Papež Frančišek: Na varnem pred nevarnostmi smo tedaj, ko zmoremo pasti na kolena in častiti Jezusa

TRG SV. PETRA (nedelja, 10. avgust 2014, RV) – »Današnji evangelij nam predstavlja dogodek, ko je Jezus hodil po jezeru (prim. Mt 14,22-33). Po pomnožitvi kruha in rib je Jezus svoje učence povabil, naj gredo v čoln ter se pred njim pripeljejo na drugo stran, medtem ko bo on odpustil množico. Zatem se je povsem sam umaknil na goro, kjer je pozno v noč molil. Medtem pa je na jezeru začel divjati vihar in ravno med nevihto je Jezus dohitel čoln z učenci tako, da je hodil po jezeru. Ko so ga učenci zagledali, so se zelo prestrašili, saj so mislili, da je prikazen. Toda On jih je pomiril: ‘Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!’ (v. 27). Peter pa je s svojo značilno zaletavostjo skoraj zahteval dokaz: ‘Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi(v. 28-29). Peter je stopil iz čolna in začel hoditi po vodi. Toda zajel ga je močan veter in se je začel utapljati. Tedaj je zavpil: ‘Gospod, reši me!’ In Jezus je iztegnil roko ter ga dvignil.« S temi besedami je papež Frančišek začel razlago evangeljskega odlomka današnje 19. nedelje med letom z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra med opoldanskim nagovorom.

Sveti oče je nadaljeval: »Ta pripoved je lepa podoba vere apostola Petra. V glasu, ki ga je izrekel Jezus: »Pridi!«, je prepoznal odmev njunega prvega srečanja na obali istega jezera in je ponovno takoj zapustil čoln ter šel proti Učitelju. In hodil je po vodi! Takojšen in zaupanja poln odgovor na Gospodov klic dela čudovite stvari. Jezus sam nam je namreč rekel, da bomo lahko z našo vero delali čudeže, torej z vero Vanj, z vero v njegovo besedo, z vero v njegov glas. Peter pa se je nasprotno, v trenutku, ko je umaknil pogled od Jezusa, začel potapljati in s tem dopustil, da so ga nevarnosti potegnile za seboj. Toda Gospod je vedno tam, in ko ga je Peter poklical, ga je Jezus rešil nevarnosti. V Petrovi osebnosti je z vso njegovo zaletavostjo ter slabostjo opisana naša vera, ki je vedno krhka in majhna, nemirna, a kljub temu zmagoslavna. Kristjanova vera gre namreč sredi viharjev in nevarnosti sveta naproti vstalemu Gospodu.

Tudi zaključni del je zelo pomemben. »In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično si Božji Sin (vv. 32-33). Na čolnu so vsi učenci. Skupna jim je prestrašenost zaradi izkušnje slabosti, krhkosti, strahu, zaradi malovernosti. Ko pa v ta čoln stopi Jezus, se ozračje takoj spremeni. Vsi se po veri v Njem čutijo povezane. Vsi, majhni in prestrašeni, postanejo v trenutku, ko padejo na kolena in priznajo v svojem učitelju Božjega Sina, veliki. Kolikokrat se tudi z nami zgodi isto. Brez Jezusa, daleč od Jezusa, se čutimo celo tako prestrašene in neprimerne, da celo pomislimo, da ne bomo več zmogli. Primanjkuje vera! Toda Jezus je vedno z nami, morda skrit, toda navzoč in vedno pripravljen dvigniti nas.

To je dejanska podoba Cerkve, ki se mora kot čoln soočiti z nevihtami in se včasih zdi, da je že na tem, da se prevrne. To, kar jo rešuje niso odlike ter pogum njenih ljudi, temveč vera, ki omogoči hoditi tudi v temi, sredi težav. Vera nam daje gotovost, da je Jezus ob nas vedno navzoč, da nas bo njegova roka prijela in potegnila iz nevarnosti. Vsi mi smo na tem čolnu in se čutimo varne, kljub našim omejenostim in slabostim. Na varnem smo predvsem tedaj, ko zmoremo pasti na kolena in častiti Jezusa. Častiti Jezusa, edinega Gospoda našega življenja. Naša Mati Marija nas na to vedno spominja.«

2018-05-22T08:07:55+00:0011. 08. 2014|