[…] Življenje pisano in raznolično, sila presilna in brez meja!« (Avguštin, Izpovedi, X, 8.17) je zapisal sv. Avguštin.

Ko praznujemo 550 letnico škofije, se zavedamo, da vstopamo v svetišče spomina, ki je po Avguštinovih besedah, veličastno in brezmejno. Ne da se zaobjeti »pisanosti in raznoličnosti življenja« škofije in vseh tistih, ki so v zaupanju v Božji blagoslov in Marijino varstvo storili toliko dobrega v tej častitljivi zgodovini. Ustanovitev škofije je bilo pomembno versko, kulturno in državotvorno dejanje, ki je odločilno zaznamovalo celoten slovenski prostor. Ko danes živimo v samostojni državi in smo člani skupnosti evropskih držav, je še toliko bolj potrebno, da se zavedamo ključnih dogodkov, ki so pomembni za našo narodno identiteto.

Praznovanje tega častitljivega jubileja nas vabi, da smo danes v družbi zares velikonočni kristjani, polni upanja, radosti in poguma. Zato prosimo Gospoda, da poživi in okrepi našo vero, da bomo obdarjeni z njegovimi darovi mogli biti Njegove priče Ljubezni, Dobrote in Lepote, ki odrešuje svet.

2. Božja beseda nas vabi k odpuščanju, notranji svobodi, pogumu in radostnemu pričevanju za Kristusa – »Človek, ki ima svoj pogled usmerjen v Sonce (Kristusa) sence vedno ostajajo za njim« (cerkveni očetje)

Postni čas nas vabi, da poglobimo naše medsebojne odnose, pa naj bo to v duhovniških skupnostih, župnijah, redovnih skupnostih in različnih drugih občestvih. Gre za naše vsakdanje življenje, umetnost in dar medsebojnih odnosov, ki so blagoslov za vsakega izmed nas, hkrati pa tudi napor in izziv. Ob tem mi prihajajo na misel modre misli upokojenega jezuitskega provinciala za Veliko Britanijo, ki mi jih je v pogovoru med študijem v Oxfordu dejal približno takole: »Različni razkoli v Cerkvi, konflikti med kristjani, konflikti v Katoliški Cerkvi in različna druga nasprotovanja, izključevanja in napetosti na vseh ravneh naše družbe, ne nastajajo toliko na ravni vsebine, ampak na ravni osebnih nasprotovanj, medsebojnega nezaupanja, postavljanja v središče svojega ega, predsodkov, zamer, kuhanja trme in predvsem zaradi tega, kdo bo koga premagal oziroma potisnil v kot ali ga celo ponižal«. Takšno ravnaje je znamenje človekove šibkosti, nemoči, notranje nesvobode in želje po neprestanem potrjevanju sebe na račun drugega.

Izkušnje kažejo, da vztrajanje pri sovraštvu in nepripravljenost odpustiti ali prositi za odpuščanje, človeka maliči in ga lahko polagoma popolnoma razosebi. Največja škoda, ki jo nekomu slabo dejanje – žalitev od druge osebe – more povzročiti, je okrnitev svobode tega človeka. Zgodi se, da bi bil to, kar bi rad bil, da še naprej ta človek, ki mu je bila povzročena krivica, živi kot suženj tistega, ki mu je storil krivico, ker ni pripravljen odpustiti in živi v »krču« žrtve, ker goji slabe misli ali celo sovraštvo do krivičnika. Ta škoda je pogosto večja od žalitve same. Človekovo notranjost še naprej nehote obvladujeta jeza in zamera, ki kot duhovni strup prežemata vse človekovo bitje. Ta postaja razdražljiv, žaljiv, celo hudoben in se nemočno prepušča notranjim vzgibom. Ko nekdo sovraži bližnje, ki so mu povzročili zlo, jim ravno v tem sovraštvu omogoča, da so gospodarji in zapovedovalci nad njegovim življenjem. Človek, ki sovraži, je suženj nekoga, ki mu je storil krivico, je od njega odvisen in popolnoma določa vse njegovo ravnanje ter postaja vse bolj to, kar v resnici noče biti.

