VATIKAN (sreda, 6. maj 2015, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je govorila o »lepoti krščanskega zakona«. Ta ni navadna ceremonija, ki poteka v cerkvi, z rožami, oblekami in fotografiranjem. »Krščanski zakon je zakrament, ki se obhaja v Cerkvi in ki tudi oblikuje Cerkev, ker je začetek nove družinske skupnosti,« je takoj na začetku kateheze izpostavil papež Frančišek.

Mož-žena in Kristus-Cerkev
O zakonu govori apostol Pavel v Pismu Efežanom: »Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5,32). Pavel, navdihnjen s Svetim Duhom, zatrdi, da je ljubezen med zakoncema podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, pri čemer je papež poudaril, da gre za »nepojmljivo dostojanstvo«. Ta ljubezen je vpisana v Božji stvariteljski načrt in številni krščanski pari so jo s Kristusovo milostjo, kljub svojim omejitvam in grehom, uresničili.

Sveti Pavel, ko govori o novem življenju v Kristusu, pravi, da so se vsi kristjani poklicani ljubiti, kot jih je ljubil Kristus, torej, da se »podrejajo drug drugemu« (Ef 5,21), kar po papeževih besedah pomeni biti na uslugo drug drugemu. Tu vpelje analogijo med parom mož-žena in Kristus-Cerkev. Primerjava je sicer nepopolna, a jo moramo razumeti v duhovnem smislu, ki je največji in revolucionaren, obenem pa preprost in na dosegu vsakega moškega in ženske, ki zaupata v Božjo milost.

Zakrament zakona – dejanje vere in ljubezni
Mož mora ljubiti ženo »kot svoje lastno telo« (Ef 5,28), pravi Pavel. Ljubiti jo mora kot je Kristus »vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Papež Frančišek je nadaljeval, da mora biti učinek te radikalne predanosti, ki se zahteva od moža glede ljubezni in dostojanstva žene ter po Kristusovem zgledu, ogromen v sami krščanski skupnosti. »To seme evangeljske novosti, ki ponovno vzpostavlja izvorno vzajemnost v predanosti in spoštovanju, je v zgodovini počasi zorelo in na koncu prevladalo.«

»Zakrament zakona je veliko dejanje vere in ljubezni: pričuje o pogumu zakoncev, da verujeta v lepoto Božjega stvariteljskega dejanja in živita ljubezen, ki vedno spodbuja iti onkraj, onkraj sebe in tudi onkraj same družine. Krščanska poklicanost k ljubezni brez zadržka in brez mej je tisto, kar je s Kristusovo milostjo osnova svobodnega pristanka, ki osnuje zakon,« je zatrdil papež.

Nadaljeval je, da je Cerkev v polnosti vključena v zgodbo vsakega krščanskega zakona: izgrajuje se z njegovimi uspehi in trpi zaradi njegovih padcev. Zbranim na Petrovem trgu je poudaril, da se kot verniki in kot pastirji moramo z vso resnostjo vprašati, ali v celoti sprejemamo to neločljivo vez med zgodovino Kristusa in Cerkve in zgodovino zakona in človeške družine. Ali smo pripravljeni resno prevzeti to odgovornost, da torej vsak zakon gre po poti ljubezni, ki jo ima Kristus do Cerkve?

Misijonarska razsežnost zakona
V globini stvariteljske skrivnosti, prepoznane in ponovno vzpostavljene v svoji čistosti, se odpre še eno veliko obzorje, ki zaznamuje zakrament zakona. Odločitev, da se dva »poročita v Gospodu«, vsebuje tudi misijonarsko razsežnost. To pomeni imeti v srcu razpoložljivost, da po Božjem blagoslovu in Gospodovi milosti, postaneta »za vse«. Krščanska zakonca sta namreč soudeležena pri poslanstvu Cerkve.

Obhajanje zakramenta ne more izpustiti te soodgovornosti družinskega življenja v odnosu do pomembnega cerkvenega poslanstva ljubezni. »Življenje Cerkve se tako vsakokrat obogati z lepoto zakonske zaveze, kot se tudi osiromaši vsakokrat, ko se iznakazi,« je zatrdil Frančišek. »Cerkev, da bi lahko vsem ponudila darove vere, ljubezni in upanja, potrebuje tudi pogumno zvestobo zakoncev milosti njunega zakramenta! Božje ljudstvo potrebuje njuno vsakodnevno pot v veri, ljubezni in upanju, z vsem veseljem in napori, ki jih ta pot prinaša v zakon in družino.«

Zares velika skrivnost
Sled je tako zaznamovana za vedno. Je sled ljubezni: ljubi se kot ljubi Bog, za vedno. Kristus ne neha skrbeti za Cerkev: vedno jo ljubi in vedno jo varuje. Kristus ne neha odstranjevati s človeškega obraza madeže in gube vseh vrst. »Ganljivo in zelo lepo je to izžarevanje Božje moči in nežnosti, ki se prenaša iz para na par, iz družine na družino.« Sveti Pavel ima prav, je pripomnil papež Frančišek, to je zares »velika skrivnost«. Moški in ženske, ki »so tako pogumni, da nosijo ta zaklad v lončenih posodah naše človeškosti«, so bistvena zaloga za Cerkev in tudi za ves svet. »Bog naj jih za to blagoslovi tisoč krat!« je papež sklenil katehezo.