Nedelja svetniških kandidatov

Tudi letos so se verniki zbrali v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani, da bi obeležili nedeljo svetniških kandidatov. V letošnjem letu se bodo posebej spomnili Božjega služabnika profesorja Antona Strleta, katerega 105. obletnico rojstva smo obhajali januarja letos. Nagovor ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta, lahko preberete spodaj.

Spoštovani dragi bratje duhovniki, spoštovani postulatorji in vsi, ki si na poseben način prizadevate v postopkih za beatifikacijo naših svetniških kandidatov, spoštovane sestre redovnice, dragi bratje in sestre.

Nedelja svetniških kandidatov nas je danes zbrala v cerkvi Svete Trojice, v kateri je dolgo časa maševal in zlasti spovedoval Božji služabnik prof. Anton Strle. Ob njem bomo prosili za srečen potek postopka za beatifikacijo še za škofa Antona Vovka, škofa Friderika Baraga, škofa Janeza Frančiška Gnidovca in duhovnika Andreja Majcna. Več nam bodo o poteku postopkov povedali postulatorji in vicepostulatorji na koncu te svete maše.

Danes pred nas stopajo različne stopnje svetosti. Najprej imamo v mislih tiste, »ki so že dosegli Božjo bližino, ohranjajo (pa) z nami vezi ljubezni in občestva. To potrjuje Knjiga Razodetja, ko govori o mučencih, ki prosijo za nas: ”Videl sem pod oltarjem duše umorjenih zaradi Božje besede in zaradi pričevanja, ki so ga dajali. In zavpili so z močnim glasom, govoreč: ‘Doklej, Gospod, Sveti in Resnični, ne boš sodil po pravici?”’ (Raz 6,9-10). Smemo reči, da ‘nas Božji ljubljenci obkrožajo, spremljajo in vodijo … Ne smem torej prenašati sam tega, česar v resnici ne zmorem sam nositi. Opora Božjih svetnikov me varuje, podpira in me nosi.’« (Veselite in radujte se, 4). Ti svetniki vstopajo v življenje naše vere kot uresničeno krščanstvo, uresničen evangelij. V nas živijo v upodobitvah po naših oltarjih in cerkvah, v njihovih življenjepisih, ki jih prebiramo, pa tudi v našem osebnem izkustvu, saj se v svojih stiskah in potrebah zatekamo k njim in se jim priporočamo.

Druga stopnja svetosti, seveda je to rečeno pogojno, so naši svetniški kandidati. Njihovo življenje in njihova dela v nas navdihujejo občudovanje in željo po tem, da bi tudi sami hojo za Kristusom vzeli zares. V njihovem življenju in delih prepoznavamo poteze svetosti in se jim zato priporočamo, da bi nam iz svoje bližine z Bogom izprosili to, kar potrebujemo za svoje življenje in za svojo vero, a čutimo, da sami tega ne moremo doseči.

Pri tem je pomembnih več dejstev. Najprej, da je življenje teh mož in žena izžarevalo nekaj Božjega. Ljudje, ki so prihajali z njimi v stik, so čutili, da so tesno povezani z Bogom, da živijo z Bogom in iz Boga. Svetost nekega človeka namreč ni in ne more biti projekt, ki si ga zastavi nek posameznik ali skupina ljudi. Svetost nekega človeka ne more izhajati iz človeških načrtov ali človeških pričakovanj. Svetost mora v njem prepoznati Božje ljudstvo – v odnosu do tega človeka mora biti zaznaven sluh svetosti.

Druga stvar, ki je nadvse pomembna, pa je, da ta sluh svetosti, to prepričanje, da je nekdo živel sveto, ne sme ostati na ravni besed, govorjenja, pobožnih zgodb, anekdot ali legend. Prepričanje v svetost nekega posameznika mora potrjevati ravnanje tistih, ki ta sloves svetosti priznavajo in širijo. Če nekdo govori o nekem svetniškem kandidatu, da so v njegovem življenju junaška znamenja kreposti, pa se mu ne priporoča in mu ne izroča različnih zadev v svojem življenju ali v življenju tistih, ki so mu dragoceni, potem vse ostajajo lepe, a prazne besede. Šele molitev k svetniškemu kandidatu in priporočanje njegovi priprošnji potrjujeta, da v resnici verjamemo, da je pri Bogu in nam iz te bližine z Bogom lahko pomaga v naših stiskah in potrebah.

