Nagovori nadškofa Zoreta na Radiu Ognjišče

Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM v mesecu februarju nagovarja poslušalce Radia Ognjišče. Vabljeni k poslušanju oz. branju njegovih nagovorov. Objavljali jih bomo sproti.


Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. V drugem berilu 5. nedelje med letom apostol Pavel spregovori Korinčanom: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.«

Zato je Pavel med Korinčane prišel slaboten, v strahu in velikem trepetu, saj ni prišel zato, da bi jim z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Nasprotno. Za nič drugega ni hotel vedeti med njimi, kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega.

S križanim Kristusom je torej Pavel prišel v mesto, ki je bilo v tistem času pomembno pristanišče in s tem veliko središče grške kulture ter stičišče nadvse različnih miselnih in verskih tokov. Stik mlade krščanske vere s prestolnico poganstva je novokrščencem prinesel kar nekaj resnih težav.

A Pavel v Korint ne prihaja z modrostjo besede, ampak s križanim Jezusom Kristusom. Križani je bil za Jude spotika, za pogane norost, za verujoče pa Božja moč in Božja modrost. Križani je bil za Pavla temelj, iz katerega je živel, pa tudi temelj, iz katerega je oznanjal. V ozadju tega temelja je Božja ljubezen, ki presega vsa umovanja in modrovanja tega sveta. Dokler je Pavel deloval iz modrosti tega sveta, pa naj jo je doživljal še tako vzvišeno in sveto, toliko časa je bil preganjalec. Ko pa je srečal Jezusa Kristusa in to križanega, je postal oznanjevalec. Trden temelj, ki ga je odkril v Kristusu, ga je podpiral, da je mogel vztrajati v najrazličnejših okoliščinah: bil je bičan, doživel je brodolom, kamnali so ga, pred cesarja je šel, on pa je vedno in povsod ostajal Pavel, ki med tistimi, ki jim oznanja, ne ve za nič drugega, kakor za Jezusa Kristusa in to križanega.

Kakšen izziv za nas, kristjane tega časa. Kaj je dejansko temelj našega življenja? Na čem slonimo, iz česa živimo, kaj oznanjamo? Ali še drugače: na kom slonimo, iz koga živimo in koga oznanjamo? Veste, dragi bratje in sestre, če je naš temelj karkoli drugega kot Kristusov križ, če je naš temelj kdorkoli drugi kot Jezus Kristus sam, potem ni čudno, če se nam življenje in stališča vedno znova drobijo. Ko ravno mislimo, da smo dosegli neko trdnost, se nam ta trdnost sesuje pod nami in mi boleče doživimo nezanesljivost svojega življenja. Ker naša vera prevečkrat temelji na človeški modrosti, se nam dogaja, da smo omahljivi v svoji veri, ogroženi v srečevanju naše vere z nevero naše okolice, negotovi v zagovarjanju vsebine in izrazov naše vere. Ker naša vera prevečkrat temelji na človeški modrosti, se nam dogaja, da se prav zaradi tega v svoji veri ne počutimo zares doma in domače, ampak bi marsikatero resnico in prvino svoje vere najraje odložili ali jo vsaj prikrili, da bi ne bili izpostavljeni in bi zaradi tega ne imeli težav.

Kljub temu v današnjem odlomku iz evangelija po Mateju beremo, kako Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta. Vi ste mesto na gori. Vi ste svetilka na podstavku.«

Že smo sol in luč. Jezus ne uporablja prihodnjika: „Vi boste“, pa tudi ne velelnika: „morate biti“, ampak uporabi sedanjik: „vi ste“.

Mi smo že sol in luč, moramo pa bedeti, da daru, ki je skrit v našem življenju, ne bi zapravili ali ga napravili nerodovitnega.

Res je, sol ne more izgubiti svoje slanosti. Toda če je ne uporabimo, da bi dala okus jedi, ostane njena slanost neizkoriščena in ne služi ničemur.

