Oznanjevati, pričevati, častiti: na teh treh besedah je temeljila homilija papeža Frančiška včeraj popoldne, ko je daroval sveto mašo v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja v Rimu. Po maši se je papež kratko zaustavil v molitvi pred Marijino podobo, pred katero so leta 1541 sv. Ignacij in njegovi tovariši naredili slovesne zaobljube. Bazilika sv. Pavla stoji na kraju, kjer je pokopan ta apostol, ki je po papeževih besedah Gospoda »oznanjal z besedo, zanj pričeval z mučeništvom in ga častil z vsem srcem«.

Oznanjevati
Včerajšnje prvo berilo prikazuje dogodek, ko apostolom zapovejo, naj molčijo, naj ne učijo več v Jezusovem imenu in ne oznanjajo več njegovega sporočila. Peter in drugi apostoli na to jasno in odločno odgovorijo: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« Tako so apostoli pogumno nadaljevali z oznanjevanjem tistega, kar so prejeli, to je Jezusovega evangelija. Papež Frančišek si je zastavil vprašanje, kako pa je z našim obnašanjem: »Zmoremo prinašati Božjo besedo v svoja življenjska okolja? Znamo govoriti o Kristusu, o tem, kar predstavlja za nas, v družini in z osebami, ki sestavljajo naš vsakdanjik?« Vera se rojeva iz poslušanja in se krepi v oznanjevanju, je poudaril sveti oče.

Pričevati
Vendar pa so apostoli šli še korak dalje. Njihovo oznanilo ne predstavlja le besed. Zvestoba Kristusu se dotakne njihovih življenj, ki se spremenijo in dobijo novo smer. Prav s svojimi življenji apostoli pričujejo za vero in Kristusovo oznanilo. V včerajšnjem evangeljskem odlomku Jezus Petru napove: »Ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« Te besede so, kot je dejal papež Frančišek, namenjene predvsem pastirjem: »Ni mogoče pasti Božje črede, če ne sprejmemo, da nas Božja volja odvede tudi kamor ne želimo, če nismo pripravljeni pričevati za Kristusa z darovanjem nas samih, brez zadržkov, brez preračunavanja, včasih tudi za ceno svojega življenja.«

Za vse pa velja, je nadaljeval papež, da je evangelij potrebno oznanjevati in zanj pričevati. Vsakdo bi se moral vprašati, kako pričuje s svojo vero; če ima pogum, kot so ga imeli apostoli, da izbere krščansko življenje v pokornosti Bogu. Seveda pa se pričevanje vere odraža v raznih oblikah. Frančišek je dejal, da je tako kot na veliki freski, kjer so pomembne prav vse barve in odtenki. »V velikem Božjem načrtu je pomemben vsak detajl, tudi tvoje in moje majhno ter ponižno pričevanje, tudi tisto skrito pričevanje nekoga, ki preprosto živi svojo vero v vsakdanjosti odnosov v družini, službi, med prijatelji.« Gre za »skrite svetnike« ali z besedami nekega francoskega pisatelja (Joseph Malègue) »srednji razred svetosti«, katerega del smo lahko vsi.

Jezusovega evangelija ni mogoče oznanjati brez konkretnega življenjskega pričevanja – to si moramo dobro zapomniti, je poudaril papež Frančišek. »Kdor nas posluša in nas vidi, naj bi v naših dejanjih prebiral to, kar sliši iz naših ust.« Pričevanje pomeni »pridiganje z življenjem«. Papež je spomnil, kako je sv. Frančišek Asiški svetoval svojim bratom: »Pridigajte evangelij in če bi bilo nujno, tudi z besedami.« Neskladnost vernikov in pastirjev »med tistim, kar govorijo in delajo, med besedo in načinom življenja, spodkopava verodostojnost Cerkve«.

Častiti
Oznanjevati in pričevati pa je mogoče le tistemu, ki priznava Jezusa Kristusa, ki mu je blizu. On je namreč tisti, ki nas je poklical, povabil na svojo pot in izbral. Za nas je pomembno, je dejal Frančišek, da živimo »intenziven odnos z Jezusom«, da smo z njim v zaupnem dialogu, da ga prepoznavamo kot Gospoda, da ga častimo. Vprašati se moramo, če prihajamo pred Boga le s prošnjami in zahvalami ali pa tudi zato, da bi ga častili. Častiti ga pomeni »naučiti se biti z njim, ustaviti se in se pogovarjati z njim, čutiti, da je njegova navzočnost najresničnejša, najboljša in najpomembnejša od vseh«. Častiti ga pomeni dati mu mesto, ki mu pripada. Častiti Gospoda pomeni potrditi in verjeti, da le on vodi naša življenja, da smo prepričani, da je on Bog naše zgodovine.

Vse to pa ima posledico za naša življenja, je nadaljeval papež Frančišek. Povzroči, da se odrečemo številnim majhnim ali velikim malikom, h katerim se zatekamo in v katere mnogokrat polagamo našo gotovost. To so med drugim kariera, uspeh, težnja, da bi prevladali nad drugimi ali da bi bili edini gospodarji svojega življenja. Papež je tako povabil, da bi premislili, kateri maliki, ki so morda skriti, nam preprečujejo, da bi častili Gospoda in ga postavili v središče svojega življenja.