VATIKAN (sreda, 25. december 2013, RV) – »’Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč‘ (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči. In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja«. Tako je papež začel z razlago skrivnosti svetega večera med polnočno sveto mašo, ki jo je daroval v baziliki sv. Petra.

Potovanje
Potovanje. Ta beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja, ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical, naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.
Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«, piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti blodeče ljudstvo.

Luč
V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem« (Tit 2,11).
Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus, rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino, z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala. Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je med nami postavil svoj šotor.

Šotor
Pastirji so prvi videli ta »šotor«, prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi, odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod Bog Najvišji, ki si se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen; bogat si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.

Evangeljsko veselje
V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja: »Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam: Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje. Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.