Obletnica smrti Božjega služabnika nadškofa Antona Vovka

Leta 1963 na današnji dan, 7. julija, je umrl ljubljanski nadškof, Božji služabnik Anton Vovk.

V svoji duhovni oporoki le osem dni pred smrtjo (7. julija leta 1963) je ljubljanski nadškof Anton Vovk (1900–1963) med drugim zapisal: »Bog mi je priča, da na visoko škofovsko čast nikdar niti mislil nisem. Božja volja in izredne razmere so to prinesle. Čutim se nevrednega in v marsičem tudi nezmožnega. Pomaga mi pa Bog. Posebno s tihim zatajevanjem in tudi s trpljenjem. Da bi bilo le vse po volji Božji!«. Skrb, da bi bilo vse po božji volji, je bilo temeljno življenjsko vodilo Antona Vovka, ki se je kot deveti otrok rodil 19. maja leta 1900 posestniku Jožetu Vovku in materi Mariji, rojeni Debeljak v Vrbi na Gorenjskem in bil še isti dan krščen v župnijski cerkvi Žalostne matere Božje na Breznici. Po babici Mini, sestri pesnika Prešerna in poročeni Vovk, je bil Anton pranečak največjega slovenskega pesnika.

Ker zaradi vojnih razmer gimnazije ni mogel nadaljevati v Kranju, je zadnja dva letnika končal na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. V zavodu sv. Stanislava, kjer se je v dijaškem listu Domače vaje tudi literarno udejstvoval, je dozorela njegova odločitev za duhovniški poklic. Po odlično opravljeni maturi leta 1919 je Vovk vstopil v bogoslovno semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Duhovniško posvečenje mu je 29. junija 1923 podelil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič.  Kot kaplan v Metliki (1923 – 1926) in Tržiču (1926 – 1928) je Vovk zaslovel kot odličen katehet, priljubljen spovednik in cenjen govornik. Posebno skrb je posvečal vzgoji mladine (Marijine družbe, Orli). Leta 1928 ga je škof Jeglič imenoval za tržiškega župnika, kjer se je izkazal kot preudaren in neumoren delavec v Gospodovem vinogradu ter skrben gospodar in upravitelj cerkvenega premoženja.

Škof Gregorij Rožman je nadvse dejavnega tržiškega župnika Antona Vovka leta 1940 imenoval za ljubljanskega stolnega kanonika. Med številnimi obveznostmi , ki mu jih je naložil, je Vovk leta 1944 postal še za rektor bogoslovnega semenišča. Po odhodu škofa Rožmana na Koroško, je ljubljanski stolni kapitelj 15. junija leta 1945 izvolil kanonika Antona Vovka za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije.

Vovk je krmilo škofije prevzel v najbolj občutljivem trenutku narodove zgodovine. Ljubljansko škofijo so pestili številni pereči problemi, v prvi vrsti pomanjkanje duhovnikov, odsotnost škofa ordinarij in izrazito sovražno razpoloženje oblasti do Cerkve.  V teh izrednih razmerah je papež Pij XII. 15. septembra leta 1946 imenoval Antona Vovka za ljubljanskega pomožnega škofa. S škofovskim posvečenjem v naravnost dramatičnih okoliščinah na prvo adventno nedeljo, 1. decembra leta 1946, se je pričel Vovkov križev pot v dobesednem pomenu besede. Policija in Uprava državne varnosti sta budno spremljali vsak škofov korak, skrbno nadzirali obiske v škofiji, preverjali pošto in skušali preprečiti škofove pastoralne obiske po župnijah. Ob najrazličnejših urah dneva ali noči so ga klicali na mučna in izčrpavajoča zaslišanja, ki so škofu Vovku resno načela zdravje. 

Ko je prevzel vodenje škofije, je bila prva Vovkova skrb namenjena duhovnikom, ki jim je moral zagotoviti od oblasti zahtevani pristanek za opravljanje dušnopastirskega dela in sredstva za njihovemu poklicu primerno življenje. Druga Vovkova velika skrb so bili bogoslovci. Od Vovka je oblast zahtevala, naj zamenja staro semeniško vodstvo, ker da ni kos izzivom »sodobne vzgoje«; naj bogoslovcem omogoči seznanitev z »znanstvenim« pogledom na svet; naj jim omogoči aktivno delovanje v študentskih organizacijah in na »prostovoljnih« delovnih akcijah.

