično gimnazijo v Šentvidu, potem pa v Klasično gimnazijo Ljubljana. Bil je resen dijak. Marsikdo je pomislil, da bo šel po maturi v bogoslovje.
Z maturo je prišla odločitev. Čeprav je tudi sam premišljeval o duhovniškem poklicu, je tedaj spoznal, da to ni njegova pot. Odločil se je za medicino. Začel je študirati 1931 v Ljubljani, nadaljeval v Zagrebu in 28. maja 1937 promoviral na medicinski fakulteti v Gradcu. Študij s specializacijo za transfuzijo je dopolnjeval na Dunaju. Ob študiju medicine se je naučil tudi veliko pomembnih stvari, ki so oblikovale njegov značaj. Bil je zelo ponosen na svoje poreklo in kar hitro mu je prekipelo, če se je kdo ponorčeval iz njegovih kmečkih korenin. Nikoli ni nikomur dovolil zaničevati svojega izvora ali narodne pripadnosti.
Prva njegova služba je bila na kirurškem oddelku Ljubljanske javne bolnišnice na odseku za transfuzijo, kjer se je požrtvovalno spoprijemal s pionirskim delom. Velikokrat je kar med operacijo sam dal svojo kri v neposredni transfuziji. Toda v Evropo je treščila druga svetovna vojna, v Slovence še posebej tragično. Zdravil je tiste, ki so ga potrebovali, pomagal je vsakemu, kdorkoli ga je prosil.
Dr. Janež se je upiral vsaki prisili. Izvrševal je le svoj poklic in ni nikoli sodeloval v političnih strankah: »Imam svojo vest in svoje prepričanje, nisem bil v kaki skupini ali stranki, v srcu sem bil in bom svoboden. Zdravnik sem postal, da rešujem življenja, ne da ubijam.«
Pa je prišel maj 1945. Dr. Janež je po zaupnih kanalih zvedel, da je na seznamu za likvidacijo. Odšel je komaj 32-leten in se ni nikdar več vrnil. Domovina ga je zavrgla, on ni izdal nikogar. Ker ni smel ljubiti bratov po krvi, je vzljubil tujce. Božja Previdnost je tkala niti rešenja. Prišel je z drugimi desettisoči v Vetrinj pri Celovcu.
Bil je določen med prvimi za transport nazaj v Slovenijo. Izkoristil je trenutek nepozornosti stražarjev in skočil v njivo rži. Tu je ležal do noči. V njem je dozorel sklep, da pojde v misijone. Peš je skrivaj prišel do Celovca. Ker ga je Bog rešil, je sedaj moral iskati priložnost, da izpolni obljubo, saj od tedaj njegovo življenje pripada misijonom. Dr. Janež se je vključil z vsem žarom srca in izrednim talentom in uresničil sen svoje matere: bil je zdravnik misijonar in misijonar zdravnik. Konec maja 1945 je z lazaristom Janezom Kopačem odšel preko Višarij v Rim. Tu se je srečal z lazaristom Ladislavom Lenčkom. Oba sta se odločila za pot v misijon na Kitajsko, ki ga je vodil msgr. Kerec. Ker pa za pot na Kitajsko še ni bilo vse urejeno, je dr. Janež odšel najprej v Argentino, nekaj tednov za njim pa še Lenček. V Buenos Aires je prispel 4. decembra 1947, kjer je postal zdravnik v ambulanti ministrstva javnih del. 24. maja 1948, zopet je bil tu dan, ko se je odpravljal na pot, ne kot begunec, temveč kot poslani, ne v smrt, temveč reševat. Z misijonskim križem se je podal na Kitajsko. Dolgo je bilo potovanje čez Atlantik do Kunminga, kjer ga je sprejel Andrej Majcen, salezijanec in ga spremljal do Čaotunga. Tu je vodil misijon msgr. Kerec. Janež se je učil kitajščine in polagoma začel spoznavati ljudi, njihove navade, bolezni in razvade. Prvo razočaranje je bilo, ker je bila bolnišnica skromna, brez zdravil, opreme in osebja. Vse težave je lahko premagala le njegova trma. Dr. Janež je vztrajal, se učil in sam vzgajal pomožno osebje bolnice. Uspehi so se kmalu pokazali in začelo se je govoriti o čudežnem zdravniku, ki je kos tudi najtežjim primerom. Reke bolnikov so se stekale z vseh koncev. Tako je zaživela in delovala slovenska bolnišnica v Čaotungu. Ob dr. Janežu sta bili predvsem s. Konstantina Sarjaš in s. Mihaela, misijonarki in zdravstveni delavki. Delo je hitro naraščalo. »Vesel sem in srečen, ker delam za uboge, revne in potrebne. Kitajce imam zelo rad in srečnega se počutim med njimi. Prepričan sem, da nisem mogel boljšega napraviti, kot iti v misijone delat. Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, saj sem v njem popolnoma srečen.«
A politika se ne meni za uspehe. Leta 1952 je kitajska vlada izgnala vse misijonarje iz zahoda. Dr. Janez Janež je na kitajsko hongkonški meji srečal kamilijance in odšel z njimi na Tajvan v mesto Lotung. Spet je bil na začetku. Vrgel je mreže in vanje se je ujela velika množina ljudi, v katerih je zdravnik prepoznal obraz trpečega Jezusa. V Lotungu se je začel neverjetni razvoj prve bolnišnice, ki je do leta 1990 prerasla v mogočno 11-nadstropno Marijino bolnišnico, v kateri pa ni več deloval.
V 42 letih dela v misijonih je opravil preko 80 000 operacij. Njegov delavnik je bil preprost: 24 ur na dan in 365 dni v letu v bolnišnici in pri bolnikih.
Misijonski zdravnik mora biti predvsem strokovnjak in pa veren človek, biti mora trden in blag značaj, ki bo znal sebe pozabljati in razumeti tuj narod, ki bo znal ljubezen dajati in ne je zase zahtevati.
Ni poznal počitka. Začela se je oglašati bolezen. Čutil je bližino konca.
14. septembra 1990 je s težavo končal zadnjo operacijo, 7 oktobra je prosil za spoved, sveto obhajilo in sveto popotnico; 11. oktobra pa je zapustil zemeljsko življenje in se preselil v večnost.

Besedilo iz spletne strani Župnije Dolsko

Dodatne informacije dobite na sedežu župnije Dolsko na naslovu Kamnica 20, 1262 Dol pri Ljubljani oz. po tel. 01/564 – 72–58 ali po e-pošti na naslovu: [email protected].