VATIKAN (sreda, 4. februar 2015, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco, ki je potekala v Avli Pavla VI., je govorila o očetih. Medtem ko je prejšnjo sredo v ospredje bila postavljena njihova »odsotnost«, je Frančišek tokrat spregovoril o pozitivni vlogi očeta v družini. Kot je dejal, je tudi Jožef bil v skušnjavi, da zapusti Marijo, ko je izvedel, da je noseča. A posredoval je Gospodov angel in mu razkril Božji načrt ter njegovo očetovsko vlogo. Jožef, pravični mož, je vzel k sebi svojo zaročenko in postal oče nazareške družine.

Modrost – najpomembnejše, kar lahko oče posreduje otrokom
»Vsaka družina potrebuje očeta,« je zatrdil papež Frančišek in začel z besedami iz starozavezne knjige Pregovori, ki jih oče nameni svojemu sinu: »Sin moj, če bo modro tvoje srce, se bom tudi jaz iz srca veselil. V sebi se bom radoval, ko bodo tvoje ustnice govorile, kar je prav« (Prg 23,15-16). Ni mogoče bolje izraziti očetovega ponosa in ganjenosti, ki vidi, da je na sina prenesel tisto, kar je v življenju najpomembnejše: modro srce. Ta oče ne pravi: »Ponosen sem nate, kar si točno takšen kot jaz, ker spoštuješ stvari, ki jih jaz govorim in delam.« Ne. Pove mu nekaj veliko pomembnejšega, kar lahko razumemo takole: »Srečen bom vsakokrat, ko te bom videl delovati z modrostjo in ganjen bom vsakokrat, ko te bom slišal govoriti pošteno. To je tisto, kar sem ti hotel pustiti, da bi postalo tvoje: sposobnost čutiti in delovati, govoriti in presojati z modrostjo in poštenostjo. In da bi ti lahko bil takšen, sem te učil stvari, ki jih nisi poznal, popravljal sem te pri napakah, ki jih nisi videl. Dal sem ti čutiti globoko in obenem diskretno ljubezen, ki je morda nisi v polnosti prepoznal, ko si bil mlad in negotov. Dal sem ti ostro in trdno pričevanje, ki ga morda nisi razumel, ko si želel samo tovarištvo in zaščito. Sam sebe sem moral najprej dati na preizkušnjo o modrosti srca in bdeti nad pretiranimi čustvi, da sem lahko nosil težo neizogibnega nerazumevanja in našel prave besede za pojasnitev. Sedaj, ko vidim, da tudi ti poskušaš biti enak do svojih sinov in z vsemi drugimi, sem ganjen. Srečen sem, da sem tvoj oče.«

Tako govori moder in zrel oče, je dodal papež. Tak oče zelo dobro vé, kaj pomeni posredovati to dediščino: to bližino, blagost in trdnost. In kakšno tolažbo in poplačilo bo prejel, ko bodo otroci počastili to dediščino! To je veselje, ki odkupi vsak trud, preseže vsako nerazumevanje in ozdravi vsako rano.

Stalna očetova navzočnost je pomembna
Kar je najpomembnejše je torej to, da je oče »navzoč v družini«. Da je blizu ženi, s katero deli vse: veselje in trpljenje, napor in upanje. In da je zraven pri odraščanju otrok: ko se igrajo in ko delajo, ko so brezskrbni in ko jim je težko, ko govorijo in ko molčijo, ko upajo in ko jih je strah, ko naredijo napačen korak in ko ponovno najdejo pot. Oče mora biti vedno navzoč, je poudaril papež in pojasnil, da pa »biti navzoč« ne pomeni kontrolirati, kajti pretirano nadzorovanje otrokom ne omogoči odraslosti.

Oče mora biti potrpežljiv in mora znati čakati
Evangelij nam govori o zgledu Očeta, ki je v nebesih. Kot pravi Jezus, je edini, ki mu zares lahko pravimo »dobri Oče« (Prim. Mr 10,18). Vsi poznamo priliko »o izgubljenem sinu« ali bolje »o usmiljenem očetu« iz Lukovega evangelija (Lk 15,11-32). Kakšno dostojanstvo in kakšna nežnost sta v pričakovanju tistega očeta, ki stoji med vrati hiše in čaka, da se njegov sin vrne. »Očetje morajo biti potrpežljivi. Velikokrat ni mogoče storiti ničesar drugega, kot čakati; moliti in čakati s potrpežljivostjo, blagostjo, velikodušnostjo in usmiljenjem,« je zatrdil papež. »Dober oče zna čakati in zna odpuščati v globini srca.« Seveda zna tudi odločno opominjati. Ni oče, kdor je slaboten, popustljiv in pretirano čustven. Oče, ki zna opominjati brez poniževanja, zna tudi ščititi brez zadržkov.

Če torej je kdo, ki lahko do kraja pojasni molitev Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus, je to ravno nekdo, ki v prvi osebi živi očetovstvo. »Brez milosti, ki prihaja od Očeta, ki je v nebesih, očetje izgubijo pogum in zapustijo bojišče. A za otroke je pomembno, da najdejo očeta, ki jih čaka, ko se vračajo iz svojih polomov.« Vse bodo storili, da tega ne bi priznali, pokazali, a potrebujejo očeta. In če ga ne najdejo, se odprejo rane, ki jih je nato težko zaceliti.

Cerkev, naša mati, se na vso moč zavzema in podpira dobro in velikodušno navzočnost očetov v družini, kajti oni so za nove generacije nenadomestljivi varuhi in posredniki vere v dobroto, vere v pravičnost in zaščito Boga. Kot je to sveti Jožef.