Papež Frančišek ob zaključku Božanske liturgije

ISTANBUL (nedelja, 30. november 2014, RV) – »Večkrat sem se kot nadškof Buenos Airesa udeležil Božanske liturgije pravoslavnih skupnosti v tem mestu, da pa sem danes tukaj v tej patriarhalni cerkvi sv. Jurija za praznik sv. Andreja, apostola, prvo poklicanega, zavetnika ekumenskega patriarhata in brata sv. Petra, je to zame res posebna milost, ki mi jo Gospod podarja.« Tako je papež Frančišek začel nagovor po končanem pravoslavnem evharističnem bogoslužju ali kot temu pravijo pravoslavni božanski liturgiji, ki se ga je udeležil v patriarhalni cerkvi sv. Jurija. Pred tem je papež Frančišek zasebno maševal na papeškem predstavništvu v Istanbulu, kjer je s sobote na nedeljo tudi prenočil. Tam se je okoli devete ure dopoldne srečal tudi z velikim rabinom Turčije.

Srečanje
Srečati se, drugemu gledati v obraz, izmenjati objem miru, moliti drug za drugega so osnovne razsežnosti na tej poti vzpostavitve polnega občestva h kateremu se iztezamo. Pred vsem tem pa je in vse to vedno spremlja še druga bistvena razsežnost te poti, ki je teološki dialog. Pristen dialog je vedno srečanje med konkretnimi osebami z imenom, obrazom, zgodovino in ne samo soočanje idej.

To še posebej velja za nas kristjane, saj je za nas resnica oseba, Jezus Kristus. Primer sv. Andreja, ki je skupaj s še enim učencem sprejel povabilo božanskega Učitelja: »Pridita in bosta videla« in »tisti dan sta ostala pri njem« (Jn 1,39), nam jasno kaže, da je krščansko življenje osebna izkušnja, preoblikujoče srečanje z Njim, ki nas ljubi in nas želi zveličati. Tudi krščansko oznanilo se razširja preko oseb, ki zaljubljene v Kristusa, ne morejo, da ne bi posredovale naprej veselje, ker so ljubljene in zveličane. Še enkrat je primer apostola Andreja razsvetljujoč. In sicer potem, ko je šel za Jezusom tja, kjer je ta stanoval in ostal pri njem, je »najprej našel svojega brata Simona in mu rekel: ‘Našli smo Mesija’ (kar v prevodu pomeni Kristus). Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42). Ob tem je jasno, da dialoga med kristjani ne more biti brez te logike osebnega srečanja.

Zato ni naključje, da se je pot sprave in miru med katoličani in pravoslavnimi na nek način začela s srečanjem, z objemom najinih častitljivih predhodnikov, ekumenskega patriarha Atanagore in papeža Pavla VI. pred petdesetimi leti v Jeruzalemu. Ta dogodek sva Vaša svetost in jaz hotela obeležiti s ponovnim srečanjem v mestu, kjer je Gospod Jezus Kristus umrl in vstal.

Unitatis redintegratio
Po srečnem sovpadanju je moj obisk kakšen dan po obhajanju petdesete obletnice razglasitve odloka II. vatikanskega koncila o iskanju edinosti med vsemi kristjani z naslovom Unitatis redintegratio. Gre za temeljni dokument, ki je odprl novo pot srečanju med katoličani ter brati drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti.

S tem odlokom je katoliška Cerkev še posebej priznala, da imajo pravoslavne Cerkve »resnične zakramente, in sicer zaradi apostolskega nasledstva zlasti duhovništvo in evharistijo, po katerih so še vedno najtesneje povezane z nami« (UR 15). Iz tega nadalje izhaja trditev, da je za zvesto ohranitev polnosti krščanskega izročila in da pride do dokončne sprave med zahodnimi in vzhodnimi kristjani, izrednega pomena ohraniti in podpreti izredno bogato dediščino Cerkva na Vzhodu, ne samo, kar se tiče bogoslužnega in duhovnega izročila, temveč tudi kanonske discipline, ki so jo sprejeli sveti očetje in koncili, ter urejajo življenje teh Cerkva (prim UR 15-16).

Zelo se mi zdi pomembno potrditi spoštovanje tega počela kot bistven in obojestranski pogoj za ponovno vzpostavitev polnega občestva, kar pa ne pomeni, da se eden podvrže ali posrka drugega, temveč predvsem sprejem vseh darov, ki jih je Bog vsakemu dal, da bi svetu razodevali celotno in veliko skrivnost zveličanja, ki ga je po Svetem Duhu uresničil Kristus Gospod. Vsakemu od vas hočem zagotoviti, da za dosego hrepenečega cilja polne edinosti, katoliška Cerkev ne namerava postaviti nobenih zahtev, razen tisto glede skupne izpovedi vere. Pripravljeni smo iskati skupaj v luči nauka Svetega pisma ter izkušnje prvega tisočletja tiste načine, s katerimi zagotoviti potrebno enost Cerkve v sedanjih okoliščinah. Edino kar katoliška Cerkev želi in to kar iščem jaz kot škof Rima, torej ‘Cerkve, ki predseduje v karitativni ljubezni’, je občestvo s pravoslavnimi Cerkvami. To občestvo bo vedno sad ljubezni, ki »je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil da (Rim 5,5), bratska ljubezen, kot izraz duhovne in transcendentne vezi, ki nas kot Gospodove učence povezuje.

