Na praznik sv. Nikolaja, zavetnika ljubljanske stolnice, je pred 550 leti rimsko-nemški cesar Friderik III., prijatelj papeža Pija II., ustanovil ljubljansko škofijo, ki jo je nato papež potrdil 6. septembra naslednjega leta, 1462. Zato razglašam obdobje med 6. decembrom 2011 in 6. decembrom 2012 za jubilejno leto ljubljanske nadškofije.

Ustanovitev prve škofije na osrednjem slovenskem ozemlju je velikanskega pomena za ves naš narod in torej presega škofijske meje. Posebnega pomena je za mesto Ljubljana, ki je postalo sedež škofije. Danes se tega pomena težko zavedamo, ker živimo v sekulariziranem času, ko so vera in cerkvene ustanove porinjene na rob družbenega dogajanja in odločanja. V preteklih stoletjih pa ni bilo tako, zato so skozi pet stoletij in pol ljubljanski škofje in drugi vidni člani škofije odigrali vlogo, brez katere bi Slovenija zagotovo ne bila takšna, kakršna je. Torej je prav in primerno, da si v tem letu osvežimo zgodovinski spomin in zdrav krščanski ponos, ki ga upravičuje naša zgodovina.

»Škofija je del Božjega ljudstva … strnjenega okoli svojega pastirja in z njim po evangeliju in evharistiji zbranega v Svetem Duhu. Tako sestavlja delno Cerkev, v kateri resnično živi in deluje ena, sveta, katoliška in apostolska Kristusova Cerkev,« so zapisali na zadnjem koncilu (prim. Š 11). Ustanovitev naše škofije pred 550 leti je torej pomenila ustanovitev delne ali krajevne Cerkve, da njeni člani na svojem ozemlju prevzamejo pod vodstvom svojega škofa poslanstvo Cerkve. S tem sta cesar in papež priznala, da so bili naši katoliški predniki na tem ozemlju to poslanstvo sposobni prevzeti in ga častno izpolnjevati. Zgodovina je to zaupanje cesarja in papeža potrdila, naša dolžnost danes pa je, da v spremenjenih razmerah ostanemo zvesti zgledu svojih prednikov.

Tako bo naše praznovanje predvsem namenjeno temu, da bi jasneje uzrli svojo prihodnost in naloge v njej. Naše temeljno poslanstvo ostaja versko in moralno. V primerjavi s preteklostjo so odpadle številne izobraževalne, kulturne in družbene dejavnosti, čeprav se jim ne odpovedujemo. Zato pa toliko bolj izstopa naša prva dolžnost oznanjevanja krščanske vere in njenih moralnih vrednot.

V preteklih stoletjih so naši predniki katoliško vero sprejemali precej samoumevno, danes pa se mora za te neprecenljive vrednote vsakdo odločati osebno in nemalokrat zbrati pogum, da ostane zvest veri in Cerkvi. Razmere, ki našo prednostno nalogo še bolj poudarjajo, so se torej bistveno spremenile. To je oznanjevanje evangelija o Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem Sinu in našem edinem Odrešeniku, ter zbiranje v občestvo tistih, ki so to vero sprejeli. To je tako imenovana »nova evangelizacija«, okrepljeno oznanjevanje in pričevanje o neskončni Božji ljubezni do vsakega izmed nas »z novo gorečnostjo, na nov način in z novimi izrazi«, kakor bi rekel bl. Janez Pavel II.

Zato bomo tudi vse dogodke, s katerimi želimo v prihodnjih mesecih zaznamovati to jubilejno leto, usmerili »k še večji medsebojni povezanosti, soodgovornosti in sodelovanju«, kakor nam naroča Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (431). Seznanjanje z zgodovino naše škofije naj okrepi našo katoliško zavednost, romanja v naša škofijska središča naj okrepijo našo pripravljenost za sodelovanje, osrednje bogoslužne slovesnosti ob začetku in ob koncu jubilejnega leta pa naj nas napolnijo z novo gorečnostjo in požrtvovalnostjo za misijonarsko pričevanje v okolju in zgodovinskem trenutku. V ta čas nas je postavila Božja previdnost in ga kljub znanim težavam s hvaležnostjo sprejemamo kot milostni trenutek za svojo vero, upanje in ljubezen.

Zato vas vabim, da se z navdušenjem pridružite različnim jubilejnim dogodkom in praznovanjem, da se bomo vsi skupaj še bolj povezali in utrdili v svoji zvestobi Jezusu Kristusu v Katoliški cerkvi za nove naloge, ki so pred nami.

Vse, duhovnike, redovnike in vernike, pa vabim na začetek jubilejnega leta, ki ga bomo obhajali v ljubljanski stolnici na Miklavževo nedeljo, 11. decembra 2011, ob 16. uri.

V Ljubljani, na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2011