Nova okrožnica papeža Frančiška Laudato si’ (Hvaljen moj Gospod)

Danes je izšla dolgo pričakovana okrožnica papeža Frančiška z naslovom »Laudato si’ (Bodi hvaljen). O skrbi za skupen dom«. Tiskovna konferenca je potekala v novi sinodalni dvorani v Vatikanu. Dokument so predstavili kardinal Peter Turkson, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, metropolit John Zizioulas kot predstavnik ekumenskega patriarhata in pravoslavne Cerkve, prof. John Schellnhuber, ustanovitelj in direktor Potsdam inštituta za raziskovanje klimatskih vplivov.

Povzetek okrožnice papeža Frančiška o skrbi za »skupen dom«

Papež Frančišek se v svoji novi okrožnici sprašuje, ”kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?”. To je osrednje vprašanje okrožnice papeža Frančiška o skrbi za »skupen dom« z naslovom Laudato si’ (Bodi hvaljen). Sveti oče se v njej sprašuje tudi, zakaj smo prišli na svet? Zakaj delamo in se borimo? Zakaj nas ta zemlja potrebuje? Če si ne bomo zastavljali teh vprašanj, – pravi papež Frančišek – naša okoljska prizadevanja ne bodo obrodila pomembnejših rezultatov. Naslov okrožnice izhaja iz klica sv. Frančiška ”Bodi hvaljen, moj Gospod”, ki v Hvalnici stvarstva spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je ”kakor sestra, s katero si delimo bivanje in je čudovita mati, ki nas sprejema v svoj objem”.

Papež Frančišek poziva vse, posameznike, skupnosti, družine, lokalne skupnosti, države in mednarodno skupnost k ekološkemu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II., ko je omenil, da moramo ”spremeniti smer” ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Zato se papež s sporočilom nove okrožnice obrača na celotno človeštvo, ki ima še vedno sposobnost sodelovanja za ”gradnjo skupne hiše”. Za takšno gradnjo pa je potreben predvsem dialog. Ob tem papež Frančišek opozarja, da so tudi druge Cerkve, krščanske skupnosti in druga verstva razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave.

Okrožnico sestavlja šest poglavij in se dotika trenutnega ekološkega stanja tako z znanstvenega vidika, kakor tudi primerjave s Svetim pismom ter judovsko-krščanskim izročilom. Predlog besedila o ”celoviti ekologiji” na jasen način zajema človeške in družbene razsežnosti”. V tej luči papež Frančišek predlaga, da se na vseh nivojih družbenega, gospodarskega in političnega življenja vzpostavi pošten dialog, ki bo pripeljal do učinkovitih odločitev. Besedilo okrožnice obravnava različne tematske sklope, ki jih papež obravnava z različnih zornih kotov: povezava med revnimi in krhkostjo planeta; prepričanje, da je ves svet notranje povezan; kritika paradigme in oblike moči, ki izhajajo iz tehnologij; povabilo k iskanju drugačnih načinov razumevanja gospodarstva in napredka; neprecenljiva vrednost vsakega živega bitja; človeški smisel varovanja narave; potreba po iskrenih in poštenih razpravah; resna odgovornost mednarodne in lokalne politike; kultura odpadkov in oblikovanje novega življenjskega sloga.

 

Prvo poglavje – Tisto, kar se dogaja naši hiši

Prvo poglavje okrožnice povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši. V sklopu etike mednarodnih odnosov okrožnica nakazuje obstoj pravega ekološkega dolga, predvsem na ravni svetovnega severa in juga.

Drugo poglavje – Evangelij stvarjenja

Papež Frančišek v luči Svetega pisma ugotavlja ”izredno odgovornost” človeka v odnosu do stvarstva. V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno sočustvovanje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in skrbi za ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu.

Tretje poglavje – Človeška korenina ekološke krize

Tretje poglavje izpostavlja analizo sedanjega časa in zajema tako simptome, kot tudi vzroke ekološke krize. Papež izpostavlja, da gospodarstvo in trg ne moreta sama urejati in zagotavljati celostnega človeškega razvoja in socialne vključenosti. Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. ”Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter uboja nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava dve pomembni temi: delo in meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na genetsko spremenjenih organizmih.

Četrto poglavje – Celostna ekologija

Osrednja tema enciklike je predlog za celostno ekologijo, ki je del nove paradigme pravičnosti. Narave ne moremo dojemati samo kot nekaj kar nas obkroža ali je okrog nas, ampak kot nekaj, ki je del nas. Zato je potrebno vzpostaviti ekologijo ustanov, kajti če je vse med seboj povezano, potem tudi stanje v ustanovah prinaša posledice za celotno družbo. Vsaka poškodba solidarnosti ali družbenega prijateljstva povzroča okoljsko škodo. K skrbi za najbolj revne, papež Frančišek dodaja, da je potrebno poleg medgeneracijske solidarnosti razviti tudi solidarnost znotraj iste generacije in moralne prenove družbe.

Peto poglavje – Nekaj smernic za delovanje

To poglavje obravnava vprašanje, kaj lahko naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolijskih temah, vendar vabi k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu. Papež Frančišek odločno ocenjuje mednarodno dogajanje z besedami: ”svetovna srečanja o okolju v zadnjih letih zaradi pomanjkanja politične volje niso odgovorila na pričakovanja; zato niso dosegli uspešnih ali učinkovitih podnebnih dogovorov”.

Šesto poglavje – Ekološka vzgoja in duhovnost

V šestem poglavju papež Frančišek poziva k ekološkemu spreobrnjenju. Mnenja je, da se korenine kulturne krize nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji. Na tej poti nas spremljajo svetniki, prvi med njimi je sv. Frančišek, ki je v besedilu okrožnice večkrat omenjen. S svojim zgledom in skrbjo za najbolj ranljive, je podal primer celostne ekologije. To je vzorec, ki dokazuje, kako so skrb za naravo, pravičnost do revnih, družbena angažiranost in notranji mir, neločljivi med seboj.


2018-05-23T09:10:23+00:0018. 06. 2015|