Nagovor nadškofa Zoreta pri maši za domovino

Spoštovani gospod predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani gospod predsednik vlade dr. Miro Cerar, spoštovani gospod predsednik državnega sveta Mitja Bervar, spoštovani gospod predsednik ustavnega sodišča mag. Miroslav Mozetič, spoštovani predsedniki in člani drugih ustanov naše države, spoštovane poslanke in poslanci državnega in evropskega parlamenta, spoštovani predstavniki diplomatskih predstavništev na čelu z gospodom dekanom diplomatskega zbora apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji msgr. dr. Juliuszem Januszom, spoštovani sobratje škofje in duhovniki, diakoni in bogoslovci, spoštovani predsedniki in člani političnih strank, predstavniki družbenega in gospodarskega življenja. Dragi bratje in sestre.

V naši stolnici smo se zbrali ob obletnici naše odločitve za samostojnost države Slovenije v zavesti, da naše zemeljske stvarnosti, med drugim tudi politične in državne danosti, niso sad samo našega prizadevanja, ampak so tudi sad našega zavestnega ali nezavednega sodelovanja s čudovitim in hkrati tolikokrat skrivnostnim Božjim načrtom, ki ga ima z narodi in ljudstvi, uresničuje pa se ob sodelovanju ali tudi nasprotovanju trenutnih nosilcev oblasti. O tem na tolikih mestih govori Sveto pismo.

Pred petindvajsetimi leti smo se odločili, da bomo živeli v svobodni, samostojni in neodvisni državi Sloveniji. To odločitev smo z za marsikoga presenetljivo večino potrdili na plebiscitu o samostojnosti, ki je potekal ravno na današnji dan leta 1990, rezultati pa so bili razglašeni na praznik sv. Štefana, 26. decembra tistega leta. Zato praznujemo dan samostojnosti, ki smo mu pozneje dodali še poudarek enotnosti, saj je naš narod prav v tej zgodovinski odločitvi pokazal izredno visoko zavest enotnosti, ki tudi danes ostaja ne samo želja, ampak tudi nujna potreba in zaveza, če hočemo to državo vedno bolj graditi kot dom za vse tiste, ki v njej živimo, delamo in ustvarjamo.

V številnih govorih o tedanjih dogodkih in sedanjem stanju vedno znova zasledimo ugotovitev, da naš danes ni takšen, kakršnega smo si predstavljali takrat in da tudi država ni takšna, o kakršni smo sanjali, za kakršno smo se odločali. Vedno znova tudi ugotavljamo, kakšni so vzroki za današnje stanje. In mislim, da ima vsak govornik prav, ko dela analizo stanja, ko išče vzroke za to stanje in ko oblikuje predloge, na kakšen način iziti iz sedanjega stanja in se približati uresničitvi naših pričakovanj.

Dovolite mi, da pred vas razgrnem nekaj misli Aleksandra Solženicina, ki jih je novembra 1973, se pravi pred dobrimi štiridesetimi leti zapisal v razmišljanju z naslovom: kesanje in samoomejitev kot kategoriji narodovega življenja. Takole pravi: »Sveti Avguštin je zapisal: ‘Kaj je država brez pravičnosti? Nič drugega kot roparska tolpa.’ Zdi se mi, da bi po petnajstih stoletjih le malo naših sodobnikov zanikalo očitno resničnost te sodbe.«

Solženicin nadaljuje: »Vsak človek, tudi človek, ki ne veruje, si lahko prizadeva na tej poti, ki je vedno odprta in ki je, kot menimo, dovolj obetavna: preverjanje družbenih pojavov v luči duhovnega življenja posameznika, pa tudi njegove etike.

Ta prehod od posameznega na družbeno je težak, skrajno težak pa postane, kadar je bila moralna drža postavljena pod vprašaj in skoraj popolnoma prepovedana tudi na ravni posameznika. Gre za kesanje. Dar kesanja, ki je najbrž dar, ki človeka najbolj razlikuje od živali, sodobni človek hkrati tudi najbolj zavrača. Gre za občutek, ki je razvrednoten, ki se ga sramujemo, njegov vpliv na družbeno življenje sedanjega časa pa je vedno manj zaznaven. Kesanje je vrednota, ki jo je naš neusmiljeni in nemirni čas popolnoma izgubil … Kolikšno ceno, je doslej plačalo človeštvo, ker je vedno in povsod raje očrnilo, ovajalo in sovražilo druge, namesto da bi vse to obrnilo nase. Črta ločnica med dobrim in slabim ne teče med državami ali narodi, med strankami in razredi, pa tudi ne med dobrimi in hudobnimi ljudmi. Ta meja teče skozi srce vsakega človeka, pa tudi tam jarek ni izkopan enkrat za vselej, ampak se spreminja in niha glede na čas in na človekova dejanja … Potem ko smo toliko časa zlorabljali svoje možnosti, potem ko smo oplenili toliko dobrin in v sebi ubili toliko drugih stvari, se moramo danes, še preden bi bilo prepozno, razvijati v svoji notranjosti in navznoter: razvijati se moramo duhovno…«

Solženicin nam je ponudil nekaj besed, za katere mislim, da jih bomo morali slišati in jih začeti živeti. Najprej spregovori o moralni drži, ki je postavljena pod vprašaj, skorajda prepovedana. Za razvoj demokratičnega načina mišljenja in odločanja v družbi je ravno moralna drža bistvena. Nekdo, ki vstopa v politiko in ga volivci pooblastijo, da v njihovem imenu uveljavlja vrednote v strukturah oblasti, mora vedno ohranjati v sebi zavest, da nikjer ne nastopa v svojem imenu, ne v imenu politične stranke ali celo določene skupine ljudi, ki ima pred očmi čisto zasebne cilje in koristi, ampak je tam v imenu ljudi, ki so mu zaupali svoj glas. To ga moralno zavezuje.

Druga Solženicinova beseda je kesanje, ki je dar, ki nas najbolj dela ljudi. Kesanje kot poseben izraz moralne drže, ki preverja odločitve, njihove vzroke in posledice, in zna za napačne odločitve prevzeti odgovornost. Prav preko kesanja lahko posamezniki in narod kot celota ohranjamo živ občutek za črto ločnico med dobrim in slabim, ki teče skozi srce vsakega človeka.

Vsega tega ne bomo hoteli narediti, dokler se ne bomo odločili za duhovni razvoj naše družbe. Če nas bo vodilo zgolj materialno blagostanje, bomo še naprej sposobni biti krivični, bomo še naprej izkoriščali najbolj ranljive skupine ljudi, bomo še naprej rušili vrednote, na katerih slonimo kot družba in kot narod. Po tej poti bomo vedno globlje tonili v nezadovoljstvo in razočaranje. Iskali bomo krivce za nezadovoljstvo, obenem pa bomo še naprej ihtavo uveljavljali svoje dobro in korist. Duhovni razvoj pa nas bo usmeril v prizadevanje za skupno dobro in to prizadevanje more edino izpolniti pričakovanja vseh, jim prinesti blagostanje in zadovoljstvo.

K temu spreobrnjenju smo poklicani vsi; najprej politiki, gospodarstveniki, sodniki, kulturniki in pedagogi, potem pa tudi vsi državljani naše države Slovenije.

Vsem čestitam ob prazniku naše samostojnosti in enotnosti. Bog naj živi, varuje in ohranja našo državo Slovenijo. Bog naj te blagoslovi, Slovenija.

2015-12-23T12:59:53+00:00 23. 12. 2015|