Nagovor škofa Antona Jamnika pri polnočni maši

1. Noč radosti in veselega pričakovanja

Ta noč, ta sveta noč, je noč skrivnosti, ki želi stopiti v nas same, v čudovite spomine, ki ožarjajo sedanjost. Božična noč ima nekaj otroškega in je del najglobljih spominov vsakega človeka. Čudovito je, da se najbolj navaden dogodek, ki razsvetljuje vsako človeško misel, ukorenini v obzorje otroštva zaradi svoje privlačnosti, svoje skrivnosti in dobrote. Radostno je, da prav v vsakem človeku na našem planetu, ta noč in dogodki njenega praznovanja, vzbudijo pripravljenost slišati, odkriti, sodelovati in soočiti se s skrivnostmi, kakršne kristjani iz roda v rod doživljamo to noč. To je noč, v kateri se človek, kdo ve zakaj, čuti boljšega, bolj pozornega, odprtega za vse dobro in lepo. V tej noči se nam zgodi, da se nam ljudje, ki so nam blizu ali – pa tudi oddaljeni – zdijo lepši, boljši, da njihova obličja razodevajo sled Neskončnega.

Kdo je bil najbližji betlehemskemu rojstvu? Pastirji, brezdomci, ubogi, ljudje, ki jih je uradno judovstvo imelo za manj vredne in nepomembne. Bili so zato na obrobju družbe – in prav med njimi je zasijala zvezda, znanilka Gospodovega rojstva.

Kaj nam govori glavni prizor? Marija rodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko. Marija je povila dete in ga položila v jasli … Čeprav smo mi to resničnost olepšali s človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantičen večer itd. Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa, so se Jezusa želeli znebiti, saj jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest.


2. Iz toplih domov na ceste osamljenih, obupajočih

Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci. Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti. Trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša svetloba Novorojenega. Iz te doživete vere naj bi znali zapustiti svoje tople domove in se napotiti na ceste, ter tam iskati Jezusa v brezdomcih, v ponižanih in preizkušanih, v domovih zapuščenih starcev, v iščočih ali obupanih, v brezposelnih, v tistih, ki trpijo hudo revščino, pa naj bo ta materialna, duševna, socialna ali duhovna. Posebej slednjim je Jezusov prihod namenjen. Pa tudi prav vsakemu človeku na tem planetu, sodobnemu iskalcu, tistemu vagabundu, ki se ne more odločiti, pa vendarle išče in želi najti svoj mir ter smisel svojega življenja.


3. Božična skrivnost prinaša veselje in mir – samo odločiti se moramo v svoji svobodi in razumnosti, da naša srca postanejo »žive jaslice« – prisotnost Božjega v nas

Jaslice nam lahko pomagajo, da razumemo skrivnost božiča, ker spregovorijo o ponižnosti in usmiljeni dobroti Kristusa, ki je, čeprav je bil bogat, zaradi nas postal ubog (2 Kor 8,9). Njegovo uboštvo obogati tiste, ki se ga oklenejo in božič prinese veselje in mir tistim, ki kot pastirji v Betlehemu sprejmemo angelove besede: »To vam bodi znamenje: našli boste Dete, v plenice povito in v jasli položeno« (Lk 2,12). Še vedno je to znamenje za naš čas, ljudi 21. stoletja. »Drugega božiča ni!« , je zapisal sedanji papež Benedikt XVI.

Prav primerno je, da si na današnji praznik za poseben zgled postavimo pastirje. Pastirji so v prvi sveti noči bedeli pri svojih čredah, ko se jim je prikazal angel in jim spregovoril: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

Pastirji so se podali na pot, da ga poiščejo, niso izgubili poguma ali podlegli skušnjavi, da bi odnehali na svoji poti. Tudi mi smo se podali na pot, da poiščemo Novorojenega. Nemirni zaradi razmer v okolici in svetu, si bomo ob njem zastavili vprašanja: kje najti pogum za svoje življenje, duhovne moči, s katero bomo odgovorno sodelovali pri oblikovanju sedanjosti in prihodnosti sveta? Komu lahko zaupamo in komu se lahko zaupamo? Kdo je tisti, ki lahko odgovori na pričakovanja našega srca?

S tem, ko si postavljamo ta vprašanja, priznavamo, da pot ni dokončana, dokler ne spoznamo tistega, ki lahko vzpostavi kraljestvo pravičnosti in miru, kraljestvo, h kateremu ljudje stremimo, a ga sami ne moremo vzpostaviti. Ta vprašanja pomenijo, da iščemo Tistega, ki ne more slepiti niti sebe niti drugih in ki zato lahko nudi gotovost, ki je tako neomajna, da lahko v njej živimo, in če je treba, za njo tudi umremo.

Ko se prikaže ta odgovor na obzorju življenja, potem se je treba odločiti. To je nekaj podobnega, kot če se znajdemo na neznanem razpotju. Po kateri poti naj krenemo? Po poti, kamor nas vlečejo naše želje, strasti ali po poti, ki jo angel nakazuje pastirjem: »Našli boste Dete, v plenice povito in v jasli položeno!«

Ko so pastirji to slišali, so se odločili in šli na pot. Angelova beseda je namenjena tudi nam. Tudi mi se moramo odločiti. Če dobro premislimo, je to v resnici tisto, kar doživimo pri vsaki evharistični daritvi – maši. Pri vsaki maši nas srečanje z Božjo besedo pripelje do odločitve, da se udeležimo skrivnosti križa in vstajenja Kristusa ter evharistične gostije, ki je združitev s Kristusom. Na oltarju je navzoč tisti, ki so ga pastirji našli v jaslih hleva: Kristus, živi kruh, ki je prišel iz nebes, da bi svetu dal življenje; pravo jagnje, ki daruje svoje življenje za odrešenje človeštva. Razsvetljeni po Besedi lahko tudi mi v Betlehemu, hiši kruha, izkusimo veličastno srečanje z nedoumljivo veličino Boga, ki se je tako ponižal, da se je pokazal v jaslih in se daruje kot hrana na oltarju.

Lahko si predstavljamo začudenje pastirjev pred otrokom, povitim v plenice v jaslih! Le vera jim je v podobi tega otroka omogočila prepoznati Kralja, po katerem so hrepeneli. V njem je večni Bog vstopil v čas tako, da je premostil prepad, ki obstaja med končnim in neskončnim, med vidnim in nevidnim. V njem se je razkrila Skrivnost kot majhen, nežen otrok, ki se nam izroča.

Sveti Peter Krizolog je to takole opisal: »Polni začudenja stojijo pastirji pred tem, kar vidijo: nebesa na zemlji in zemljo v nebesih; človeka v Bogu in Boga v človeku. Oklenjenega v majhnem telesu vidijo tistega, ki ga ves svet ne more obsegati«.

Papež Benedikt XVI. nas vabi z besedami: »Kdor sprejme Kristusa, ne izgubi ničesar – prav ničesar od tistega, kar osvobaja življenje, kar ga olepša in poveliča. Samo v tem prijateljstvu se na stežaj odpro vrata življenja. Samo v tem prijateljstvu se resnično sprostijo velike možnosti človeškega življenja. Samo v tem prijateljstvu izkušamo tisto, kar je lepo in kar osvobaja.« Vesele in blagoslovljene praznike želim vsem skupaj.


msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof

2017-03-19T22:32:37+02:0027. 12. 2012|