Nagovor nadškofa Zoreta pri večerni maši velikega četrtka

Dragi bratje in sestre,

na veliki četrtek je zame vsako leto znova pretresljivo in presenetljivo, ko poslušamo odlomek iz Janezovega evangelija, v katerem učenec, ki je Jezusa ljubil in je slonel na njegovih prsih, pravi, da je Jezus takrat, ko je prišla njegova ura, svojim izkazal ljubezen do konca. In potem spregovori o umivanju nog.

V našem človeškem življenju, v našem razmišljanju, je ljubezen do konca križ, Kalvarija, trpljenje in prošnja za odpuščanje in nazadnje smrt. Mislimo, da to pomeni konec in polnost nekega darovanja, neke izročitve. Ampak Janezov odlomek o zadnji večerji nas uči drugače. Pove nam, da ljubezen pomeni živeti za druge. Včasih je umreti za drugega veliko lažje, kakor pa živeti zanj. Jezus najprej pokaže, da živeti za druge, pomeni sklanjati se k drugemu, da ljubiti drugega pomeni, skloniti se do njegovih nog. Jezus se namreč opaše s prtom in svojim učencem umije noge. Te noge, ki bodo še isti večer hodile po poti strahu, po poti zatajitve, po poti izdajstva. Te noge, ki bodo oklevale, da bi mu brez pridržka, brez pogojno sledile. In hkrati tudi te noge teh mož, teh ljudi, ki bodo stopale po prahu cest vsega sveta, da bi izpolnile njegovo poslanstvo, njegovo besedo in naročilo: »Pojdite po vsem svetu in vse narode naredite za moje učence«.

Služenje človeku, izkazovanje ljubezni, dragi bratje in sestre, pomeni izkazati ljubezen do konca. To je pravzaprav priložnost tudi za vsakega od nas. Nimamo namreč vsi poguma, in hvala Bogu, tudi ne potrebe, da bi umirali za druge. Vsi pa lahko živimo za druge, vsi lahko izkazujemo ljubezen do konca na ta način, da se tudi mi sklanjamo drug k drugemu. Vztrajno, iz dneva v dan. Da se sklanjamo k tistemu, ki nam našo naklonjenost in ljubezen vrača, in da se enako ljubeznivo in enako vztrajno sklanjamo tudi k tistemu, ki našo ljubezen morda zavrača ali pa nam dobro vrača s hudim. Ljubiti do konca, pomeni vztrajati v dobroti tudi v takšnem odnosu. Odpovedati se maščevanju, odpovedati se brezbrižnosti, odpovedati se zavračanju in ostajati blizu. Ostajati sklonjen, da moreš narediti dobro delo, kadarkoli se ponudi priložnost.

Živeti za brate in sestre, k temu nas kliče nocoj Gospod Jezus. Njegovo življenje in njegova daritev se nista končala na križu. Njega daritev, dragi bratje in sestre, se ponavzočuje, ostaja med nami vse dni do konca časov, kakor je sam obljubil. In na ta način v skrivnosti svete evharistije Gospod Jezus Kristus, naš brat in naš odrešenik, ostaja živ med nami. Živi za nas. Tudi danes v tem trenutku bo prišel med nas, za nas. Izpolnjuje svojo obljubo: z vami sem, za vas sem.

Zato, dragi bratje in sestre, se danes zahvalimo našemu Gospodu za njegovo bližino, za njegovo ljubezen, za njegovo ostajanje med nami. Poglejte, sklanja se k nam, kljub temu, da mi hodimo po poti strahu, kljub temu, da tudi mi včasih odidemo na pot izdajstva, ja, tudi prodamo ga včasih, ne za trideset srebrnikov, za drugačne vsote. In zatajimo ga včasih. On pa se sklanja k nam. Prihaja na naš oltar zato, da bi mogel priti v naše srce. Da bi nas mogel opogumiti in okrepiti za novo ljubezen, za novo zvestobo. In zato se mu zahvaljujemo.

Ostaja z nami tudi v nas duhovnikih, v takšnih, kakršnih smo. Po nas posvečuje kruh in vino v svoje sveto telo in v svojo sveto Rešnjo kri. Po nas izgovarja to je moje telo, ki se daje za vas, in po nas izgovarja, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Zaradi tega smo v tem večeru mi duhovniki še na poseben način sklonjeni pred svojega Gospoda in sklonjeni pred vas, dragi bratje in sestre. Sklonjeni v radosti, da Gospod ostaja z nami. Da Gospod izgovarja vsak dan znova besede posvetitve po nas. In sklonjeni pred vas, kajti Gospod prihaja za vas. Za vašo hrano. Za pijačo vašega življenja, za vašo pot proti večnosti. Gospod, hvala ti nocoj tudi za duhovništvo.

Prosimo te, kot Cerkev, pošlji Gospod novih delavcev v svojo Cerkev, ker dobro veš, da je žetev velika, delavcev pa malo. In daj tistim, ki jim spregovoriš na srce besedo svojega povabila, daj jim pogum in velikodušnost, da se ne bodo ustrašili sveta. Da se ne bodo ustrašili tudi same sebe ne in svojih slabosti in pomanjkljivosti. Ampak bodo z veseljem in pogumom odgovorili na tvoje povabilo in rekli. Gospod tukaj, sem, ker si me klical.

Dragi bratje in sestre, naj Gospod vzgled življenja, ki ga daje do konca za vsakega izmed nas, najprej njegovega telesnega življenja, potem zakramentalnega življenja v evharistiji, potem njegovega skrivnostnega življenja v skrivnostnem telesu njegove Cerkve, tudi vsakemu izmed nas da pogum, da bo začel v resnici živeti za, živeti za brate in sestre. In tako postal temu svetu oznanilo ljubezni, ki gre do konca. Jezusove ljubezni do konca in tudi naše ljubezni do konca. Amen.

Po zvočnem zapisu.

2018-05-23T09:11:53+00:00 03. 04. 2015|