VATIKAN (sreda, 28. januar 2015, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s katehezami o družini. Današnjo je pa posvetil liku očeta. Kot je dejal, je beseda »oče« nam kristjanom še posebej ljuba, saj nas je Jezus učil, naj se z njo obračamo na Boga. Način, kako jo je uporabljal, in s tem pokazal na svoj poseben odnos z Bogom, je besedi »oče« dal novo globino. Blagoslovljena skrivnost tesne bližine Boga, Očeta, Sina in Duha, ki ga je razodel Jezus, je srce naše krščanske vere.

Smo družba brez očetov
Beseda »oče« je vsem znana, je univerzalna beseda. Kaže na temeljni odnos, ki je tako starodaven kot zgodovina človeka, je papež začel katehezo. A danes bi lahko rekli, da je naša »družba brez očetov«. Predvsem v zahodni kulturi je lik očeta simbolično odsoten, oslabel, odstranjen. Sprva je to bilo razumljeno kot osvoboditev: osvoboditev od očeta gospodarja, od očeta kot predstavnika zakona, ki se vsiljuje od zunaj, od očeta kot cenzorja sreče otrok in kot ovire za osamosvojitev in avtonomijo mladih. Včasih je v preteklosti v nekaterih domovih kraljeval avtoritarizem, v nekaterih primerih naravnost nasilje: starši so otroke imeli kot sužnje, niso upoštevali osebnih potreb njihove rasti; očetje, ki jim niso pomagali, da bi se svobodno podali na svojo pot, prevzeli svoje odgovornosti, da bi gradili svojo prihodnost in prihodnost družbe.

Očetova odsotnost povzroča rane
A kot se pogosto zgodi, smo prešli iz ene skrajnosti v drugo. Po papeževih besedah se zdi, da problem naših dni ni več toliko vsiljiva navzočnost očetov, ampak prej njihova odsotnost, njihov beg. »Očetje so včasih tako osredotočeni nase, na svoje delo in včasih na svoje individualne uresničitve, da pozabijo tudi na družino.« Otroke pa pustijo same. Dodal je, da je že kot škof v Buenos Airesu zaznal »občutek osirotelosti, ki ga danes živijo otroci«. Ko jih je spraševal, ali se igrajo s svojimi otroki, ali imajo pogum in ljubezen za tratenje časa z otroki, so odgovarjali, da nimajo časa, ker imajo veliko dela. Tako je oče bil odsoten v življenju tistega otroka. Frančišek je poudaril, da morajo krščanske skupnosti biti veliko bolj pozorne: »odsotnost očetovskega lika v življenju otrok in mladih povzroča vrzeli in rane, ki so lahko tudi zelo velike«. V resnici se lahko deviantna vedenja otrok in najstnikov v veliki meri pripišejo ravno tej prikrajšanosti, pomanjkanju verodostojnih zgledov in vodij v njihovem vsakdanjem življenju, pomanjkanju očetovske bližine in ljubezni. »Občutek osirotelosti, ki ga danes živijo mnogi mladi, je mnogo resnejši kot mislimo,« je pripomnil papež.

Očetje, ki ne znajo zavzeti svojega mesta v družini
Otroci so torej sirote v družini, ker so očetje pogosto, tudi fizično, odsotni od doma, predvsem pa zato, ker, tudi ko so doma, se ne vedejo kot očetje, ne pogovarjajo s svojimi otroki, ne izpolnjujejo svoje vzgojne naloge, s svojim zgledom in besedami otrokom ne posredujejo tistih vrednot, življenjskih pravil, ki jih potrebujejo kot kruh. Vzgojna kvaliteta očetovske navzočnosti je toliko bolj potrebna kolikor bolj je oče prisiljen zaradi dela biti daleč od doma. »Včasih se zdi, da očetje ne vedno dobro, katero mesto naj zavzamejo v družini in kako naj vzgajajo otroke.« In tako se v dvomu vzdržijo, se umaknejo in opustijo svoje odgovornosti ali pa se zatečejo v »vrstniški« odnos z otroki. Papež je dodal, da je sicer res, da mora oče biti tovariš svojemu sinu, a ne da bi pri tem pozabil biti mu oče. Če se obnaša samo kot njemu enak vrstnik, to za otroka ni dobro.

Očetovska odgovornost civilne družbe
Vse to vidimo tudi v civilni skupnosti, ki ima s svojimi ustanovami določeno odgovornost do mladih; odgovornost, ki je včasih zanemarjena ali pa slabo izvajana, je nadaljeval Frančišek. Tudi ta jih pogosto pušča sirote in jim ne ponudi perspektivne resnice. Mladi tako ostanejo sirote, brez varnih poti, ki bi jih lahko prehodili; sirote brez učiteljev, ki bi jim lahko zaupali; sirote brez idealov, ki bi jim ogreli srca; sirote brez vrednot in upanja, ki bi jih vsakodnevno podpirala. Namesto tega so morda napolnjeni z idoli, ki pa jim ropajo srce. Prisiljeni so sanjati o zabavah in užitkih, ne omogoči pa se jim dela; prevarani so z bogom denarjem, odtegnjeno jim je pravo bogastvo.

»Ne bom vas zapustil sirot«
Dobro bo torej za vse, očete in otroke, da ponovno prisluhnejo Jezusovi obljubi učencem: »Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). On je namreč Pot, ki jo je treba prehoditi, Učitelj, ki ga je treba poslušati, Upanje, da se svet lahko spremeni, da ljubezen premaga sovraštvo, da sta mogoča bratska prihodnost in mir za vse. Papež Frančišek je sklenil z besedami, da bi morda kdo lahko rekel, kako je današnja kateheza negativna, saj je govoril samo o odsotnosti očetov. Zatem je obljubil, da bo prihodnjo sredo govoril o lepoti očetovstva.

Objavljeno 28. 01. 2015

Podobni prispevki