VATIKAN (sreda, 27. maj 2015, RV) – Današnja kateheza med splošno avdienco je bila posvečena zaroki. Papež Frančišek je dejal, da je zaroka povezana z zaupanjem, zaupnostjo in izročitvijo. »Zaupanje v poklicanost, ki jo daje Bog«, kajti »zakon je predvsem odkritje Božjega klica«. Seveda je lepo, da se danes lahko mladi odločijo za poroko na osnovi vzajemne ljubezni. A ravno svoboda vezi zahteva »zavestno skladnost odločitve« in ne samo preprosto vez privlačnosti ali čustva.

Zaroka – delo na ljubezni
Zaroka je čas, ko sta dva poklicana, da »delata na ljubezni«. Gre za delo, ki je skupno in porazdeljeno med zaročenca ter gre v globino. Počasi se odkrivata od blizu: »Moški ”se uči” ženske, ko se uči te ženske, svoje zaročenke; in ženska ”se uči” moškega, ko se uči tega moškega, svojega zaročenca.« Papež je dodal, naj ne podcenjujemo pomembnosti tega učenja: je lepo prizadevanje, ki ga zahteva sama ljubezen, saj ni samo brezskrbna sreča ali čarobno čustvo.

Sveto pismo govori o celotnem stvarstvu kot o lepem delu Božje ljubezni: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Šele ob koncu je Bog počival. Po Frančiškovih besedah iz te podobe lahko razumemo, da Božja ljubezen, ki je dala začetek svetu, ni bila spontana odločitev. Bilo je to lepo delo. »Božja ljubezen je ustvarila konkretne pogoje zaveze, ki je nepreklicna, trdna  in namenjena trajanju.«

Zaveze ljubezni se je treba učiti
Z zavezo ljubezni med moškim in žensko, ki je zaveza za vse življenje, se ne improvizira, ne naredi se je z danes na jutri, ne obstaja »ekspresni zakon«. Na ljubezni je treba delati, treba je hoditi, je poudaril papež Frančišek. »Zaveze ljubezni med moškim in žensko se uči in se jo izpopolnjuje,« je zatrdil in dodal, da gre za »obrtniško zavezo«: »Iz dveh življenj narediti eno samo je skoraj čudež, čudež svobode in srca, zaupan veri.«

Glede tega bi se po Frančiškovih besedah morda morali bolj zavzemati, kajti naše »čustvene koordinate« so nekoliko v zmešnjavi. Kdor hoče imeti vse in takoj, potem tudi popusti glede vsega in takoj pri prvi težavi ali ob prvi priložnosti. Ni upanja za zaupanje in srečo darovanja sebe, če prevladuje navada, da se ljubezen troši kot neke vrste »združevalec dobrega psihofizičnega počutja«. »To ni ljubezen,« je takoj pripomnil papež in pojasni, da »zaroka postavi v ogenj voljo za skupno varovanja nečesa, kar se ne bo smelo nikoli kupiti ali prodati, prevarati ali zapustiti, pa če bo ponudba še tako vabljiva«. Tudi v Svetem pismu je zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom pogosto opisana kot zaroka, ljudstvo pa kot Božja zaročenka. Bog opravi to dolgo pot zaroke, a zatem obljubi, da se bo z zaročenko tudi poročil: »Na koncu se Bog poroči s svojim ljudstvom v Jezusu Kristusu: v Jezusu se poroči s Cerkvijo. Božje ljudstvo je Jezusova nevesta.«

Ohraniti razlikovanje med zaroko in poroko
Cerkev modro varuje to »razlikovanje med biti zaročeni in biti poročeni« in to ravno zaradi občutljivosti in globine tega preizkusa. Frančišek je opozoril, naj ne zaničujemo z lahkoto tega modrega nauka, ki se hrani tudi z izkušnjo srečno živete zakonske ljubezni. »Močni simboli telesa imajo ključe do duše: vezi mesa ne moremo obravnavati z lahkomiselnostjo, ne da bi pri tem v duhu odprli kakšno trajno rano« (Prim. 1 Kor 6,15-20).

Sveti oče se je dotaknil še razmer v današnji kulturi. Sedanja kultura in družba sta postali brezbrižni glede občutljivosti in resnosti tega dela poti. Prav tako nista velikodušni do mladih, ki resno nameravajo ustvariti dom in imeti otroke. Pogosto postavljata tisoče ovir, miselnih in praktičnih. »Zaroka je pot življenja, ki mora zoreti kot sadež; je pot zorenja v ljubezni, vse do trenutka poroke.«

Predzakonski tečaji: ponovno ovrednotiti zaroko
Papež je izpostavil, da so predzakonski tečaji poseben izraz priprave, ter spomnil, da vidimo tudi pare, ki prihajajo na tečaj nekoliko proti svoji volji. A zatem so zadovoljni in hvaležni, kajti v resnici so našli priložnost, pogosto edino, za premislek o svoji izkušnji na način, ki ni banalen. Res je, da so mnogi pari skupaj že dolgo časa, morda celo intimno, včasih skupaj živijo, a »se ne poznajo zares«. Zdi se nenavadno, a izkušnja kaže, da je tako. In zato je po papeževem prepričanju treba »ponovno ovrednotiti zaroko kot čas medsebojnega spoznavanja in skupnega načrta«. Znotraj te perspektive je treba postaviti pot priprave na poroko, pri tem pa prav tako uporabiti preprosto, a močno pričevanje krščanskih zakoncev.

Tudi tu je treba poudariti bistveno: Sveto pismo – odkriva se ga naj skupaj in na zavesten način; molitev – v liturgični razsežnosti in tudi kot domača molitev, ki jo živi družina; zakramenti, spoved; obhajilo, po katerem pride Gospod in prebiva v zaročencema ter ju pripravlja, da bosta zares sprejela drug drugega s Kristusovo milostjo; bratstvo z revnimi, ki nas spodbujajo k zmernosti in razdeljevanju. Kot je dodal papež, zaročenca, ki si prizadevata glede vsega tega, rasteta, in vse to vodi v lepo obhajanje poroke, na drugačen način, na krščanski način in ne posveten.

Papež sklenil z molitvijo za zaročence
»Čas zaroke lahko zares postane čas uvajanja v presenečenje ob duhovnih darovih, s katerimi Gospod po Cerkvi bogati obzorje nove družine, ki se odloči živeti v njegovem blagoslovu,« je dejal papež ob koncu kateheze ter vse povabil, naj molijo k sveti nazareški družini: Jezusu, Jožefu in Mariji, da bi družina imela to pot zaroke. Z verniki na Trgu svetega Petra je papež Frančišek zatem še zmolil Zdravamarijo za vse zaročence, da bi spoznali lepoto te poti, ki vodi v poroko.

[/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]