Glasovi današnjega sveta
V današnjem svetu se z močjo dvigujejo glasovi, ki jih ne moremo preslišati in ki zahtevajo od naših Cerkva, da živimo v polnosti to, da smo učenci Gospoda Jezusa Kristusa.

Glas revežev
Prvi od teh glasov je glas revežev. Na svetu je ogromno žensk in ogromno moških, ki trpijo zaradi podhranjenosti, zaradi naraščajoče brezposelnosti, zaradi velikega procenta mladih brez dela in zaradi porasta družbenega izključevanja, ki lahko vodi v kriminalne dejavnosti ali celo v podvrženost novačenju teroristov. Ne moremo ostati brezbrižni pred glasom teh bratov in sester. Oni nas ne prosijo samo materialne pomoči, potrebne za to njihovo okoliščino, temveč predvsem, da jih pomagamo ohraniti njihovo dostojanstvo človeških oseb na način, da zopet najdejo duhovno moč in vstanejo ter se vrnejo nazaj kot junaki svoje osebne zgodovine. Prosijo nas, da se v luči evangelija borimo proti strukturnim vzrokom revščine, ki so: neenakost, pomanjkanje dostojnega dela, zemlje, doma, zanikanje družbenih pravic ter pravice do dela. Kot kristjani smo poklicani, da skupaj porazimo to globalizacijo ravnodušnosti, za katero se zdi, da danes prevladuje ter gradimo novo civilizacijo ljubezni in solidarnosti.

Glas žrtev spopadov
Drugi glas, ki močno vpije, je glas žrtev spopadov na številnih delih sveta. Ta glas tukaj zelo močno odmeva, saj pri nekaterih sosednjih narodih poteka grozovita in nečloveška vojna. Skaliti mir nekega ljudstva, s tem da se dela ali dovoli vsakovrstno nasilje, še posebej nad slabotnimi in nebogljenimi, je izredno težek greh proti Bogu, saj to pomeni, ne spoštovati podobe Boga, ki je v človeku. Glas žrtev sporov nas spodbuja, da urno napredujemo po poti sprave in občestva med katoličani in pravoslavnimi. Sicer pa, kako bomo verodostojno oznanjali sporočilo miru, ki prihaja od Kristusa, če bosta med nami rivalstvo in prepiri? (prim. Pavel VI. Apostolska spodbuda, Evangelii nuntiandi, 77).

Glas mladih
Tretji glas, ki nas sprašuje, je glas mladih. Danes je žal veliko mladih, ki živijo brez upanja, ki jih je premagalo nezaupanje ter vdanost v usodo. Mnogi mladi pod vplivom prevladujoče kulture iščejo veselje v posedovanju materialnih dobrin ter zadovoljitvi trenutnih užitkov. Prihodnje generacije ne bodo mogle priti do resnične modrosti ter ohraniti živo upanje, če mi ne bomo sposobni ovrednotiti ter posredovati resnični humanizem, ki izvira iz evangelija in tisočletne izkušnje Cerkve. Ravno mladi so tisti, pri tem mislim na množico mladih pravoslavnih, katoličanov, protestantov, ki se srečujejo na mednarodnih srečanjih pripravljenih s strani taizejske skupnosti, ki nas spodbujajo, da naredimo korake k polnemu občestvu. In sicer ne zaradi tega, ker ne bi poznali razlik, ki nas ločujejo, temveč ker znajo gledati onkraj, ker znajo razbrati, kaj je tisto bistveno, ki nas povezuje, svetost.

Na poti k resnični enosti
Dragi brat, najdražji brat, smo že na poti k polnemu občestvu in že sedaj lahko živimo očitna znamenja resnične enosti, čeprav za sedaj le delne. To nas tolaži in podpira na naši nadaljnji poti. Prepričani smo, da nas na tej poti podpira priprošnja apostola Andreja ter njegovega brata Petra, ki sta po izročilu ustanovitelja konstantinopelske in rimske Cerkve. Boga prosimo za ta velik dar polne enosti in za sposobnost, da ga sprejmemo za svoje življenje. Nikoli ne pozabimo moliti drug za drugega.

2018-05-22T07:58:59+00:0001. 12. 2014|