Z veliko modrostjo in taktičnostjo se je Vovk urejal vprašanje Društva Cirila in Metoda slovenskih duhovnikov. Društvo, ki so ga s pomočjo Uprave državne varnosti leta 1949 ustanovili režimu naklonjeni duhovniki, je povzročilo hudo stisko vesti pri mnogih duhovnikih in veliko neprespanih noči škofu Vovku, ki je stisko svojih duhovnikov dobro poznal in jih zato obvaroval sankcij s strani Cerkve.

Ker je Vovk navedene zahteve organov Uprave državne varnosti odločno odklonil, je oblast pritisk nanj še stopnjevala. Proti škofu Vovku so prirejali demonstracije skrbno izbranih »prostovoljcev«, oskrunjevali so cerkve, okrašene za birmansko slovesnost in žagali mlaje pred njimi, niso pa se ustavili niti pred fizičnim nasiljem nad duhovniki in celo nad škofom Vovkom. Nasilje je doseglo višek z atentatom na železniški postaji v Novem mestu 20. januarja leta 1952, pri katerem je škof utrpel hude opekline. Naščuvana drhal je nato preprečila, da bi zdravnik hudo ranjenega škofa mogel prepeljati v bolnico in mu nuditi ustrezno zdravniško pomoč.

Vendar škof Vovk ni klonil. Čeprav ni bil »doctus«, kot je dejal sam ob imenovanju za škofa in mu je to vedno znova oponašala slovenska revolucionarna oblast, je škof Vovk ostal vse življenje izjemen dušni pastir. Bil je priznan in dober govornik. Poslušalce je osvajal s svojo izbrano in slikovito ljudsko govorico. Podrobno se je zanimal za težave svojih duhovnikov. Niso mu bile tuje težave vernikov, s katerimi se je seznanjal na birmah in vizitacijah. Nekaj let je upravljal tudi slovenski del tržaško koprske (1951 – 1955) in reške škofije (1951 – 1961). S svojo navzočnostjo ter s svojo mogočno in jasno besedo je bil škof Vovk neomajen pričevalec Kristusovega evangelija, bil je trdna skala vere svojim vernikom, v trpljenju, ki ga je prestajal, pa je bil Vovk mučenec v dobesednem pomenu besede in to že pred 20. januarjem leta 1952.

Kljub večkratnim prošnjam je Vovk šele januarja leta 1960 dobil potni list in s tem  dovoljenje, da je kot redni ljubljanski škof mogel opraviti predpisan obisk Svetega sedeža in osebno poročati papežu o stanju v svoji škofiji. Ko se je Vovk pri avdienci papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more v znak spoštovanja poklekniti pred njim, mu je papež Janez XXIII. dobrohotno odgovoril: »Jaz bi moral poklekniti pred teboj«..

Pontifikat papeža Janeza XXIII., ki ga je jugoslovanska oblast ocenjevala s previdno naklonjenostjo, je tudi Cerkvi v Sloveniji prinesel določeno olajšanje. Po smrti škofa Rožmana (16. novembra leta 1959) je papež Janez XXIII. nemudoma imenoval škofa Vovka za rednega ljubljanskega škofa. Ob praznovanju petsto letnice ustanovitve ljubljanske škofije, je Janez XXIII. ljubljansko škofijo leta 1961 povzdignil v nadškofijo in Vovka za prvega nadškofa obnovljene nadškofije. Ob Vovkovi šestdesetletnici je Teološka fakulteta svojemu velikemu kanclerju 20. oktobra 1960 podelila častni doktorat. 

V pripravah na drugi vatikanski koncil je papež Janez XXIII.  imenoval Vovka najprej za svetovalca, nato pa za člana Komisije za disciplino  klera in krščanskega ljudstva. Čeprav že hudo bolan, se je Vovk udeležil tako sej komisije kot dveh zasedanj koncila. Zaradi vidnih znamenj opeklin, ki so mu ostale po atentatu Novem mestu, je med koncilskimi očeti vzbujal splošno občudovanje in spoštovanje. Ko zaradi napredujoče bolezni ni mogel več v polnosti izvrševati vseh svojih škofovskih obveznosti, je nadškof Vovk zaprosil za pomožnega škofa. Dr. Jožef Pogačnik, posvečen 1. aprila leta 1963, je nato postal tudi njegov naslednik na sedežu ljubljanske nadškofije.

