Dragi bratje in sestre!

I. Dan mašniškega posvečenja, ko Cerkev izbira, potrjuje, posvečuje nove duhovnike, je vedno velik in slovesen praznik. Cerkev polaga roke na fante, ki so prišli iz konkretnih družin, iz Božjega ljudstva, ki jih je Jezus sam izvolil. Tudi zanje veljajo Jezusove besede: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21).

In kakšne izbira Jezus? Sv. Avguštin je zapisal: »Na Noetovi barki sta bila tako vrana kot tudi golob. Če barka predstavlja Cerkev, to nujno pomeni, da – v poplavi slabega v svetu – Cerkev v sebi nosi obe vrsti: vrane, ki iščejo svojo korist, in golobe, ki iščejo Kristusovo slavo.«

Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla lahko uporabimo to prispodobo, da bi z njo pokazali, da je v Cerkvi prostor tako za plašnega Petra, človeka šibke vere, ki je zatajil Jezusa in v določenem trenutku strahopetno zbežal … kot tudi za učenega farizeja in hkrati preganjalca Pavla.

Vendar po srečanju s Kristusom je Peter odvrgel vse svoje slabosti in si zaslužil, da mu je Kristus podelil svojo oblast za vodenje Cerkve. Pavel je postal apostol narodov in, ko ga je Kristus »vklenil« in osvojil, je za sabo potegnil še mnogo drugih.

Sv. Janez Pavel II. je rekel: »Cerkev je gotovo sveta, tako kot priznavamo v veroizpovedi; je pa tudi grešnica, ne kot Kristusovo telo, temveč kot skupnost, sestavljena iz grešnih ljudi.«

Draga novomašnika, Andrej in Mohor!

Tudi vidva sta del Cerkve z vsemi svojimi slabostmi. Toda ne glede na to tudi vaju Kristus vabi, da spremenita mišljenje; prosi vaju za dejanje zaupanja; prosi vaju za vajino ljubezen.

Samo tedaj vaju bo lahko spremenil, kot je spremenil apostole. Jezus ne mara učencev, ki bi bili duhovno pasivni; hoče, da smo aktivni. Zato jih je imenoval »apostole«, to pomeni poslani, pričevalci, sli. Da bi bili pravi Kristusovi apostoli, danes potrebujemo velik pogum in obenem veliko zaupanje v Božjo pomoč.

Danes Cerkev za vaju moli, kot je molila jeruzalemska Cerkev!

a) Moli za vaju in za vse novomašnike, da bi se zavedali, kaj prejemate, da boste deležni Kristusovega poslanstva, edinega učitelja. Prosili bomo, da bi znali posredovati Besedo, ki ste jo sami z veseljem prejeli od svojih staršev, zlasti mater, od svojih duhovnikov in katehetov. Draga diakona Andrej in Mohor. Spoštujta to besedo, to ne sme biti vajina beseda. Ne bosta in ne smeta posredovati svojega nauka, ampak Gospodov nauk, nauk Cerkve. Poslana bosta, da bi med Božjim ljudstvom opravljala najlepše delo ljubezni, kot posredovalca Božje Besede, delivca zakramenta evharistije in odpuščanja. Zavedajta se, da je duhovnikova odveza več kot obuditev od mrtvih. Odpuščala bosta grehe v Kristusovem imenu in v imenu Cerkve. Sv. oče Frančišek je letos ob posvečenju novomašnikov naročal: »Prosim vas za Kristusovo ljubezen, nikoli se ne utrudite biti usmiljeni. Prosim vas. Odpuščajte, kakor je odpuščal Gospod, ki je zase rekel, da ni prišel, da bi sodil, ampak odpuščal. Imejte torej veliko usmiljenje … Mene vedno boli, ko srečam ljudi, ki ne gredo več k spovedi, ker so bili ponižani, ker so jih spovedniki karali in vpili, ko so jim pred nosom zaprli vrata Cerkve. Prosim vas, ne delajte tako. Dober pastir vstopa skozi vrata Gospodovega usmiljenja, ki so vrata njegovih ran.« Tako papež Frančišek.

Bog daj, da bi doživljala in začutila: bolj ko bosta blizu Bogu, da se bosta imela še bolj za grešna. Samo povprečnež se ima za čistega in brez greha. Spovedovati pa se vsak nauči, če se tudi sam spoveduje.

Bodita tudi ponižna služabnika sv. maše, evharistije. Duhovnikova veličina se posebej razodeva v evharistični daritvi. Verniki ne pričakujejo, da bi bila ne vem kakšni blesteči zvezdi, težko pa odpustijo, če mašo nekdo le »opravi«, ne da bi notranje doživel, kar dela. Zato bosta danes slišala: »Umevaj, kar delaš … in živi po Gospodovi skrivnosti.« »Pazite, da vaš Gospod ne postane v vaših rokah kakor vsaka druga stvar!« je nekoč naročal duhovnikom bl. Edward Poppe.

 

II. Dragi bratje in sestre!

Ko obiskujem župnije, vidim in slišim, kako velika pričakovanja imate laiki, verniki do duhovnikov. Pogosto slišimo, kar je spodbudno, da cenite, da potrebujete duhovnike. Vendar tudi duhovniki potrebujejo Cerkev, zavestnih, osveščenih, aktivnih, angažiranih laikov. Včasih veliko zahtevate in pričakujete od duhovnikov, in prav je tako. Istočasno pa vedite, da danes ni lahko biti duhovnik. Kdor se je velikodušno in popolno daroval, ostaja človek in vsak hip ta človek zahteva in hoče vzeti nazaj, kar je daroval. Da nekdo ostane zvest in trajno razpoložljiv Bogu in bratom, se mora vztrajno boriti. Molite za duhovnike in nove poklice po vzoru prve Cerkve, pokažite svojo skrb, pozornost in ljubezen za duhovnike, da bodo čutili, da niso zaman darovali svoje življenje, da se ne bodo počutili nekoristne. Molite, da bodo živeli tako, kot bodo danes obljubili, zakaj molitev ustvarja duhovnike in duhovnik se ustvarja in raste po molitvi.

Zdaj pa povzdignimo svoje molitve in prošnje k Bogu, k Mariji in svetnikom, zlasti k njunima krstnima zavetnikoma, sv. apostolu Andreju in sozavetnikoma naše nadškofije mučencema Mohorju in Fortunatu. Vidva, draga Andrej in Mohor, pa, ko bosta med litanijami ponižna in skrušena ležala na tleh, v duhu položita svojo roko v Kristusovo roko in je ne izpustita ter se odslej ne ozirajta več nazaj. Amen.

msgr. Andrej Glavan