Vera pomeni verovati v Božjo ljubezen. Tako bi lahko povzeli papeževo katehezo med današnjo splošno avdienco, ko je v ospredje postavil vprašanja, kot sta: Kaj je vera? Ali je sploh še smiselno verovati v današnjem času znanosti in tehnike? Po papeževih besedah je v današnjem času potrebna prenovljena verska vzgoja, ki bo obsegala poznavanje resnic in dogodkov zveličanja, predvsem pa bo izhajala iz resničnega srečanja z Bogom v Jezusu Kristusu, iz ljubezni do njega in zaupanja vanj.

Benedikta XVI. je dejal, da se danes okrog nas širi duhovna puščava. To lahko vidimo tudi po dogodkih, ki kažejo, da svet ne gre v smeri izgradnje bolj bratske in mirnejše družbe, ideje o napredku in blaginji prav tako kažejo svoje sence. Kljub pomembnim znanstvenim odkritjem in tehničnemu uspehu, človek danes ni bolj svoboden in ne bolj človeški. Še naprej ostajajo mnoge oblike izkoriščanja, manupulacije, nasilja, nadvlade, nepravičnosti. Določen tip kulture je človeka učil živeti samo v svetu stvari, dejstev, in verjeti samo v to, kar se lahko vidi in prime z rokami. Po drugi strani pa narašča število tistih, ki se čutijo zmedeni in so v iskanju poti, ki gre onkraj horizontalnega pogleda na stvarnost, pripravljeni verjetni vsemu. V takem ozračju v ospredje prihajajo zelo konkretna vprašanja, na primer: Kakšen smisel ima živeti? Ali obstaja prihodnost za človeka? Kaj nas čaka po smrti?

Papež je nadaljeval, da pred temi vprašanji znanstveno znanje, čeprav je pomembno za človeško življenje, ni dovolj: »Ne potrebujemo le materialnega kruha, potrebujemo ljubezen, smisel in upanje, zanesljiv temelj in trdna tla, ki nam bodo pomagala z resničnim smislom živeti tudi čas krize, temačnosti, ovir in vsakodnevnih težav. Vera nam daje ravno to: je zaupna izročitev ”Ti-ju”, ki je Bog, ki mi daje drugačno gotovost, a nič manj trdno od tiste, ki jo dajeta točen račun ali znanost.« Vera je drža, s katero se svobodno izročim Bogu, ki je Oče in ki me ljubi, mi daje upanje in zaupanje. To sprejetje Boga ni brez vsebine, je poudaril papež. Z njim se zavedamo, da se nam je Bog razodel po Kristusu, pokazal je svoje obličje in postal blizu vsakemu med nami. Bog je razodel to, da je njegova ljubezen do človeka, brezmejna. In na križu je Jezus, učlovečeni Božji Sin, pokazal, do kje gre ta ljubezen: do darovanja sebe, do popolnega žrtvovanja. »Vera je verovati tej ljubezni Boga, ki se ne zmanjša pred človeško hudobijo, pred zlom in smrtjo, ampak je zmožna spremeniti vsako vrsto suženjstva in daje možnost zveličanja. Imeti vero pomeni torej srečati ta ”Ti”, Boga, ki me podpira in mi daje obljubo neuničljive ljubezni, ki ne le da teži k večnosti, ampak jo podarja; vera je izročitev Bogu z držo otroka, ki dobro ve, da so vse njegove težave in problemi na varnem pri ”ti-ju” matere,« je zatrdil papež. Povabil je, naj pogosteje premišljujemo ravno o tem, da namreč krščansko verovanje pomeni zaupno izročitev globokemu smislu, ki podpira mene in svet, tistemu smislu, ki si ga mi sami ne moremo dati, ampak ga lahko prejmemo kot dar in ki je temelj, na katerem lahko živimo brez strahu. In to osvobajajočo in pomirjujočo gotovost vere moramo oznanjati z besedo in izražati s krščanskim življenjem, je dodal Benedikt XVI.

Izpostavil je tudi, da v Boga lahko verujemo zato, ker se nam on sam približuje in se nas dotika, ker nas Sveti Duh naredi zmožne sprejeti živega Boga. »Vera je torej predvsem nadnaravni dar, je dar Boga,« je dejal papež. Osnova naše vere je krst, zakrament, ki nam daje Svetega Duha, da tako postanemo Božji otroci v Kristusu. Je znamenje vstopa v skupnost vere, v Cerkev. Ne moremo verovati brez predhodne milosti Svetega Duha in ne moremo verovati sami, ampak skupaj z brati in sestrami. »Od krsta naprej je vsak vernik poklican, da skupaj z brati in sestrami oživlja in naredi za svojo to izpoved vere.«

Vera je dar Boga, a je tudi zelo svobodno in človeško dejanje. Kot piše v Katekizmu katoliške Cerkve: »Samo po milosti in z notranjo pomočjo Svetega Duha je mogoče verovati. Ni manj resnično, da je vera pristno človeško dejanje. To ne nasprotuje ne človekovi svobodi ne njegovemu razumu« (KKC, 154). Ravno nasprotno, je dodal papež. vključuje ju in povzdiguje, da izstopimo iz sebe, svoje varnosti, lastnih miselnih shem in se izročimo Božjemu delovanju, ki nam kaže pot resnične svobode, človeške identitete, resničnega veselja in miru z vsemi. »Verovati pomeni v vsej svobodi in z veseljem se izročiti Božjemu previdnostnemu načrtu o zgodovini, kot je to storil Abraham in kot je to storila Marija iz Nazareta. Vera je torej privolitev, s katero naše misli in naše srce izrečejo svoj ”da” Bogu, izpovejo vero, da je Jezus Gospod. Ta ”da” spreminja življenje, mu odpira pot v polnost smisla, ga dela novega, bogatega z veseljem in zanesljivim upanjem,« je povedal Benedikt XVI.