Nagovor nadškofa Zoreta pri polnočnici v ljubljanski stolnici

Dragi bratje in sestre. Sveto noč obhajamo. Praznovanje Jezusovega rojstva nas je ob tej polnočni uri privabilo v našo stolnico, da ob spominjanju na dogodek, ki ga je v evangeljskem odlomku opisal sveti Luka, tudi mi pripravimo primerno okolje, v katerem se bo lahko uresničilo učlovečenje Božjega Sina.

Zgodovinsko učlovečenje Jezusa Kristusa je omogočila Marijina privolitev, da sprejme Božjo ponudbo in postane Jezusova mati. Potrebne pogoje za rast in razvoj mu je omogočil sveti Jožef, ki je bil pripravljen slediti Božjemu povabilu in je Marijo z Jezusom vzel k sebi, kakor pravi evangelist Matej. Tako hočemo tudi mi v našem nocojšnjem srečanju biti pripravljeni sprejeti učlovečenje Božjega Sina v občestvu, ki se je zbralo v njegovem imenu. Sam pravi: »Kjer sta namreč dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Zato je pomembno, da smo nocoj tukaj kot tisti, ki Jezusovega učlovečenja ne praznujejo samo kot zgodovinsko dejstvo, ampak kot tisti, ki Božje rojstvo doživljajo tukaj in sedaj. Bog se rojeva, Bog se učlovečuje v tem trenutku naše zgodovine in v tem občestvu. Učlovečuje se, če je to občestvo v resnici zbrano v njegovem imenu. Rojeva se, če je med nami prostor, v katerega more vstopiti kot Bog, če je med nami prostor edinosti in ljubezni.

Letošnji božič obhajamo v začetku izrednega svetega leta usmiljenja, ki ga je papež Frančišek z odprtjem svetoletnih vrat v baziliki svetega Petra v Vatikanu začel na praznik Brezmadežne, v naši stolnici pa smo ga začeli obhajati na tretjo adventno nedeljo, ko smo tudi pri nas odprli sveta vrata in skoznje vstopili v prostor Božjega usmiljenja.

To usmiljenje se nam v božičnem praznovanju razodeva na poseben način. Z Jezusovim rojstvom Bog prihaja k človeku, ki neprestano podlega skušnjavi po posedovanju. Ljudje na vsak način hočemo imeti stvari v svojih rokah. Že od raja naprej, odkar smo utrgali sad s prepovedanega drevesa, hočemo sami razpolagati z vsem, kar nas zadeva. Skušnjava po samozadostnosti gre tako daleč, da hočemo odločati čisto o vsem. Bog nima nobene besede več, naravo priznavamo samo v okoljevarstvenih gibanjih, ko pa se ta narava manifestira v zakonih, ki so položeni v človeka in njegovo dostojanstvo, je že ne priznavamo več, človeškega dostojanstva in s tem pravico do obstoja priznavamo in podeljujemo po čisto svojevoljnih merilih, ki nas delijo na tiste, ki imajo pravico do življenja in tistih, ki pravice do življenja nimajo. Jemanje pravice, da sami odločamo čisto o vsem, očitno nima nobene meje.

Edino mejo nam predstavlja Božje usmiljenje. Bog se v usmiljenju ni obrnil proč od človeka, ampak nam je poslal Jezusa, ki je »obličje Očetovega usmiljenja … Jezus iz Nazareta s svojo besedo, s svojimi dejanji in z vso svojo osebo razodeva Božje usmiljenje« (MV 1) pravi papež Frančišek. Oče nam izroči Sina kot novorojenca, ki je povsem nemočen. Sprašuje nas, če smo dovolj človeški, da ga bomo sprejeli. Ali mu bomo dali prostor, da bo mogel živeti med nami. Ali je v nas dovolj usmiljenja, da bo mogel živeti v nas in nam podariti svoje usmiljenje.

Če smo pripravljeni spreti nemočnega Boga, ki prihaja k nam v Novorojenem, potem bomo sposobni začeti sprejemati tudi nemočne, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Če smo pripravljeni sprejeti Božjega otroka, bomo pripravljeni sprejemati tudi človeške otroke, ki potrebujejo naše sočutje, in usmiljenje, ki potrebujejo našo ljubezen. Svojo notranjo držo pa lahko preverimo tudi v obratni smeri. Če nismo sposobni sprejemati človeških otrok, potem tudi Božjega otroka ne sprejemamo. In to kljub temu, da smo morda potopljeni v morje lučic in bleščave in smo zasuti z goro božičnih daril. Sposobnost biti usmiljen ali nesposobnost biti usmiljen neusmiljeno razgali resnico.

Božje usmiljenje pa se nam ne podarja samo v čudežu Jezusovega rojstva, ampak tudi v čudežu evharistije. Betlehemski dogodek je prav glede tega čudovito zgovoren. Marija je Novorojenega povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Morebiti se tudi vi spomnite, kako smo kot otroci z dobrimi deli zbirali slamice, ki smo jih polagali v jaslice, da bi v sveti noči nanje položili Jezusa. Slama v jaslih. Stebla, s katerih so omlatili klasje in zrnje spravili v kašče, da bo lahko postalo kruh, pleve pa je odnesel veter. In na tej slami sedaj leži novorojeni Odrešenik kot klas, ki bo postal kruh za življenje sveta. Tudi njega bodo omlatili. S sramotenjem in pljunki, z biči in žalitvami, z žeblji in sunkom sulice v srce ga bodo omlatili do konca. Njegovo telo bodo izročili smrti, a on sam bo iz Očetovega usmiljenja in svoje daritve samega sebe ljudem podarjal kruh, da bodo mogli živeti kot ljudje. »Utelešen« v kruhu se bo poveličan usmiljeno izročal ljudem, da ne bi bili lačni življenja in da bi mogli živeti iz vere vanj. Evharistija – vedno živi dokaz Božjega usmiljenja do nas. »Ko je postavljal evharistijo kot večni spomin nase in na svojo veliko noč, je to svoje najvzvišenejše dejanje razodetja simbolično postavil v luč usmiljenja« (MV 7). Jezus, v Betlehemski votlini položen na slamo, Jezus, v evharistiji položen v moje srce. »Vekomaj traja njegovo usmiljenje« (DanD 2,89).

Bratje in sestre, ko v tej sveti noči doživljamo razodetje Božje milosti, se želimo Bogu zahvaliti za usmiljenje, ki ga izkazuje človeškim otrokom. Hvaležnost bomo izkazali s tem, da se bomo odpovedali brezbožnosti ter posvetnemu poželenju in bomo razumno, pravično in res pobožno živeli v sedanjem veku, kakor nas vabi apostol Pavel v besedah, namenjenih učencu Titu.

Marija in Jožef, vaju, ki sta s tolikšno nežnostjo in pozornostjo bedela nad Novorojencem, prosimo, da bedita tudi nad vsemi nežnimi vzgibi dobrega, po katerih se tudi mi rojevamo za usmiljenje, po katerem se Bog razodeva nam in našim bratom in sestram. Usmiljeni Oče, po usmiljenju tvojega Sina Jezusa Kristusa naj se tudi mi naučimo biti usmiljeni, da bomo mogli postajati občestvo, v katerem se rojeva in po katerem se razodeva naš Bog in brat Jezus. Amen.

2016-05-05T12:15:02+02:0025. 12. 2015|