Pokop žrtev iz brezen pri Konfinu I in II

Na pokopališču na Vidmu pri Dolenji vasi je danes potekal pokop žrtev, ki so bile leta 1945 iz ljubljanskih bolnišnic najprej prepeljane v zapore Ozne, nato pa so jih pobili in trupla odvrgli v brezni pri Konfinu I in II. Pokop je vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM. Ocenjeno število žrtvej je do dvesto. Objavljamo celoten nadškofov nagovor.


Dragi bratje duhovniki, dragi redovniki in redovnice, spoštovani svojci pomorjenih v breznih pri Konfinu, spoštovani predstavniki političnega in družbenega življenja, spoštovani vsi, ki ste prišli na današnjo pogrebno slovesnost, ker vas vodi čut za pravičnost in spoštovanje človekovega dostojanstva, ker vam pravica do groba, ki je pomembna človekova pravica, ni prazna beseda, ker želite tudi v tem trenutku in na tem kraju skleniti roke v molitvi in prošnji za pomorjene in za tiste, ki so morili, pa tudi za vse nas in za naše današnje voditelje, da bi znali in hoteli razmišljati, živeti in si prizadevati za medsebojno spoštovanje in sodelovanje.

„Kamen na ovinku na makadamski gozdni cesti iz Grčaric čez Glažuto proti Dragi, približno dva kilometra od Grčaric, označuje mejo med zasebnimi gozdovi kmetov in nekdanjim Auerspergovim veleposestvom, ki je zajemalo tako območje Kočevske Reke kot Kočevskega roga. To mesto nosi uradni naziv Konfin … Tu je bila tudi ena od straž, ki je po letu 1950 označevala začetek zastraženega in nedostopnega področja Kočevske reke, s centroma v Gotenici in Borovcu. Na križišču gozdnih cest nekaj deset metrov od ceste na južni strani ležita dve brezni, ki nimata uradnih imen, domačini pa ju imenujejo brezni pri Konfinu ali brezni pri Perharju“ (Lovro Šturm, Brez usmiljenja).

Straža ob tem kamnu je bila več kot samo straža nekega področja ali ozemlja. Ta straža ni preprečevala samo dostopa na tako imenovano zaprto področje Gotenice. Ta straža je tudi preprečevala dostop v ranjeni spomin naroda, bila je straža, ki je varovala izvajanje enega najbolj krutih posegov, ki so se ga posluževali režimi v zgodovini človeštva, varovala je izvajanje „damnatio memoriae“, ki v dobesednem prevodu pomeni prekletstvo spomina. S to kaznijo so v starem Rimu po sodbi rimskega senata iz javnega življenja izbrisali vse sledove obstoja obsojene osebe.

Ko so med 21. in 24. junijem leta 1945 s tovornjaki in avtobusi k obema breznoma vozili ljudi, med njimi številne ranjence, bolnike in invalide, jih niso vozili samo naproti telesni smrti, ki so jo pretrpeli na tistem kraju, ampak so jih želeli izbrisati tudi iz življenja, iz spomina njihovih družin, župnij in naroda. Tudi zaradi tega je tam morala stati straža – da sveče in molitve ob breznih ne bi ohranjale spomina, ki je moral umreti s pomorjenimi in ostati mrtev.

Spomin na strašno dogajanje je ostajal živ, čeprav je bil utišan in je moral molčati. In je molčal. Desetletja in desetletja. Vedno znova pa nastopi čas, v katerem se uresniči napoved Jezusa v evangeliju: „Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo“ (Mt 10,26). Med ljudmi v Rakitnici, kjer so ravno v tistih dneh pokopali dva fantiča, ki ju je ubila najdena mina, je ostal živ spomin na dva avtobusa vojaške barve in dva kamiona. „Ustavili so se sredi vasi. Z vozil so skočili vojaki in šli k bližnjim kmetijam. Iz vodnjakov kapnic so si natočili vode in se umivali. Nekaj jih je odšlo navzdol po bregu do reke Rakitnice do mlina pri Malnarjevih. Vojaki so imeli za pasom domobranske kape. Na zadnjih sedežih enega od avtobusov je bilo videti kup vojaških uniform. Potem so vojaki v vasi malicali. Ljudem so povedali, da so se borili s »ta belimi« (pričevanje Jožeta Merharja).

