»Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo evangelist Janez pritegne našo pozornost z zanimivo podrobnostjo: nekateri ‘grki’, torej judovske vere, ki so prišli v Jeruzalem za praznik velike noči, se obrnejo na apostola Filipa in mu rečejo: »Radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21). V svetem mestu, kamor je Jezus zadnjič prišel, je veliko ljudi. Tu so majhni in preprosti, ki so slovesno sprejeli preroka iz Nazareta, ker so v njem prepoznali Poslanega od Boga. Tu so veliki duhovniki in voditelji ljudstva, ki bi se ga radi znebili, saj ga imajo za heretika in za nevarnega. So pa tudi taki, kot ti ‘grki’, ki bi ga iz radovednosti radi videli in vedeli več o njem, o dejanjih, ki jih je opravil, saj je zadnje, to je obuditev Lazarja, napravilo veliko trušča.« Tako je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

»Radi bi videli Jezusa.« Te besede, kakor tudi mnoge druge v evangelijih, so onkraj kakšnega posebnega dogodka in izražajo nekaj splošnega. Razodevajo željo, ki se vleče skozi čase in kulture, željo, ki je navzoča v srcu mnogih ljudi, ki so slišali govoriti o Jezusu, a ga še niso srečali. Želim videti Jezusa. Tako v srcu čutijo ti ljudje.

Ko Jezus posredno, na preroški način odgovori na to prošnjo, da bi ga videli, izreče prerokbo, ki razkrije njegovo identiteto in nakaže pot, kako ga resnično spoznati: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča« (Jn 12,23). To je ura križa! To je ura Satanovega poraza, kneza zla ter dokončno zmagoslavje usmiljene Božje ljubezni. Kristus napove, da bo »povzdignjen z zemlje« (v. 32). Ta izraz ima dvojen pomen in sicer ‘povzdignjen’, ker križan in ‘povzdignjen’, ker od Očeta povišan v vstajenju, da bi pritegnil vse k sebi in spravil ljudi z Bogom in med seboj. Ura križa, najtemnejša v zgodovini, je tudi vir zveličanja za vse, ki verujejo Vanj.

V nadaljevanju prerokbe o svoji bližajoči se veliki noči Jezus uporabi preprosto in močno prispodobo, tisto o ‘pšeničnem zrnu’, ki ko pade v zemljo, umrje, da obrodi sad (prim. v.24). V tej prispodobi najdemo še drugi vidik Kristusovega križa, torej rodovitnost. Jezusov križ je rodoviten. Jezusova smrt je namreč neusahljivi vir novega življenja, saj ima v sebi prenoviteljsko moč Božje ljubezni. Potopljeni s krstom v to ljubezen, kristjani lahko postanejo ‘pšenična zrna’ in obrodijo veliko sadov, če kakor Jezus »izgubijo svoje življenje« iz ljubezni do Boga in bratov ter sester (prim. v.25).

Zaradi tega lahko tistim, ki tudi danes ‘želijo videti Jezusa, vsem, ki iščejo Božje obličje, tistim, ki so kot otroci imeli verouk, a vere niso poglobili, vsem tistim, ki še niso osebno srečali Jezusa…, vsem tem lahko ponudimo tri stvari: evangelij, križec in pričevanje naše vere, sicer revne, a iskrene. Evangelij, ker lahko tam srečamo Jezusa, mu prisluhnemo, ga spoznamo. Križec kot znamenje Jezusove ljubezni, saj je dal za nas samega sebe. In zatem vera, ki se izrazi s preprostimi dejanji bratske ljubezni, predvsem pa v skladnosti življenja med tem kar rečemo in živimo. Evangelij, križec in pričevanje. Naj nam Marija, naša Mati pomaga hoditi za Jezusom po poti križa in vstajenja.