VATIKAN (sreda, 10. junij 2015, RV) – Kateheza papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco je govorila o družinah, ki se soočajo z boleznijo. Gre za izkušnjo šibkosti, ki jo oseba največkrat živi znotraj družine, najprej kot otrok, zatem pa predvsem kot starostnik.

Družina kot bolnišnica
Bolezen oseb, ki jih imamo radi, se v okviru družinskih vezi, prenaša z večjim trpljenjem in bridkostjo. Ta ‘več’ čutimo zaradi ljubezni. Velikokrat je za očeta in mater težje prenašati bolezen sina ali hčerke kot pa svojo lastno, je papež Frančišek začel katehezo. »Lahko rečemo, da je družina bila vedno najbližja bolnišnica,« je dodal. Tudi danes je na mnogih koncih sveta bolnišnica privilegij nekaterih in je pogosto daleč. Mama, oče, bratje in sestre so tisti, ki zagotavljajo skrb in pomoč za ozdravitev.

Jezus se ni nikoli obrnil stran od bolnika
V evangelijih je veliko strani, ki pripovedujejo o srečanjih Jezusa z bolniki in njegovem prizadevanju, da bi jih ozdravil. Sam se javno predstavlja kot nekdo, ki se bori proti bolezni in ki je prišel, da bi ozdravil človeka od vsakega zla. Zares ganljiv je evangeljski prizor iz Markovega evangelija: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene« (Mt 1,32). Papež je spomnil na velika sodobna mesta in se vprašal, kje imajo vrata, pred katera bi prinašali bolnike, da bi ozdraveli. »Jezus se ni nikoli izognil skrbi zanje. Nikoli ni šel naprej, nikoli ni obrnil glavo v drugo stran. In ko so oče ali mati ali tudi prijatelj prinesli bolnika pred njega, se ga je dotaknil in ga ozdravil, ne glede na čas.« Ozdravitev je bila pred postavo, tudi pred svetim pravilom kot je bil sobotni počitek (Mr 3,1-6). Učitelji postave so Jezusa grajali, ker je ozdravljal v soboto; v soboto je delal dobro. Jezusova ljubezen je bila v tem, da je ozdravljal in delal dobro, to je bilo vedno na prvem mestu.

Naloga Cerkve je pomagati bolnim
Jezus pošlje učence, naj opravljajo ista dela kot on, dá jim moč ozdravljanja, lahko se bodo približali bolnikom in zanje v celoti skrbeli. Po Frančiškovih besedah moramo dobro razumeti to, kar pravi Jezus učencem glede človeka, ki je bil slep od rojstva. Učenci so razpravljali, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep (Jn 9,1-5). Gospod pa jasno pove: ne on ne njegovi starši, tako je zato, da se na njem razodenejo Božja dela. In ga je ozdravil. »To je Božja slava! To je naloga Cerkve! Pomagati bolnikom in se ne izgubljati v klepetanju,« je poudaril papež. Vedno pomagati, tolažiti, dvigovati, delati dobro.

Neprenehoma moliti za bolnike
V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o pomenu molitve za bolnike: »Cerkev vabi k stalni molitvi za naše drage, ki jih je prizadela bolezen. Molitev za bolnike ne sme nikoli izostati. Prej moramo moliti še bolj, tako osebno kot v skupnosti.« Spomnil je na evangeljski prizor s kanaansko ženo (Mt 15,21-28). Je poganka, ki Jezusa prosi, naj ozdravi njeno hčer. Jezus pa, da bi preizkusil njeno vero, najprej osorno odgovori: »Ne morem, najprej moram misliti na Izraelove ovce.«  A žena ne neha – ko mama prosi pomoč za svoje otroke, se nikoli ne vda, bori se za otroka – in mu odgovori: »Ko se gospodarji najejo, se tudi dá kaj psičkom.« Kot da bi mu rekla: »Vsaj poglej me kot psičko.« In Jezus ji odgovori: »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!«

Otroke vzgajati za solidarnost v bolezni
Sredi bolezni tudi v družini prihaja do težav zaradi človeške šibkosti. A na splošno čas bolezni prispeva h krepitvi družinskih vezi. Papež je poudaril, da je »pomembno otroke od vsega začetka vzgajati za solidarnost v času bolezni«. Vzgoja, ki hoče zaščititi pred občutljivostjo za človeško boleznen, povzroča otopelost srca. Otroci so ‘anestezirani’ pred trpljenjem drugih, nesposobni soočiti se s trpljenjem in živeti izkušnjo meje.

Čas trpljenja v družini kot šola življenja
Šibkost in trpljenje naših najljubših in najsvetejših čustev je lahko za naše otroke in vnuke »šola življenja«, da bodo razumeli medsebojno bližino v času bolezni v družini. In to je mogoče, ko se trenutke bolezni spremlja z molitvijo ter naklonjeno in pozorno bližino družinskih članov. Krščanska skupnost dobre vé, da se družine, ki je preizkušana z boleznijo, ne sme pustiti same. Papež Frančišek je dodal, da se moramo Gospodu zahvaliti za vsa lepa doživetja cerkvenega bratstva, ko se pomaga družini v težkih trenutkih bolečine in trpljenja. »Ta krščanska bližina družine družini je pravi zaklad za župnijo. Je zaklad modrosti, ki družinam pomaga v težkih trenutkih in daje razumeti Božje kraljestvo bolje kot veliko govorov. To so ljubkovanja Boga,« je sklenil papež.