Danes smo tukaj, na dolenjevaškem pokopališču na Vidmu, da bi izpolnili človečansko dolžnost stopetdesetim pomorjenim žrtvam iz brezen pri Konfinu. Pokopali jih bomo poleg trinajstih nedolžnih žrtev, ki smo jih položili v to zemljo 18. junija letos. S tem dejanjem jih sprejemamo v občestvo. Čeprav so si bili različni po narodnosti in čeprav so si bili različni po starosti, saj je bil od znanih najstarejši rojen leta 1887, najmlajši pa leta 1929, najstarejši je bil torej ob umoru star oseminpetdeset let, najmlajši pa šestnajst let, čeprav so bili rojeni v različnih krajih in so skozi življenje v smrt pri Konfinu nosili s seboj zelo različne zgodbe, jih sprejemamo v občestvo. Mrtve sprejemamo v občestvo živih, ker se zavedamo, da so del naše preteklosti, ki je vtkan v našo zgodovino. Vračamo jim dostojanstvo in ime. Bog je namreč poskrbel, da njihov spomin ni izginil, ampak je skozi desetletja ostajal zamolčan, tako da se je zdelo, da ga nikoli ni bilo, v teh časih pa se po prizadevanju in delu mnogih ljudi, pa tudi po pogumu tistih, ki spregovorijo iz lastnih spominov in iz pripovedovanja svojih staršev, vrača med nas. S tem dejanjem ne vračamo človeškega dostojanstva tistim, ki so bili pomorjeni, saj ga nikoli niso izgubili, pač pa vračamo človeško dostojanstvo vsem nam, ki v večini primerov brez krivde nismo mogli bili nosilci spomina nanje. Dostojanstvo s tem dejanjem in z mnogimi drugimi podobnimi dejanji, ki bodo še sledila, vračamo tudi našemu narodu in državi.

Danes smo v evangeliju slišali Jezusa, ki odgovarja na vprašanje farizejev in herodovcev. Ker se ga hočejo znebiti, mu zastavijo vprašanje o davku: Ali smemo cesarju dajati davek ali ne? Jezus se vprašanju ne izogne, čeprav mu je s tem nastavljena past. Kot odgovor pove modrost, ki ostaja eno izmed temeljnih vodil človeškega delovanja: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega“ (Mt 22,21).

Ali je samooklicani cesar, ki je na domove naših žrtev prihajal ponoči in jim jemal pridelke njihovih polj, prirejo njihovih hlevov in je od njih zahteval tudi zvestobo njihovih duš, imel pravico do vsega tega? Ali ima katerikoli cesar pravico zahtevati več od tega, na čemer je njegova podoba? Pamet nam pravi, da ne. Tudi Jezus nam pravi, da ne. So področja, na katera cesar ne sme, ker so pridržana Bogu. Ta področja so človekovo življenje, njegovo dostojanstvo, njegova verska in vsaka svoboda, pa tudi življenje in dostojanstvo njegovih bližnjih.

Ljudje iz Rakitnice so pripovedovali, da so si vojaki umivali roke v vodnjakih iz kapnic in v vodi reke Rakitnice. Kri na rokah žge. Čeprav jo voda izmije, da je videti, kot da roke niso bile nikoli krvave, kri še vedno žge. Kajti kri, ko se razlije preko rok, prepoji dušo. In z duše je ne more izmiti nobena voda, ne more je očistiti nobeno čistilno sredstvo. Samo s priznanjem in kesanjem se z duše odlušči madež krvi in se v srce naseli mir, po katerem človek hrepeni bolj kot po požirku vode v vročini. Zato danes molimo za tiste, ki so se v tistih junijskih dneh umivali v Rakitnici, prav tako pa molimo tudi za tiste, ki so ukazali ta pomor. Ob tem moramo prositi tudi zase. Kako hitro se lahko zgodi, da bi nad krivce za te dogodke začeli klicati Božjo kazen in maščevanje. Zdi se nam, da bi bilo tako zadoščeno pravici in pravičnosti, ki je ti pokojni in njihovi svojci niso bili deležni ne ob času smrti in ne skozi tolika desetletja po njej. Ob tem bi rad navedel misel pokojnega Stanislava Klepa: „Namesto kaznovanja – odpuščanje. Odpuščanje je bistvena sestavina sprave, ki je višja etična vrednota od vsake, še tako pravične sodbe. Sprava je najčistejša in najlepša zavrnitev sovraštva in terorizma, ki ogroža svet. Sprava je zmaga dobrega nad zlim.“

Zato, dragi bratje in sestre, molimo za pomorjene in za vse pokojne, molimo za tiste, ki so morili, in za tiste, ki so umore ukazali, molimo tudi sami zase in za sedanji čas našega naroda: naj Bog pomorjene sprejme v objem svoje bližine, saj so umirali z njegovim imenom v srcu in na ustnicah; naj se dotakne src tistih, ki so morili, da bodo v kesanju našli odpuščanje in mir; naj se dotakne tudi vseh nas, da bomo kot dediči tako težke zgodovine znali sprejeti resnico, jo živeti in jo spremeniti v rodovitno sodelovanje za dobro vsega našega naroda. Molimo drug za drugega, da bomo prišli do spoznanja, da smo vsi Božji otroci ter bratje in sestre med seboj. Da bomo prišli do spoznanja, da vsi potrebujemo Božje usmiljenje in odpuščanje. Pa tudi, da bomo prišli do spoznanja, da potrebujemo tudi medsebojno odpuščanje, saj medsebojno odpuščanje predstavlja edini prehod, ki vodi v življenje – v življenje posameznika, skupnosti, družbe in naroda.

Gospod Jezus Kristus, ki si umrl za vse nas, prosimo te, usmili se nas in našega naroda. Amen.

2017-11-29T10:19:34+00:00 22. 10. 2017|