Papež med katehezo o treh ključnih besedah v družini

VATIKAN (sreda, 13. maj 2015, RV) – Današnja papeževa kateheza predstavlja »vstopna vrata v vrsto razmišljanj o življenju družine«, o njenem resničnem življenju, z njenimi časi in njenimi dogodki. Nad temi vrati so napisane tri besede: »smem?«, »hvala« in »oprosti«. Papež Frančišek je tako naredil uvod v katehezo današnje splošne avdience, ki je – kot običajno – potekala na Trgu svetega Petra. Kot je pojasnil, tri besede, o katerih je govoril že večkrat,  »odprejo pot za dobro življenje v družini, za življenje v miru«. Gre za preproste besede, ki pa jih ni tako preprosto postaviti v prakso. Vsebujejo veliko moč: moč, da varujejo hišo tudi sredi tisočih težav in preizkušenj. A ko jih ni, se počasi začnejo delati razpoke, zaradi katerih se hiša lahko celo poruši.

Lepo vedenje naj je ukoreninjeno v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega
»Smem?«, »hvala« in »oprosti« so besede, ki jih smatramo za del »dobre vzgoje«. Lepo vzgojena oseba prosi dovoljenje, se zahvali in se opraviči, ko naredi napako. Lepo vedenje je po papeževem prepričanju zelo pomembno, pri čemer je spomnil na besede svetega Frančiška Saleškega, da je namreč lepo vedenje že »polovica svetosti«. Vendar pa v zgodovini poznamo tudi »formalizem lepih manir«, ki lahko postane maska, za katero se skrivata suhota duha in nezanimanje za drugega. Pravimo: »Za mnogimi lepimi manirami, se skrivajo slabe navade.« Pred tem ni varna niti religija, je pripomnil papež. Hudič, ki je skušal Jezusa, razkazuje lepo olikanost, ja pravi gospod, kavalir, citira iz svetih spisov kot teolog.  Njegovo obnašanje se zdi spodobno, a njegov namen je odvrniti od resnice o Božji ljubezni. Mi pa razumemo lepo vedenje v pristnem pomenu, ko je slog dobrih odnosov »trdno ukoreninjen v ljubezni do dobrega in spoštovanju do drugega«. Družina živi iz te ljubeznivosti »imeti se radi«, je zatrdil papež Frančišek in v nadaljevanju podrobneje pojasnil tri ključne besede.

Prva beseda: »Smem?«
Prva besede je »smem?«. Ko smo pozorni na to, da prijazno prosimo tudi tisto, kar bi morda lahko zahtevali, dajemo pravo zaščito skupnemu zakonskemu in družinskemu življenju. »Vstopiti v življenje drugega, tudi ko je del našega življenja, zahteva rahločutno držo, ki ni napadalna, ampak obnavlja zaupanje in spoštovanje.« Zaupanje ne pomeni dati vsega. »Koliko bolj je ljubezen intimna in globoka, toliko bolj zahteva spoštovanje svobode in sposobnost čakati, da drugi odpre vrata svojega srca.« Frančišek je pri tem spomnil na Jezusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Tudi Gospod prosi za dovoljenje, da bi lahko vstopil. Jezik lepega vedenja, ko vprašam, ali smem nekaj storiti, ali je drugemu prav, da nekaj storim, bo v družini naredil veliko dobrega, je pripomnil papež.

Druga beseda: »Hvala.«
Nadaljeval je z razmišljanjem o besedi »hvala«. Včasih se nam zdi, da postajamo »civilizacija grdega obnašanja in grdih besed«, kot da bi to dvoje bilo znamenje emancipacije. Prijaznost in sposobnost zahvaljevanja se zdita kot znamenje šibkosti, včasih izzoveta celo nezaupanje. Tej težnji se je treba zoperstaviti v naročju same družine, je poudaril papež. »Postati moramo nepopustljivi pri vzgoji za hvaležnost, za izražanje hvaležnosti: dostojanstvo osebe in družbena pravičnost prihajata od tu. Če družinsko življenje zanemarja takšna obnašanje, ga bo izgubilo tudi družbeno življenje.«

Za vernika je hvaležnost v samem središču vere. »Kristjan, ki se ne zna zahvaliti, je pozabil jezik Boga,« je poudaril sveti oče in spomnil na Jezusovo vprašanje, ko se je od desetih ozdravljenih gobavcev samo eden vrnil zahvalit. »Hvaležnost je roža, ki raste samo v zemlji plemenitih duš. Ta plemenitost duše, ta milost Boga v duši te spodbudi reči: Hvala hvaležnosti.«

Tretja beseda: »Oprosti.«
Tretja beseda je »oprosti«. Težka beseda, pa vendar tako zelo potrebna. Ko je ni, se majhne razpoke razširijo, četudi tega ne želimo, dokler ne postanejo globoki jarki. Ni slučajno, da v molitvi Očenaš, ki nas jo je naučil Jezus in kjer so vsa vprašanja, bistvena za naše življenje, najdemo tudi tole: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Priznati, da smo nekaj opustili, in želeti povrniti to, za kar se je prikrajšalo – spoštovanje, iskrenost, ljubezen, nas naredi vredne odpuščanja. »Če se nismo sposobni opravičiti, tudi nismo sposobni odpustiti.« V hiši, kjer se ne prosi za odpuščanje, začne primanjkovati zraka in vode postanejo stoječe. Veliko čustvenih ran, veliko bridkosti se v družini začne z izgubo te dragocene besede: »Oprosti mi.«

Sveti oče je ponovno izpostavil, kako pomembno je, da se po prepiru v družini, med zakoncema, med starši in otroki, dan nikoli ne konča brez pomiritve. Dovolj je majhna gesta, majhen izraz nežnosti, brez besed, in v družino se bo vrnila ubranost. To je zelo težko storiti, a je nujno, saj bo tako življenje veliko lepše.

In še vsi skupaj: »smem?«, »hvala«, »oprosti«
Te tri ključne besede za družino so preproste in se bomo ob njih morda najprej nasmehnili. A ko jih pozabimo, ni več ničesar, da bi se smejali, je ob koncu kateheze dejal papež Frančišek. Naša vzgoja jih morda preveč zanemarja, je pripomnil in izrekel molitev: »Gospod naj nam pomaga, da jih bomo postavili na pravo mesto: v svoje srce, v svoj dom in tudi v svoje državljansko sobivanje.« Zatem je papež vse vernike na Petrovem trgu povabil, da so skupaj ponovili te tri pomembne besede: »smem?«, »hvala« in »oprosti«. Enoglasno so še ponovili papežev nasvet: »Nikoli končati dneva, ne da bi se pomirili.« 

2015-05-20T12:37:32+00:0014. 05. 2015|