VATIKAN (sreda, 29. oktober 2014, RV) – Cerkev, vidna in duhovna stvarnost je bil naslov današnje kateheze, ki jo je papež Frančišek imel med splošno avdienco na Trgu sv. Petra. V dosedanjih katehezah je pojasnil, kako ima Cerkev duhovno naravo, ki je Kristusovo telo, zgrajeno po Svetem Duhu. A ko govorimo o Cerkvi, pomislimo na naše skupnosti, župnije, škofije, strukture, v katere smo običajno povezani, ter prav tako na bolj institucionalne komponente in oblike, ki Cerkev upravljajo. To je vidna stvarnost Cerkve, je dejal papež in zastavil vprašanji: Ali gre za dve različni stvari ali za eno samo Cerkev? Če je vedno ena Cerkev, kako lahko razumemo odnose med njeno vidno realnostjo in tisto duhovno?

Vidne stvarnosti Cerkve ne moremo izmeriti
»Ko govorimo o vidni stvarnosti Cerkve, ne smemo misliti samo na papeža, škofe, duhovnike, redovnice in vse posvečene osebe,« je začel s pojasnjevanje papež Frančišek. Vidna stvarnost Cerkve je sestavljena iz mnogih krščenih bratov in sester po svetu, ki verujejo, upajo in ljubijo; iz vseh tistih, ki sledijo Gospodu Jezusu in ki v njegovem imenu pristopajo k zadnjim in trpečim in jim poskušajo dati vsaj malo olajšanja, tolažbe in miru. Vsi ti so Cerkev. Tako razumemo, da »tudi vidna stvarnost Cerkve ni merljiva«, da je ni mogoče spoznati v vsej njeni polnosti: Kako vendar lahko vemo za vse dobro, ki je storjeno? Mnogo je dobrih del ljubezni, mnogo zvestobe v družinah, mnogo dela pri vzgoji otrok, pri posredovanju vere, mnogo je trpljenja bolnih, ki ga darujejo Gospodu. In vsega tega ni mogoče izmeriti, je dodal papež. Kako lahko spoznamo vse čudovite stvari, ki jih po nas Kristus dela v srcu in življenju ljudi? »Kot vidite, tudi vidna stvarnost Cerkve presega naš nadzor, presega naše moči in je skrivnostna stvarnost, kajti prihaja od Boga.«

To, kar ni vidno, je pomembnejše od tega, kar je vidno
Da bi razumeli odnos med vidno in duhovno stvarnostjo Cerkve, ni druge poti kot zreti v Kristusa, katerega telo je in iz katerega je nastala v dejanju brezmejne ljubezni. »Tudi v Kristusu namreč, v moči skrivnosti učlovečenja, prepoznavamo človeško naravo in božjo naravo, ki sta na čudovit in neločljiv način združeni v eno osebo.« Enako velja tudi za Cerkev. Kakor v Kristusu človeška narava v polnosti podpira božjo naravo in ji služi, da bi se izpolnilo zveličanje, tako je tudi v Cerkvi glede odnosa njene vidne stvarnosti do duhovne stvarnosti. »Tudi Cerkev je torej skrivnost, v kateri je to, kar ni vidno, pomembnejše od tega, kar je vidno, in je lahko prepoznano samo z očmi vere,« je dejal Frančišek.

Kako lahko vidna stvarnost služi duhovni?
A v primeru Cerkve si moramo zastaviti vprašanje, je nadaljeval: Kako lahko vidna stvarnost služi duhovni? Tudi to lahko razumemo tako, da se zazremo v Kristusa, je odgovoril in pojasnjeval, da je Kristus vzor Cerkvi, saj je Cerkev njegovo telo; je vzor vsem kristjanom. Če zremo v Kristusa, se ne moremo zmotiti. V Lukovem evangeliju beremo, kako se Jezus vrne v Nazaret, kjer je odraščal. Vstopil je v shodnico in bral iz zvitka: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu« (Lk 4,18-19). Tukaj vidimo, kako se je Kristus posluževal svoje človeškosti, kajti bil je tudi človek: za oznanjevanje in uresničevanje božjega načrta odrešenja in zveličanja, kajti bil je Bog. In tako mora biti tudi Cerkev, je izpostavil: »Po svoji vidni stvarnosti, vsega tistega, kar se vidi, zakramentov in pričevanja vseh nas kristjanov, je Cerkev poklicana vsak dan biti blizu vsakemu človeku, začeti pri revnem, trpečem in izobčenem, tako da bo še naprej čutiti nad vsemi sočuten in usmiljen Jezusov pogled.«

Razlog pohujšanja ali pričevalci
Papež Frančišek je katehezo sklenil s pozivom k molitvi. »Dragi bratje in sestre, kot Cerkev pogosto doživljamo svojo slabotnost in svoje omejitve. Vsi smo namreč grešniki. Prav je, da to v nas povzroči obžalovanje, predvsem ko dajemo slab zgled in ta postane razlog za pohujšanje. Prosimo, da ne bi bili razlog pohujšanja. Prosimo za dar vere, da bomo lahko dojeli, kako je Gospod kljub našim pomanjkljivostim in revnosti iz nas zares naredil orodje milosti in vidno znamenje svoje ljubezni za vse človeštvo.« Lahko postanemo razlog pohujšanja, a lahko postanemo tudi pričevalci, je še dejal sveti oče.