Dragi bratje in sestre!

Slišali smo pomenljive odlomke Svetega pisma, ki nam vsak na svoj način osvetljujejo bistvo in pomen diakonske službe: Najprej je bil na vrsti odlomek iz APD, ki govori, kako so se apostoli odločili za postavitev diakonov. V pomoč naj bi jim bili pri skrbi za uboge, vdove in bolne, da bi se oni lahko bolj posvetili molitvi in oznanjevanju.
2. berilo kliče novoposvečencema in nam vsem še posebej v letu vere: »Živite vredno poklica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti.«
V evangeliju, ki smo ga slišali že v nedeljo, pa nam je Jezus sam potrdil, da je služenje stil življenja vsakega kristjana, še posebej diakonov in vseh pastirjev.

Draga Mohor in Andrej! Z diakonskim posvečenjem bosta postala služabnika oltarja, delivca božjega kruha, Božje besede in Evh. in drugih milostnih darov, ko bosta po župnikovem dovoljenju krščevala, poročala in delila nekatere zakramentale. Danes sprejemata nalogo, dolžnost in čast službenih molivcev Cerkve za vse ljudi. Redno bosta opravljala molitveno bogoslužje, brevir. Molila bosta za vse; da bi božja milost odpirala njihova srca, za vse, ki ne morejo, ne znajo ali – kot pravijo – nimajo časa moliti. Kot diakona in bodoča duhovnika morata biti moža molitve – v stalni šoli Svetega Duha, ki vaju bo vodil, razsvetljeval in bogatil.

Brala, oznanjala in razlagala bosta Božjo Besedo. Oznanjevalna služba je lepa, a odgovorna. Nanjo se je treba skrbno pripravljati, še zlasti danes, ko si ljudje skoraj zatiskajo ušesa pred resnico, ko so izredno kritični do vsake napake in so pripravljeni prisluhniti le oznanjevalcem, ki so hkrati pričevalci, pa še to ne vedno. Zato si pri oznanjevalni službi za glavno vodilo vzemita to, kar bosta danes slišala pri izročitvi evangeljske knjige: »Kristusov glasnik si postal; glej, da boš veroval, kar boš bral, učil, kar boš veroval, in živel, kar boš učil.« Naj vama bo sv. Štefan, poln Svetega Duha in moči, trajen zgled, tudi ko bosta postala duhovnika.

Leto vere nam govori, da ni dovolj teoretično poznavanje vsebin vere. Postavlja nam vprašanje ali je vera v resnici tista moč, ki spreminja naše življenje. Ali je vera le eden od sestavnih vidikov našega življenja, ali pa nekaj odločilnega, kar zajema življenje v celoti. Na to naj bi si odgovorili vsi, posebej pa posvečenca. Z vso resnostjo se vprašajmo, kakšno mesto ima vera v mojem vsakdanjem življenju ali dovolj zavzeto iščemo Boga?

Postala bosta diakona, kar pomeni služabnika. Rekli smo, da je bistvo te diakonske službe služenje Bogu in ljudem, zlasti vsem duhovno in telesno ubogim. Diakonat je v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa služabnika. Diakoni svoj klic svetosti uresničujejo s posnemanjem Kristusa v ponižnem služenju, ki se ne kaže le v karitativnem delu, ampak v celotnem mišljenju in delovanju. V vseh odnosih in vseh okoliščinah, v katerih se odvija življenje diakonov sledíta zgledu Jezusa Kristusa, ki je v današnjem evangeliju sam dejal, da »ni prišel med nas, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel« (prim. Mt 20, 28). Miselnost tega sveta je drugačna. Pravi, da služenje nasprotuje osebnemu uresničenju in da so osebna sreča in uspehi nezdružljivi s služenjem. Križani in od mrtvih vstali Kristus pa demantira tako mišljenje. S tem, da se je izničil na križu, daroval svojega Duha in nato od mrtvih vstal z Očetovo močjo, se je v polnosti uresničil. To je logika in zakonitost ljubezni. Izgubiti – použiti življenje po Jezusovem zgledu, pomeni ponovno ga dobiti, in to ne samo na drugem svetu, ampak že tu kot predujem, po Jezusovih besedah – stokratno.

Draga Andrej in Mohor! Danes bosta posvečena v diakona. Ko vaju Cerkev izbira za to nalogo, zahteva od vaju, da svobodno sprejmeta še en nujen pogoj: »Da bosta za vedno vztrajala in živela v celibatu.« V tem »za vedno« je nek pečat božje ljubezni. Ta dar, ki vama ga Gospod poklanja, zahteva od vaju popoln in svoboden pristanek. V naših dneh je morda mnogim, še bolj kot v preteklosti, nerazumljiv in celo kamen spotike. Po drugi strani pa pomeni iskreno pričevanje božje ljubezni in njegove moči, da izpolni najgloblje želje in hrepenenje človekovega srca. Naj vama ta obljuba daje in ohranja notranjo svobodo za Boga. Skrbita za čistost srca, da ne bo zapadlo skušnjavi bogatenja, karierizma ter da ne bi kakšna druga oseba v vajinih srcih zasedla mesta, ki ga je Bog prihranil zase.

Mati bl. Matere Terezije je sprva svoji hčeri skoraj branila, ko ji je povedala, da želi postati redovnica. A potem, ko je videla njeno vztrajnost in pravi namen, jo je blagoslovila in dejala: »Položi svojo dlan v Gospodovo in je nikoli ne izpusti.« Tudi vama kličem: »Ne bojta se, le Gospodove roke na izpustita.« Iščita v stalni službeni in osebni molitvi notranjo povezanost z Bogom. Marija, mati vseh vernih, še posebej tistih, katere je njen Sin naredil deležne njegovega večnega duhovništva, pa naj vaju ogrne s svojim materinskim plaščem in vaju spremlja s svojo priprošnjo. Prav tako vaju bo spremljala molitev staršev, sorodnikov, dobrotnikov, domačih dušnih pastirjev, domače župnije in nas vseh, ki smo danes z vama. Naj vaju molitev spremlja vedno in povsod, da bosta vztrajala in ostala današnjim obljubam zvesta. Amen.