Kakšna vprašanja nam postavlja ta nadvse kratka Jezusova prilika. Na misel mi prihaja odlomek iz knjige Postaje mojega življenja, v katerem se odraščajoči Jud v Ostiji spoprijatelji z ostarelo rusko Judinjo, ki ima oba otroka v Združenih državah, ona pa je branjevka na ostijski tržnici. Med njima se razvije zanimiv pogovor, ki ga navajam po spominu. „Zakaj ne greš k otrokoma v Ameriko,“ je najstnik vprašal starko. „Amerika ne mara komunistov, jaz pa sem bila komunistka,“ odvrne žena, „in zato ne morem v Ameriko.“ „Zakaj pa potem ne greš v Izrael. Tam bi bil prostor tudi zate,“ je nadaljeval fant. Žena pa je na to odvrnila: „Judje smo sol zemlje. Če pa je preveč soli na kupu, to ni dobro.“

Prav to je večkrat težava nas, kristjanov. Dogaja se nam, da na neki način ostajamo sol na kupu. Svojo slanost izražamo takrat, ko smo v družbi sebi enakih, enako mislečih in enako verujočih. Svojo slanost živimo samo v varnem zavetju cerkvenega občestva in do neke mere še domače družine. Zunaj tega okvira se naša slanost pogosto izgubi – pa ne v smislu, da bi se sol spridila, kakor pravi Jezus, pač pa naša slanost ostaja na tistem kupu, v katerem doživljamo varnost.

Pa si predstavljajmo, da kepo soli vržemo v neko jed. Sol ne bo opravila svojega poslanstva. Sprijeta bo ostajala skupaj, namesto da bi se posamezna zrnca soli raztopila v jedi in bi na ta način vsa jed postala slana. Soli namreč ne jemo posebej, ampak se mora raztopiti v jedi – šele tedaj sol osoli vse okoli sebe, čeprav je ne moremo več ločiti od jedi.

Podobno moramo kristjani opustiti misel, da bi ostajali posebej, ločeni od bratov in sester in misliti, da živimo v svetu, ki je samo naš. Razumljivo je, da se v bivanjskih okoljih, na delovnih mestih, v različnih oblikah družbenega življenja verujoči in neverni znajdemo skupaj. In prav v takšnih okoljih moramo kristjani izpolniti svoje poslanstvo, da skušamo učenje evangelija spremeniti v dejanja. To je nekaj lepega, pa tudi nekaj težkega in zahtevnega: biti kristjan v svetu, ki ni krščanski.

Če se nam naloga zdi včasih prezahtevna, je prav, da se spomnimo, komu je Jezus povedal to priliko. Walter Kasper piše: „Ne mogočnim in velikašem, ne intelektualcem, ki usmerjajo javno razpravo in javno mnenje ter določajo merila  vsakdanjega mišljenja in govorjenja. Jezus govori ljudem, ki jih je neposredno pred tem, v blagrih v Govoru na gori, imenoval uboge, tiste ki jokajo, krotke, usmiljene, preganjane. Preprostim ljudem, majhni skupini v nepomembnem kotu tedanjega velikega in mogočnega rimskega imperija. V resnici je govoril majhnemu zrncu soli.

Vendar soli ne moremo jesti v velikih količinah; dovolj je majhen ščepec, da začini in naredi okusno juho, ki bi brez tega ščepca soli ostala plehka in neužitna.“ Tako Kasper.

Nekaj podobnega je z lučjo. Nihče ne more dolgo gledati v močno luč. Zaslepila bi ga in poškodovala njegove oči. In vendar brez luči ne moremo videti nič od tega, kar nas obdaja.

Podobno je s pričevanjem Gospodovega učenca. Ne sme si domišljati, da bo svet spremenil v veliko solnico in tudi ne, da bo vse postalo ena sama luč, tako da ne bo več senc. Ljudem mora z nekaj soli in z nekaj luči pomagati, da prepoznajo Božjo navzočnost v svetu. To mora storiti z dejanji, na katera nas danes spominja prerok Izaija; lačnemu daj kruh, brezdomca pripelji v hišo, nagega obleci, odpravi zatiranje iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.