V zadnjem času nas je vse močno nagovorilo dragoceno pričevanje o izrednem in nepojasnjenem ozdravljenju dečka Metoda z Iga. O njegovi zgodbi smo lahko brali v različnih časopisih in poslušali o njej na Radiu Ognjišče. Ko se je zgodila nesreča, so se ljudje, prijatelji, župnija, zelo veliko ljudi, povezali v verigo molitve v devetdnevnici k nadškofu Antonu Vovku. 19. maja, na rojstni dan nadškofa Vovka je prišlo olajšanje. Metod je spet zdrav, vesel in razigran deček, ki je bil rešen iz objema smrti in more pričevati o čudovitih Božjih delih. Ali bo to mogel biti tisti čudež, ki je potreben, zato da Bog potrdi svetost nekoga, ki ga mi prepoznamo kot svetega, bodo pokazali postopki. Za vse nas pa je to močna spodbuda, da se začnemo priporočati našim svetniškim kandidatom. Če namreč pričakujemo, da bodo svetnike naredili na Kongregaciji v Rimu, smo v veliki zmoti. Nekoč sem že povedal, da svetnikov ne dela kongregacija, ampak jih izmolimo ljudje.

Tretje stopnja svetosti, o kateri želim povedati nekaj misli, pa je svetost vsakega izmed nas. Gre za svetost, ki ni ne kanonizirana in ne beatificirana, za svetost, ki ni zapisana v življenjepisov svetnikov in ne v koledar svetniških imen. Gre za svetost, ki živi za sosednjimi vrati – če sem torej jaz sosed svojega soseda, potem mora ta svetost živeti tudi za mojimi vrati. (Ob tem mi prihaja na misel, da je v tej nesrečni razdeljenosti, ki jo srečujemo pri nas, ob neskončnem pravdanju in sosedskih sporih, resnično nekaj izrednega, naravnost nekaj svetega, če priznaš, da za sosednjimi vrati živi svet mož, sveta žena, svet človek. In nekaj svetega je, če o njem lahko brez hinavščine v srcu govoriš dobro, priznavaš njegove sposobnosti in kreposti.) Papež Frančišek v že omenjeni Apostolski spodbudi Veselite in radujte se pravi tudi: »Vesel sem svetosti potrpežljivega Božjega ljudstva: staršev, ki s tolikšno ljubeznijo vzgajajo svoje otroke, mož in žena, ki z delom skrbijo za kruh svoji družini, bolnikov, ostarelih redovnic, ki se ne nehajo smejati. V teh dejanjih, ki se dan za dnem ponavljajo, vidim svetost vojskujoče se Cerkve. To je pogosto svetost ‘za sosednjimi vrati’, svetost tistih, ki živijo v naši bližini in so odsev Božje bližine, ali če smem uporabiti drug izraz, so ‘srednji razred svetosti’« (Veselite in radujte se, 7). Mislite, da bi se po papeževih merilih tudi mi lahko uvrstili v »srednji razred svetosti«?

Za današnjo nedeljo svetniških kandidatov me močno nagovarja tudi Božja beseda, ki smo jo slišali. Izaijeva beseda, v kateri govori o vzvišenosti Božjih misli nad našimi mislimi in Božjih poti nad našimi potmi je pretresljiva. Toda v čem je ta vzvišenost? Brati moramo pozorno. Bog nas vabi k spreobrnjenju, k vrnitvi k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju in on se nas bo usmilil. Najvišje uresničenje teh besed je Bog pokazal v Jezusovem prihodu med nas. Bil je nam enak v vsem, razen v grehu. In on nam je Boga razodel kot Očeta, ki išče svoje otroke. Ta Oče se ob vseh urah dneva, v vseh časih zgodovine odpravi na ceste in trge, da bi povabil ljudi, naj pridejo v njegov vinograd. Noče, da bi kdo ostal zunaj, noče, da bi bil kdo zavrnjen.

Za trenutek bodimo pozorni še na pogovor med gospodarjem in ljudmi, ki so ob petih popoldne postavali na trgu. »Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?« jih je vprašal. »Ker nas nihče ni najel,« se je glasil odgovor. So bile te besede samo prikaz dejstev, ali pa je morda v njih mogoče zaznati tudi rahel očitek gospodarju in morda še komu, da jih do tiste ure ni nihče najel. Če hočemo biti tudi mi »svetniki za sosednjimi vrati«, če torej hočemo biti Božji sodelavci med ljudstvom, med katerim živimo, moramo torej tudi mi s svojim življenjem, z vsem, kar delamo in kar smo, postati povabilo bratom in sestram, naj vstopijo v vinograd. Bog ne daj, da bi nekdo zaradi naše brezbrižnosti, naše mlačnosti ali našega skrivaštva ne prepoznal povabila za vstop v vinograd.

Ob tem pa se mi postavlja še vprašanje: Ali morebiti obstajajo ne samo delavci, ampak tudi svetniki prve in zadnje ure? Najbrž bi se o svetnikih prve ure lahko začeli pogovarjati in razpravljati. Vem pa za svetnika zadnje ure. In tudi vi veste zanj. »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« »Še danes boš z menoj v raju!« Svetnik zadnje ure, ki je postal prvi. Čudovito delo Božje veličine v odpuščanju. Za vse nas pa tolažba in povabilo.

Priporočimo se Mariji, Kraljici vseh svetnikov, naj prosi za nas. Amen.

2020-10-23T21:44:00+02:0020. 09. 2020|