Veličina, duhovna moč in svoboda človeka je v tem, da zna odpuščati, ker v iskrenem srečanju s seboj, ki potrebuje veliko mero ponižnosti, vedno bolj spoznava, kako je tudi sam potreben odpuščanja. Nič se ne bo spremenilo, če se bomo neprestano jezili na neke potencialne sovražnike nekje od »zunaj« (ne pozabimo, takšno ravnanje je temeljna značilnost marksistične ideologije), se predajali populističnemu moraliziranju, arogantnemu dogmatizmu, ali celo izgubljali upanje. Prav tako se ne bo nič spremenilo, če se bomo predajali fatalizmu in malodušju, češ nič se ne more spremeniti, zapisani smo neki usodi. To bo zagrenilo nas same in tudi ljudi okoli nas. Prvi korak naj bi naredili pri sebi, potem v naših občestvih, skupnostih in živeli evangeljsko krščanstvo, ki prinaša upanje, radost in pogum. V času, v katerem živimo, je po besedah pokojnega češkega predsednika Vaclava Havla še kako pomembna odločitev za razumnost in sprejemanje odgovornosti. Prav v tem se kaže človekova svoboda.

3. Marija, žena vere in ljubezni skupaj z nami na našem življenjskem romanju (romanje na prvo soboto v mesecu)

Praznovanje 550 letnice naše škofije je posebna priložnost, da se izročimo v Marijino varstvo in se po njenem zgledu trudimo za spolnjevanje Božje volje. Slovenski človek se je skozi dolgo zgodovino, ki je bila tudi polna preizkušenj, rad zatekal v Marijino varstvo. Naše osrednje Marijino svetišče na Brezjah in druge romarske cerkve, so prostor molitve, sveti kraji, na katerih se je in se tudi danes na poseben način po Marijini priprošnji razodeva Božja bližina. Sv. Avguštin poudari: »Marija je žena vere, ki je spočela najprej v veri in šele nato v telesu. Zato je vir navdiha, da na Božje darove in milost odgovorimo z vero. Marija je bila žena, ki je hodila v veri, ki je v veri napredovala. Ki je morda poznala tudi napor v veri.«

Danes smo torej poromali v stolnico, ki je mati vseh cerkva v (nad)škofiji. »Včasih kdo vstane in gre, ker stoji nekje na vzhodu neka cerkev«, pravi Rilke v svoji pesmi, ki govori o Rusiji. Vstati in za nekaj časa iti iz svoje hiše, iz svoje vsakdanjosti v kak svet kraj, to je romanje in prav to Božjo bližino doživljamo na tem svetem kraju v skupni molitvi in obhajanju evharistije.

Romar je na poti v kraj, kjer je Bog pred časi posebno jasno govoril; kjer se je človek, morda svetnik, brez pridržka predal pogovoru z Bogom. Na takem kraju je, povedano v prispodobi, nebo odprto. Današnje romanje v stolnico, kjer ima prav posebno mesto tudi oltar Marije z Brezij, nam govori, da naša življenjska pot ni hoja v nekem začaranem krogu, ampak vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja. Ko se priporočamo brezjanski Mariji Pomagaj, posebej poudarjam, da je bila med 2. svetovno vojno njena originalna podoba na oltarju v stolnici. Ko je bil škof Vovk zažgan v Novem mestu leta 1952, je tisti večer, ko je prišel nazaj v Ljubljano, šel k njenemu oltarju v stolnico. Ko molimo za beatifikacijo škofa Vovka[1] je prav, da se zavedamo, kako velik častilec Marije je bil naš pastir.

Ob koncu se zahvalimo in priporočimo vsem pokojnim bratom in sestram, redovnicam in redovnikom, duhovnikom, škofom, vsem, ki jih je Bog v dolgi zgodovini naše škofije že poklical k sebi. Prepričan sem, da so naši priprošnjiki pri Bogu. V naši stolnici je pokopan tudi nadškof Šuštar. Večkrat se spomnim pogovorov z njim, saj sem ga kot njegov tajnik in potem, ko je po upokojitvi bival v Zavodu sv. Stanislava, imel za »dobrega očka«. Bil je človek vizije in ne samo nekega trenutnega impulzivnega odzivanja. V odločilnih trenutkih naše narodne zgodovine je bil nadškof, zelo spoštovan, pogumen, jasen v besedah in dejanjih in človek molitve ter bogatega duhovnega življenja. Njegovo škofovsko geslo je bilo Božjo voljo spolnjevati. Tako rad se je v svojih molitvah izročal v Marijino varstvo in neštetokrat je poromal na Brezje. Pa ne samo za slovesnosti. Prav vsak človek se je ob srečanju z njim čutil sprejetega, začutil je toplino, razumevanje, prav nihče pa ni bil izključen ali poniževan. Rad je poudarjal, da nihče ni v posesti resnice, saj Sveti Duh razsvetljuje vsakega človeka in ima neskončno poti, da človeka pripelje k sebi. Bog je Bog presenečenj in ne smemo si dovoliti, da bi omejevali Njegovo čudovito delovanje. Amen.