Občni zbor škofijske karitas Ljubljana

Ob občnem zboru škofijske karitas Ljubljana je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM daroval sveto mašo, pri kateri je zbrane tudi nagovoril. Njegovo pridigo objavljamo v celoti. Občni zbor se je nadaljeval na Teološki fakulteti.

Nagovoru lahko tudi prisluhnete na SoundCloud profilu p. Ivana Hercega DJ.

Spoštovani prostovoljci Karitas naše nadškofije, spoštovano vodstvo, dragi bratje duhovniki, sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Občni zbor naše Karitas je vsako leto znova priložnost, da se zahvalimo vsem tistim, ki iz tedna v teden darujete svoj čas, svoje znanje, svoje izkušnje in svojo dobro voljo. Čeprav sem naštel kar nekaj tega, kar darujete v skrbi za prikrajšane in za pomoči potrebne, temu seznamu manjka nekaj bistvenega. Če hočem biti vsaj blizu resnici, potem moram nujno dodati, da ljudem vsak teden darujete delček samega sebe.

S prostovoljnim služenjem v Karitas ne vstopate v službeni odnos, ki se oblikuje kot nekakšna menjalna pogodba in obe stranki zavezuje k izpolnjevanju v pogodbi zapisanih in sprejetih obveznostih. Takšen službeni oziroma pogodbeni odnos za obe stranki določa, kaj bosta dajali in kaj bosta v zameno prejemali. Jaz tebi svoj službeni čas, znanje in delo, ti meni primerno plačilo v zameno.

Prostovoljstvo pri Karitas je drugačno. Na misel mi prihaja srečanje med Materjo Terezijo, ki je skrbela za težko bolnega in zanemarjenega siromaka, in novinarjem, ki jo je opazoval pri delu. Nazadnje ji je rekel, da česa podobnega ne bi počel niti za milijon dolarjev. Mati Terezija mu je na to s svojim značilnim smehljajem odgovorila: “Jaz tudi ne!”

Naj vam povem še svojo osebno doživetje pred dobrim mesecem dni. Tudi v našem mestu so brezdomci. To vi najbolje veste. Ne samo tisti, ki jih čez dan videvamo na Tromostovju, ampak tudi tisti, ki spijo pod mostovi. Tisti večer sem šel na sprehod. Znočilo se je že. Vračal sem s iz Tivolija skozi podvoza pod železnico in cesto mimo Narodne galerije. V podvozu po železnico se je brezdomec pravkar spravljal k počitku. Ko sem prišel v njegovo bližino, sem zaznal vso ostrino njegovega vonja. Istočasno ste mi prišli na misel tisti, ki skrbite za te ljudi, da se umijejo, da dobijo čisto perilo, da jim vrnete nekaj njihovega dostojanstva.

Kdo neki bi to delal za denar? Za takšno delo je potrebnega nekaj več, nekaj bistveno večjega, kot je denar; potrebna je ljubezen – ljubezen do Boga in do človeka. Samo nekdo, ki ljubi, je sposoben odnosa, v katerem ni menjalne naravnanosti, ampak ga zaznamuje darovanjska, morda bi lahko celo rekel žrtvovanjska razsežnost odnosa. Ko nam je namreč Jezus postavil merilo naše medsebojne ljubezni, je rekel: “Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!” In on nas je ljubil do konca, do žrtvovanja samega sebe. Drage sodelavke in sodelavci Karitas, hvala vam, ker nas z zgledom svojega žrtvovanja za ljudi v potrebi vabite k posnemanju Jezusa Kristusa in njegove ljubezni do nas.

Ko na tak način razmišljamo o vašem delovanju, prihajamo do spoznanja, da je takšno prostovoljstvo posebna poklicanost v Cerkvi. V življenju Cerkve je namreč poklicanost za izvrševanje posebnih vlog in služb zelo v ospredju. Govorimo o poklicanosti v posvečeno življenje v duhovniškem ali redovniškem služenju nasploh, pa tudi o posebnih klicih za opravljanje misijonskega poslanstva Cerkve, o posebnih poklicanostih oziroma darovih za oznanjevanje mladim, za študij teologije, za vodstvene službe v Cerkvi. Govorimo tudi o poklicanosti v zakonsko in družinsko življenje, o poklicanosti za pričevanje krščanskega življenja v različnih okoljih, v znanosti in politiki.

Prav je, da znotraj vseh teh poklicanosti spregovorimo tudi o poklicanosti za delo v dobrodelnem poslanstvu Cerkve, v našem primeru za predvsem o dobrodelnem poslanstvu naših župnij. Dobrodelnost v Cerkvi ni nekaj manj pomembnega ali obrobnega, ampak je tisto pomembno področje delovanja Cerkve, kjer se na viden način pokaže naša resnična zvestoba in pripadnost temu, kar v veroizpovedi z besedami priznavamo. In to ne najprej kot posamezniki, ampak kot občestvo verujočih, saj se delo župnijske Karitas uresničuje v imenu občestva, torej v imenu celotne župnije.

 

Tudi na to polje našega dela Bog marsikoga osebno pokliče in mu odpre pot, da lahko na klic svobodno odgovori. Bog kliče na različne načine in ob različnih priložnostih. Včasih se poklicanosti postopno zavemo, saj zori v nas kot del našega duhovnega življenja, kot vse bolj jasno zavedanje, da je prav, da naše življenje po veri dobi tudi zunanji izraz in konkretno uresničitev v našem vsakdanjem življenju. Včasih pa nas poklic lahko preseneti, lahko zamaje naš ustaljeni ritem življenja. Največkrat je to povabilo župnika za delo v župnijski Karitas, večkrat tudi povabilo in prošnja za pomoč mogoče že malo opešanim sodelavkam Karitas. Lahko gre za srečanje s konkretno revščino in nesrečo, za spoznanje, da ob sočlovekovi nesreči ali potrebi ne moremo stati ob stani.

Poklicanost za karitativno delo v župniji po navadi ni celoživljenjska poklicanost, kot je to poklicanost v duhovništvo ali redovništvo. Večinoma gre za poklicanost za neko življenjsko obdobje, a zato ni nič manj poklicanost in služenje. Bog s to poklicanostjo misli enako resno, kakor z vsemi drugimi poklicanostmi, zato je prav, da jo tudi mi jemljemo z vso resnostjo.

Res pa je, da je poklicanost za karitativno delo velikokrat poklicanost za poseben in dodaten življenjski napor. Karitativno delo je naporno samo po sebi, ljudje, ki prihajajo po pomoč, so večkrat obremenjujoči. Tu velja beseda današnjega evangelija: “Če namreč ljubiti tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka?”

Poleg tega se je za čim boljše karitativno delo potrebno še izobraževati in usposabljati, pa opraviti še na videz toliko administrativnega dela … Res pa je, da nam poklicanost vedno prinaša tudi veselje in tolažbo. Začnemo se zavedati, da nas Bog ljubi, da nam zaupa, da me posebej pošilja, ker hoče po meni srečevati tiste, ki so v potrebi, in jim pomagati. Naše največje veselje pa bo ob spoznanju, ki se nam bo razodelo v trenutku zadnjega srečanja: “Lačen sem bil in ste mi dali jesti … nag sem bil in ste me oblekli … Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili.”

Na koncu vas vse izročam varstvu Marije, ki je Mati Cerkve, saj Cerkev po vašem delovanju dobiva vedno bolj materinski obraz.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

2019-04-20T19:15:51+02:0016. 03. 2019|