VATIKAN (sreda, 29. maj 2013, RV) – Papež Frančišek je pri današnji splošni avdienci na Trgu sv. Petra začel nov niz katehez, posvečenih skrivnosti Cerkve. Kot je dejal, se pri tem želi opirati na izraze, ki jih uporablja drugi vatikanski koncil. Današnja kateheza je govorila o Cerkvi kot Božji družini. Sveti oče je med drugim poudaril, da Cerkev ni organizacija, ampak je delo Boga in se rodi iz načrta njegove ljubezni.

Božji načrt ljubezni: Da bi vsi bili ena družina
Frančišek je na začetku spomnil na priliko o izgubljenem sinu oziroma bolje rečeno o usmiljenem očetu. Mlajši sin zapusti očetovo hišo, zapravi vse in se nato odloči vrniti, kajti spozna svojo napako. Vendar pa se ne čuti več vreden, da bi bil sin, ampak misli, da bo sprejet vsaj kot služabnik. A oče mu priteče naproti, ga objame in mu povrne dostojanstvo sina ter pripravi zabavo. Ta prilika po papeževih besedah predstavlja Božji načrt za človeštvo. »In kakšen je ta Božji načrt?« je zastavil vprašanje papež Frančišek. »Narediti iz vseh nas eno samo družino njegovih otrok, kjer bo vsak čutil njegovo bližino in njegovo ljubezen, čutil toplino Božje družine.«

Cerkev je Božje delo
Papež je nadaljeval, da »se v tem velikem načrtu nahajajo tudi korenine Cerkve, ki ni neka organizacija, nastala iz sporazuma med osebami, ampak je Božje delo, in se rodi ravno iz tega načrta ljubezni, ki se postopoma uresničuje v zgodovini«. Cerkev nastane iz želje Boga, da bi poklical vse ljudi v občestvo s sabo, v prijateljstvo, da bi kot otroci bili deležni njegovega božjega življenja. Beseda Cerkev izhaja iz grške besede ‘ekklesia’ in pomeni ‘zbor’, ‘sklicanje’, je pojasnjeval papež: Bog nas skliče, spodbudi nas, da izstopimo iz individualizma, iz težnje k zapiranju vase, in nas pokliče, da postanemo del njegove družine. Ta klic ima svoj izvor v samem stvarjenju. Bog nas je ustvaril, da bi živeli v odnosu globokega prijateljstva z njim. Tudi ko je greh razbil ta odnos z njim, z drugimi in s stvarstvom, nas Bog ni zapustil. »Vsa zgodovina odrešenja je zgodovina Boga, ki išče človeka, mu nudi svojo ljubezen, ga sprejema,« je poudaril papež in spomnil, kako je Bog poklical Abrahama, da je postal oče mnogih, kako je izbral izraelsko ljudstvo, da bi okrepil zavezo, ki bi zaobjela vsa ljudstva, in kako je v polnosti časov poslal svojega Sina, da bi se njegov načrt ljubezni in odrešenja uresničil v novi in večni zavezi s celotnim človeštvom. Ko beremo evangelije, vidimo, da Jezus zbira okoli sebe malo skupnost, ki sprejme njegovo besedo, mu sledi, z njim deli pot, postane njegova družina; in s to skupnostjo Jezus pripravi in zgradi svojo Cerkev, je pojasnjeval Frančišek.

Cerkev je družina, v kateri ljubimo in smo ljubljeni
Cerkev so torej rodi »iz najvišjega dejanja ljubezni na križu, iz Jezusove odprte strani, iz katere prihajata kri in voda, simbola zakramentov evharistije in krsta. V Božji družini, v Cerkvi, je življenjska limfa Božja ljubezen, ki se konkretizira v ljubezni do njega in do drugih, do vseh, brez razlikovanja in mere. Cerkev je družina, v kateri ljubimo in smo ljubljeni.« In kdaj se Cerkev razodene? Ko dar Svetega Duha napolni srca apostolov in jih spodbudi, da se podajo na pot ter oznanjajo evangelij in širjenja širijo Božjo ljubezen.

Nikoli ne pozabimo: Bog vedno odpušča!
Papež Frančišek je nato spregovoril še o trditvi, ki jo slišimo tudi danes, namreč: ‘Kristus ja, Cerkev ne,’ ali pa: ‘Verujem v Boga, ampak ne v duhovnike.’ A ravno Cerkev je tista, ki nas vodi h Kristusu, k Bogu, je dodal papež. »Cerkev je velika družina Božjih otrok. Seveda ima tudi človeške vidike; tisti, ki jo sestavljajo, pastirji in verniki, imajo tudi napake, nepopolnosti, grehe; tudi papež jih ima,« je nadaljeval Frančišek. A to, kar je lepo, je, da ko se zavemo, da smo grešniki, najdemo Božje usmiljenje. »Bog vedno odpušča,« je poudaril papež in dodal, naj tega nikoli ne pozabimo: »Bog vedno odpušča. Sprejema nas v svoji ljubezni odpuščanja in usmiljenja.« Greh je žalitev Boga, ampak je tudi priložnost, je dodal.

Koliko ljubim Cerkev?
Ob koncu kateheze je papež Frančišek vernike povabil, naj se vprašamo: Koliko ljubim Cerkev? Molim zanjo? Se čutim del družine Cerkve? Kako prispevam k temu, da je skupnost, kjer se vsak čuti sprejet in razumljen, kjer čuti Božje usmiljenje in ljubezen, ki prenavlja njegovo življenje? »Vera je dar in dejanje, ki se nas tiče osebno,« je zatrdil, »a Bog nas je poklical, da skupaj živimo svojo vero, kot družina, kot Cerkev. Prosimo Gospoda, še posebej v tem letu vere, da bi naše skupnosti, vsa Cerkev, bile vedno bolj resnične družine, ki živijo in prinašajo toplino Boga,« je sklenil katehezo papež Frančišek.