Papež o karizmah: So Božji darovi posamezniku, da bi služil skupnosti

VATIKAN (sreda, 1. oktober 2014, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco spregovoril o karizmah. Poudaril je, da je karizma Božja milost, ki jo oseba prejme zato, da bi z njo služila vsej skupnosti, ter posvaril, da karizme kot darovi Svetega Duha ne smejo nikoli postati povod za razdore ali zavist.

Gospod je Cerkev od vsega začetka obsipaval z darovi svojega Duha ter jo tako delal vedno bolj živo in rodovitno, je papež dejal vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Med temi darovi izstopajo nekateri, ki so še posebej dragoceni za izgradnjo in hojo krščanske skupnosti: gre za karizme. V ospredje kateheze je postavil naslednja vprašanja: Kaj točno je karizma? Kako jo lahko prepoznamo in sprejmemo? In predvsem, ali je na dejstvo, da so v Cerkvi različne in številne karizme, treba gledati v pozitivnem smislu, kot nekaj lepega, ali kot problem?

Karizma je Božji dar posamezniku za dobro vseh
Ko v splošnem jeziku govorimo o karizmi, pogosto mislimo na talent, naravno zmožnost. Tako za osebo, ki je še posebej sijajna in zanimiva, pravimo, da je »karizmatična oseba«. V krščanskem pojmovanju pa je karizma mnogo več kot osebnostna značilnost ali predispozicija, s katero smo obdarjeni. »Karizma je milost, je dar, ki ga je poklonil Bog Oče preko delovanja Svetega Duha,« je zatrdil papež Frančišek. »Je dar, ki ni nekomu poklonjen zato, ker bi bil boljši od drugih ali bi si ga zaslužil; je dar, ki mu ga Bog poklanja zato, da bi ga z enako zastonjskostjo in enako ljubeznijo lahko uporabil za služenje celotni skupnosti, za dobro vseh.«

Karizme se prepoznajo znotraj skupnosti
Papež je pri tem dodal, da pa oseba sama ne more spoznati, ali ima karizmo in katera je ta. Darovi, s katerimi nas napolnjuje Oče, pridejo na plano in zacvetijo znotraj skupnosti: »Pod okriljem skupnosti se jih naučimo prepoznati kot znamenje njegove ljubezni do vseh njegovih otrok«. Povabil je, da se vprašamo: »Ali je kakšna karizma, ki jo je Gospod po milosti svojega Duha vzbudil v meni in ki so jo moji bratje v krščanski skupnosti prepoznali in jo spodbujali? Kako ravnam jaz s tem darom: ga živim z velikodušnostjo in ga dajem v služenje drugim ali pa ga zanemarjam, dokler ne pozabim nanj? Ali pa je morda postal povod za napuh, tako da se vedno pritožujem nad drugimi in zahtevam, da se v skupnosti dela na moj način?« Ta vprašanja si moramo zastaviti, je pripomnil papež: ali je v meni karizma, ali je ta karizma priznana s strani Cerkve, ali sem zadovoljen s to karizmo ali pa sem ljubosumen na karizme drugih in jih hočem jaz imeti. »Karizma je dar, samo Bog jo daje.«

Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti
A najlepše je, ko odkrijemo, s kolikimi različnimi karizmami in kolikimi darovi svojega Duha Oče napolnjuje svojo Cerkev, je nadaljeval sveti oče in dodal, da tega ne smemo jemati kot razlog zmešnjave ali zadrege: »Vse to so pokloni, ki jih Bog daje krščanski skupnosti, da bi lahko ubrano rasla v veri in njegovi ljubezni kot eno samo telo, Kristusovo telo.« Isti Duh, ki daje to raznolikost karizem, daje tudi enost Cerkve. Pred to mnogoterostjo karizem se naše srce mora odpreti za veselje in moramo pomisliti: »Kako lepo! Veliko različnih darov, kajti vsi smo Božji otroci in vsi ljubljeni na enak način.« Papež Frančišek je odločno posvaril pred zavistjo: »Gorje, če ti darovi postanejo razlog zavisti, sporov, ljubosumnosti!« Kot piše apostol Pavel v Pismu Korinčanom, so vse karizme pomembne v Božjih očeh, hkrati pa ni nihče nenadomestljiv. To pomeni, je pojasnil papež, da v krščanski skupnosti potrebujemo drug drugega, vsak prejeti dar pa se v polnosti uresničuje takrat, ko se ga deli z brati, za dobro vseh. »To je Cerkev! In ko se Cerkev v raznolikosti svojih karizem izrazi v občestvu, se ne more zmotiti: to je lepota in moč sensus fidei, tistega nadnaravnega čuta vere, ki je dan od Svetega Duha, da bi vsi skupaj lahko vstopili v srce evangelija in se naučili slediti Jezusu v svojem življenju,« je povedal papež.

»Dragi prijatelji,« je sklenil katehezo, »to nas danes prosi Gospod: da bi z veseljem in hvaležnostjo prepoznali različne karizme, ki jih razdeljuje v skupnosti, in bi se zavzeli drug za drugega, v skladu s poslanstvi in službami, v katere smo lahko poklicani. Na ta način Cerkev raste z milostjo svojega Gospoda in v vsakem časi in na vsakem kraju postane verodostojno znamenje ter živo pričevanje Božje ljubezni.«

2018-05-23T09:35:09+00:0001. 10. 2014|