Vovkova zemeljska pot se je iztekla 7. julija 1963, na praznik svetih bratov Cirila in Metoda, ki sta ob praznovanju 500-letnice ustanovitve ljubljanske škofije leta 1962 na Vovkovo prošnjo postala prva zavetnika nadškofije. Pokopali so ga v grob nadškofa Antona Bonaventure Jegliča na ljubljanskih Žalah. Nepregledna množica vernih, ki se je v nadškofijskem domu in na dan pogreba poslavljala od njega, je čutila, da se poslavlja od svetnika in mučenca.

Ko je bilo zemeljsko telo nadškofa Vovka kot zrno semena položeno v zemljo, je kot neprecenljiv sad v vsej polnosti zasijala duhovna podoba tega velikana ljubljanske nadškofije. V njegovi duhovni podobi izstopa na prvem mestu Vovkova trdnost v veri. Vera je bila temelj in bistvo vsega njegovega življenja. Zato je tudi mogel biti v  časih preizkušnje po drugi svetovni vojni slovenskemu verniku svetal zgled in trdna opora. Iz njegove trdne in žive vere je izvirala njegova zvestoba poklicu, za katerega je bil izbran, zvestoba Cerkvi, ter zvestoba  in pokorščina svetemu očetu. »Kristusova Cerkev je samo v povezavi s papežem ali je ni«, je odgovarjal tistim, ki so od njega zahtevali »samostojno slovensko Cerkev«, brez vmešavanja Vatikana.

Vovkova vera in zvestoba pa sta bili trdno zasidrani v njegovem neomajnem zaupanju v Božjo previdnost, ki vse vodi in vse usmerja. S tem zaupanjem je premagoval tudi najtežje ovire, ko je prevzel krmilo ljubljanske škofije in ga je takratna oblast skušala zlomiti. Svojo notranjo moč je izrazil s svojim škofovskim geslom: V Gospoda zaupam! Vovkovo neomajno zaupanje v Božjo previdnost je bilo zakoreninjeno v njegovi popolni vdanosti v božjo voljo, tudi takrat, ko ga je mučila bolezen in so naj z vso težo pritisnile posledice atentata v Novem mestu. »Kakor in dokler Bog hoče« je imel navado reči, ko je bilo posebej hudo.

Istočasno je bil božji služabnik Anton Vovk mož vztrajne in zaupne molitve. Temeljni značilnosti Vovkove pobožnosti sta  bili evharistična in marijanska usmerjenost. Prva se je izražala v poudarjenem čaščenju Srca Jezusovega, ki ga povezoval z adoracijami Najsvetejšega zakramenta, skrbi za lepoto božje hiše in bogoslužja. Kamor koli je prišel, je bila njegova prva pot v cerkev pred tabernakelj. Njegov prvi pozdrav je bil namenjen Odrešeniku v Najsvetejšem zakramentu. Na kolenih pred tabernakljem je sprejemal vse svoje pomembne življenjske odločitve.

Druga značilnost Vovkove pobožnosti je bila njegovo naravnost otroško zaupanje v priprošnjo Božje matere Marije. Osrednje mesto njegove marijanske pobožnosti je bilo namenjeno brezjanski Mariji Pomagaj, ki mu je prirasla k srcu že kot otroku. Če je le mogel, je pohitel pred njen oltar na Brezjah, ki ga je dal v celoti obnoviti. Pri vsem tem pa je ohranil naravnost nalezljivo vedrino in optimizem, ki je človeka navdal z upanjem in zaupanjem.

Prikrito željo vernikov ljubljanske nadškofije, da si nadškof Vovk zasluži tudi širše priznanje v Cerkvi, so duhovniki dekanije Radovljica strnili v formalno prošnjo nadškofu Alojziju Šuštarju, naj začne uradni škofijski postopek za Vovkovo beatifikacijo. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja leta 1999 podpisal odlok o začetku uradnega škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po končanem škofijskem postopku je postulator 25. oktobra leta 2007 celotno dokumentacijo poslal pristojni Kongregaciji za svetnike v Rim. Njena odločitev je odvisna od našega trdnega zaupanja, da nam bo Bog na Vovkovo priprošnjo podelil izredne milosti tudi v obliki čudeža in tako pred vesoljno Cerkvijo potrdil njegovo svetost.

France M. Dolinar

 

 Molitev k božjemu služabniku Antonu Vovku

»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«

 

2017-03-19T22:32:31+00:0007. 07. 2014|