Na današnji dan, se pravi na praznik sv. Nikolaja, zavetnika ljubljanske stolnice, je pred 550. leti cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil ljubljansko škofijo, ki jo je nato papež potrdil 6. septembra naslednjega leta, se pravi 1462.

Ustanovitev prve škofije na središčnem slovenskem ozemlju je velikanskega pomena za ves naš narod in torej presega škofijske meje. Pred 550. leti je v samem srcu slovenskega ozemlja nastalo samostojno slovensko cerkveno središče z vsemi blagodejnimi posledicami za prihodnja stoletja ne samo na verskem, ampak tudi na kulturnem in izobraževalnem ter na socialnem in političnem področju.

Ko se ob tej obletnici s hvaležnostjo in ponosom oziramo v častitljivo preteklost, se prebuja naša želja in potreba po natančnejšem zgodovinske vedenju o dogodkih in njihovih okoliščinah, o vzrokih, povodih in posledicah, ki jih velja poznati. Povrh pa smo že dlje časa pogrešali sodobnejšo, izčrpnejšo in obširnejšo monografijo o zgodovini ljubljanske škofije. Zato je nastala monografija, ki jo danes predstavljamo.

Objavljeni prispevki dovolj jasno razkrivajo veliko vlogo in odločilen pomen, ki ga je imela nova škofija na skoraj vseh področjih življenja njenih prebivalcev. V stoletjih, ki še niso poznala sekularizacije, je bila Katoliška Cerkev najbolj temeljna duhovna in kulturna usmerjevalka vsega življenja ter ustanoviteljica, podpornica in oblikovalka številnih ustanov, ki so v nadaljevanju imele pomembne vloge v življenju naroda. Tega si z današnjega sekulariziranega zornega kota in stanja duha komaj ali pa sploh ne zavedamo in si tega ne znamo več predstavljati. Zato pa toliko lažje podležemo nekaterim poenostavljenim in ideološkim protikatoliškim stereotipom. To ni samo zgodovinsko napačno in krivično do ljudi, ki so to škofijo vodili ali ji dejavno pripadali v preteklosti, temveč tudi do tistih, za katere je ljubljanska nadškofija še danes del njihove pripadnosti in identičnosti. Samo skrbno in ideološko neobremenjeno zgodovinsko raziskovanje lahko prispeva k premagovanju ideoloških in pristranskih prikazov zgodovine. Takšna želi biti ta monografija.

Tako to ni samo priložnostna knjiga ob visokem jubileju osrednje slovenske škofije, ampak je znanstven in strokoven prispevek k našemu zgodovinopisju. Uredniku in avtorjem prispevkov se zato iskreno zahvaljujem v prepričanju, da bodo njihovi izsledki dragoceno in nepogrešljivo dopolnilo k dosedanjemu poznavanju tega pomembnega izseka naše narodne in cerkvene zgodovine.