Dragi bratje in sestre. Smo sol in smo luč. Tako nam zagotavlja Jezus. Moramo pa se odločiti, kako bomo to dejstvo živeli. Bomo tvegali, da se kot sol porazgubimo v jedi in se kot luč razpršimo v okolico? Tako bomo evangelizirali svet, v katerem živimo in samo tako bo Cerkev postala kot mesto na gori, ki se ne more skriti, ampak bo postala privlačno znamenje usmiljene Božje navzočnosti v svetu.

Voščim vam lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Čeprav uradno zaključimo božični čas z nedeljo Jezusovega krsta, ki smo jo obhajali 12. januarja, pa slovenski kristjani božični čas doživljamo vse do 2. februarja, do praznika, ki ga imenujemo Gospodovo darovanje v templju oziroma do svečnice. Šele za svečnico pospravimo jaslice in v naše domove in stanovanja se vrne ustaljenost časa med letom.

To je čas, ki nam je podarjen, da praznično dogajanje, praznično doživljanje in praznično vsebino ponotranjimo. Med samimi prazniki je življenje tako polno, tako hitro in nasičeno z vsebinami, da se lahko zgodi z nami, kakor se dogaja v naravi. Kadar pride močna ploha, hud naliv, so tla pokrita z vodo, ki pa mimogrede odteče. Tak naliv zemlje nikoli ne napoji, da bi mogla dajati rodovitnost temu, kar je vanjo položeno. Naliv se zemlje dotakne samo površinsko, lahko bi rekli tudi površno, in se zato ne dotakne korenin.

Podobno je lahko tudi v duhovnem življenju in v življenju naše vere. Praznični dogodki nas obsipajo z vseh strani. Veliko je dogodkov v cerkvi, maš in drugih slovesnosti, zraven je še vse tisto, kar nam ponuja družba, da bi nas prepričala, kako moramo praznovati, potem pa še pričakovanja naših domačih – kakor ogromen naliv, ki pljusne preko nas, nas preplavi, vendar ne pronica v globino. Ne dotakne se področij, kjer rastejo odnosi, kjer se srečujeta Bog in človek, kjer se srečujeva Bog in jaz. Praznični naliv odteče, vsakdan pa je morebiti samo nekoliko bolj siv, kot je bil poprej.

Zato potrebujemo svečnico in vse, ki v prizoru v templju nastopajo. »Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi.«

Jožef in Marija sta rojstvo Jezusa in dogodke okoli tega rojstva doživljala globoko in skrivnostno. Dolga pot do Betlehema, stiska okoli iskanja prebivališča in votlina za živino, ki je postala kraj rojstva prvorojenca. Pa skrivnostni obisk pastirjev v sveti noči, ki so govorili o angelih in njihovem sporočilu, v katerem so slavili Boga na višavah in vse, ki na zemlji izpolnjujejo Božjo voljo. Toliko je bilo vsega, da je bilo za Marijo preveč in je to shranila in premišljevala v svojem srcu.

Dober mesec pozneje sta otroka odnesla v Jeruzalem, v tempelj. Dogajanje in osebe morajo vstopiti v okvir postave, da bodo dogodki v Betlehemu postati rodovitni. Sebe in Jezusa sta morala položiti v objem Božje volje. Samo na ta način bi vse, kar so doživeli, dobilo pravi smisel in pomen.

Romanje v Jeruzalem in darovanje Jezusa v templju pa je imelo še drug pomen. Prvorojenec je bil Božji. Jožef in Marija sta se tega globoko zavedala. Marija je še vedno nosila v sebi besede: »Spočela boš in rodila Sina, ki bo velik in se bo imenoval sin Najvišjega. Sveto, ki bo rojeno, se bo imenovalo Božji Sin.« (prim. Lk 1,30-35). Pa tudi Jožef ni pozabil, kako mu je angel v spanju povedal: »Jožef, ne boj se vzeti k sebi svoje žene. Kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina in on bo svoje ljudstvo rešil grehov« (Mt 1,20-21). Njuno spoznanje o Jezusu je bilo torej jasno. Jezus pripada Gospodu. A to sta morala izraziti tudi pred ljudmi. Ljudje so morali videti njuno prepričanje, da je Jezus Božji. Zato sta šla v Jeruzalem in v templju darovala dve grlici ali dva goloba, ki ju je Marija dala v dar za svoje očiščenje. Prvorojenca je bilo treba odkupiti s petimi šekli. A evangelist niti z besedo ne omenja, da bi bil Jezus odkupljen. V tempelj sta ga prinesla kot tistega, ki pripada Gospodu in tudi iz templja sta ga odnesla kot tistega, ki pripada Gospodu. Kot bi že v tej simboliki darovanja v templju poslušali Jezusov odgovor, ki ga je dal Mariji na vprašanje: »Zakaj si to storil. Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48-49).

