Nagovor nadškofa Zoreta v ljubljanski stolnici ob začetku molitvene osmine za edinost kristjanov

Spoštovani bratje duhovniki, diakon,
dragi bogoslovci,
sestre redovnice,
dragi bratje in sestre!

Božja beseda, ki smo jo poslušali, nas na poseben način nagovarja ob tem začetku molitvene osmine za edinost kristjanov. Najprej v življenju vsakega izmed nas zveni Božji klic. Klical je dečka Samuela, vztrajno, dokler Samuel ni spoznal – tudi z Elijevo pomočjo -, kdo je tisti, ki ga kliče. Tako Gospod Bog kliče tudi nas, z enako vztrajnostjo, vsakega izmed nas osebno, po imenu. Bog namreč vedno nagovarja srce posameznega človeka in ga vodi v občestvo. Pred Bogom ima vsak človek svoji obraz in svoje ime. Hkrati mora odkrivati in sprejemati tudi obraz in spoznavati ime svojega bližnjega, da more spet graditi občestvo. Kakor smo slišali, ne deček Samuel in tudi ne duhovnik Eli, nista takoj prepoznala, za kakšno klicanje gre.

Zato se upravičeno postavlja vprašanje, če mi, katoliški kristjani, v tem začetku osmine za edinost kristjanov, v resnici čutimo v srcih žalost, da ne rečem, bolečino, ker kristjani med seboj nismo edini. Ne vem, če je v nas moč Pavlovega doživetja, ko je razdeljenim kristjanom zapisal: Mar je Kristus razdeljen? Kako morete govoriti, da je eden Pavlov, eden Apolov, eden Titov, eden pa Kristusov? Mar je Kristus razdeljen? Danes, bojim se, da ne doživljamo razdeljenosti tega Kristusovega telesa enako dramatično, enako boleče, kakor je to doživljal sveti apostol Pavel. Zato je prvi klic, ki ga danes Gospod namenja vsakemu izmed nas, ki smo tukaj, klic: Spoznaj, kaj pomeni razdeljenost Kristusovega telesa, spoznaj, da na ta način izgublja naša beseda, naše pričevanje vsako moč, vsako prepričljivost za svet, v katerem smo. Kajti če hodimo po različnih poteh, če včasih hodimo celo po nasprotnih poteh, kako naj potem kogarkoli prepričamo, da smo v resnici bratje in sestre enega in istega Gospoda Jezusa Kristusa.

Priznati je treba, da moramo včasih, še preden začnemo graditi edinost med različnimi krščanskimi cerkvami, zgraditi najprej edinost znotraj našega krščanskega občestva, znotraj naše župnije, znotraj posameznikih skupin v naši župniji, v naši škofiji, v naši slovenski Cerkvi. Ne moremo začeti edinost graditi s tem, da bomo pospravljali po sosedovih dvoriščih. Najprej moramo doma postajati eno, najprej moramo tukaj postajati bratje in sestre med seboj, da bo Kristus v resnici lahko prebival med nami.

Potem nam ta Božji klic v začetku molitvene osmine v resnici želi dopovedati, v resnici želi izvabiti iz nas odgovor, pripravljenost graditi to edinost: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša«. Začeti moramo poslušati ta Božji glas, vsak izmed nas osebno, in vsak izmed nas osebno bo spoznal, na kakšen način naj začne graditi edinost te ene same Kristusove Cerkve, da bo postala pričevanje za Jezusa Kristusa.

Drugo vprašanje, ki nam ga postavlja današnja Božja beseda glede graditve edinosti med kristjani, pa je, na kakšen način dosegati to edinost. Svetlo in mogočno vstopa med nas lik Janeza Krstnika, ki kaže na Jezusa Kristusa in pravi: »Glejte, Jagnje Božje. On odjemlje greh sveta.« In še več: ta Janezova beseda – »Glejte, Jagnje Božje«, ni izgovorjena zgolj kot ugotovitev. Ta Janezova beseda je izgovorjena kot napotitev: za Njim hodite, za Njim pojdite, njegovi učenci bodite. V tem, dragi bratje in sestre, je edinost kristjanov. Mi prevečkrat gledamo drug drugega, prevečkrat presojamo drug drugega, ocenjujemo drug drugega in kot ljudje smo v tem presojanju in ocenjevanju nagnjeni k temu, da odkrivamo napake, odkrivamo tisto, kar nas ločuje. Najprej pade v naše oči to, kar nas na bližnjem moti bodisi na bratu in sestri v tem občestvu bodisi na drugih krščanskih Cerkvah. Zato nas to oziranje  drug na drugega prav za prav oddaljuje, ne zedini, ločuje.

Zato moramo vsi skupaj pogledati v Njega, ki se je utelesil kot Božja beseda, zato da bi razodel vsem nam Očetovo ljubezen do vsakega človeka. Do vsakega človeka, ne do mene in meni dragih, ampak do vseh ljudi. Če se bomo tudi mi napotili za tem Jezusom Kristusom in zvesto hodili za Njim, bomo zgradili edinost, da sami ne bomo vedeli kdaj. Kajti, ko bomo hodili za Njim, bodo vse naše poti vodile v isto smer, hodili bomo po istih stopinjah, pa vendar bo ostal vsak to, kar je. Kakor je Jezus v svojo občestvo poklical Petra in Andreja in Jakoba in Janeza in vseh ostalih dvanajst in od nobenega ni zahteval, naj postane nekdo drug – samo ime je komu zamenjal, da je bolj poudaril njegovo mesto in poslanstvo. Drugače je vsak ostal, kar je bil, in vsi so bili njegovi učenci. Štiri evangeliste imamo in štiri evangelije, in dva nista povsem enaka, pa vendar nam vsak posebej in vsi skupaj približajo istega Gospoda Jezusa Kristusa.

Zato dokler gledamo drug drugega, toliko časa pričakujemo, da bo edinost v tem, da bomo postali vsi enaki. Vsak se bori za svojo istovetnost, za svojo tisočletno dediščino, se boji, da bo izgubil samega sebe. Če se bomo pa skupaj napotili za Jezusom Kristusom, kakor sta se napotila učenca današnjega evangelija, bo lahko vsak ostal zvest temu, kar je, zvest svojemu imenu, in hkrati bomo v resnici postajali bratje in sestre Jezusa Kristusa, njegovi učenci, Božji otroci in hkrati tudi bratje in sestre med seboj.

Uprimo danes oči v tega Gospoda, da ga bomo mogli, ko bomo hodili za Njim, tudi mi pokazali svetu kot tistega, ki odjemlje greh sveta, ki je naš Odrešenik in naš brat. In ko bomo na ta način uresničevali edinost, bratje in sestre, bo naše življenje postalo pričevanjsko in naše besede bodo dobile poslušalce.

Naj nam Mati Marija, Mati Kristusa in Mati Cerkve, pomaga vsak dan, da bomo gradili tisto edinost v molitvi, kakršno je gradila ona v občestvu prve Cerkve. Amen.

Po zvočnem zapisu

2015-02-07T14:38:55+00:00 18. 01. 2015|