V kristjanih se včasih pojavi misel, da je pomembno samo to, kar človek nosi v srcu. Vse zunanje oblike, s katerimi bi izražal svojo vero, se jim zdijo nepomembne. Zato otroci niso več krščeni, pari se ne poročijo, nedeljska in praznična maša postane samo še stvar občutka, trenutnega razpoloženja. Pri zagovarjanju takega stališča znamo biti tudi ostri, napadalni – zlasti do tistih, ki nas morda kdaj želijo spodbuditi, da naše krščanstvo potrebuje tudi zunanje izraze pripadnosti veri.

Zato si danes zastavimo vprašanje: »Ali sem v tem, kar je mojega Očeta? Ali sem v resnici Gospodov, kakor je bil Gospodov Jezus po rojstvu in kar je potrdil pri dvanajstih letih.« Zakaj se nam dogaja, da naši dvanajstletniki niso več Gospodovi, še manj pa so Gospodovi potem, ko prejmejo zakrament birme. Hiše svojega Očeta ne poznajo več. Kaj pa če je razlog v tem, da jih njihove mame in očetje niso prinašali v hišo njihovega Očeta. Ker je bilo premrzlo, ker je bilo prevroče, ker smo samo ob nedeljah skupaj, ker se bo sam odločil, ko bo odrasel … Gre pa za to, da so mame in očetje pozabili, kje so doma, pozabili, čigavi so. Ker so pozabili na obrede in so z obredi pozabili tudi na odnose, ki jih ti obredi vzpostavljajo. Potem pa prvorojenci in tudi vsi drugi otroci niso več Gospodovi, niso več skrivnost in dar, ampak postanejo samo še pravica.

Začnimo jih spet prinašati pred Gospoda, da jih bomo spoznali v njihovi resnični veličini in da bomo ob njihovi veličini tudi sami spoznali, kakšno zaupanje nam je Bog izkazal, da nam je podaril otroke.

V templju se je Jezus srečal tudi z dvema predstavnikoma izvoljenega ljudstva, s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Njuno življenje je bolj ali manj potekalo v templju ali v njegovi bližini. Simeon je bil pravičen in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Po navdihnjenju je prišel v tempelj. Vzel je Jezusa v naročje in se zahvalil Bogu: »Zdaj odpuščaš Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.« Simeonovo življenje je bilo v tistem trenutku izpolnjeno. Bog je Bog, ki izpolni obljubo. Zato je miren. Pa tudi Jezus je v njegovem naročju prejel poslanstvo: »luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« In vsi, Jezus, Marija in Jožef so bili deležni njegovega blagoslova.

Tukaj se moramo spet vprašati sami pri sebi: ko srečamo mlado družino, morda smo celo skupaj pri maši – jo v srcu blagoslavljamo, ali se morda jezimo, ker nas otrok moti. V nas mora biti nekaj Simeonove hvaležnosti in pobožnosti, da bomo deležni tudi Simeonovega miru.

Dragi bratje in sestre. Kako se boste odločili na današnji paznik svečnice? Boste šli v svetišče, kamor vas vabi, o tem ne dvomim, Sveti Duh, ki vsakega izmed nas navdihuje k dobremu? Tam je Jezus, ki čaka, da ga tudi vi vzamete v naročje in hvalite Boga. Če boste sledili navdihu, boste skupaj s prerokinjo Ano vsem, ki pričakujejo odrešenje, pripovedovali o Njem, o Jezusu. Kdor ga enkrat zares drži na rokah, ga nikoli več ne bo izgubil iz srca.

Vsem želim lepo nedeljo. Vaše prizadevanje za dobro naj blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

2020-02-13T13:47:41+02:0013. 02. 2020|