Dragi člani Karitas, spoštovani prostovoljci, 

z veseljem vas pozdravljam na občnem zboru Karitas. To je priložnost, da pregledamo opravljeno, preverimo svojo učinkovitost, se razveselimo uspehov, poživimo svojo pripadnost tej veliki družini dobrega in se vsaj nekoliko tudi ozremo v prihodnost.
To je tudi priložnost za hvaležnost. Zahvaljujem se vam najprej v imenu vseh tistih, ki so z vašim posredovanjem mogli drugim narediti nekaj dobrega. V mnogih ljudeh je namreč želja pomagati drugim, pa velikokrat nimajo možnosti ali sposobnosti, da bi pomagali neposredno. Zato potrebujejo vas in vašo organiziranost, da njihova dobrota lahko pride do tistih, ki so pomoči potrebni. Potem se vam želim zahvaliti v imenu tistih, ki so bili deležni pomoči. Stiska na poseben način vklene potrebnega. Skrb za jutrišnji dan, za katerega ne ve, kako ga bo lahko preživel, mu zamegli in zatemni današnji dan. Življenje takih ljudi se spremeni v eno samo tesnobo, v katero ne posije noben žarek upanja. Če vedo, da imajo možnost potrkati na vaša vrata, je zanje življenje takoj lažje. Če se obenem še zavedajo, da ne bodo deležni obsodbe, ne neprijaznih besed, ne sumničavih pogledov, njihova pot po pomoč ni ponižanje. Končno se vam zahvaljujem tudi v imenu Cerkve in njenega občestva, ki prav s karitativno dejavnostjo ljubezen do Boga potrjuje preko ljubezni do bližnjega.
Na koncu današnjega prvega berila smo slišali pretresljivo izpoved, ki jo je Bog sporočil po preroku Ozeju: „Da, dobroto hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.“ Kako preprosto bi bilo, če bi Bog hotel samo klavne in žgalne daritve. Klavne in žgalne daritve namreč ne zahtevajo mene. Vanje je vključeno samo nekaj mojega, ne pa jaz sam. Jemljejo od moje črede, iz moje kašče ali shrambe, ne posegajo pa v mojo notranjost, v mojo globino. Ne dotikajo se me v srčiki mojega bitja. Lahko darujem dan na dan, pa vendar na neki način ostajam sam v sebi nedotaknjen, neprizadet.
A Bog ne zahteva klavnih in žgalnih daritev, ampak zahteva dobroto in spoznanje Boga. Dobrota pa je nekaj povsem osebnega. Zadeva mene osebno. Sem dober ali nisem dober. Razmišljanje, preverjanje in delovanje se z ravni imeti prenese na raven biti. Daritve ostajajo na ravni imeti. Dobrota in spoznanje Boga pa je na ravni biti.
Pravzaprav je na ravni imeti razmišljal in deloval farizej v templju. Postil se je, dajal je desetino od vsega, kar je imel. Zviška je gledal na druge ljudi, na grabežljivce, krivičnike, prešuštnike in tudi na cestninarja v tempeljskem ozadju. Kako visoko je bil vzvišen nad njimi, za koliko boljšega se je imel od njih. Grel se je v žarkih svoje vzvišenosti, večvrednosti, svoje boguvšečnosti. Ko bi le bilo res! Tako neizmerno je bil všeč samemu sebi, da njegov pogled onstran obzorja jaza ni videl ničesar, razen slabiče, pokvarjence in grešnike.
Kdor želi biti v službi krščanske dobrodelnosti, kdor želi delovati v duhu Karitas, se mora nenehno varovati skušnjave tempeljskega farizeja. Redko katera skušnjava je bolj samo po sebi umevna, kot občutek, da je tisti, ki nekaj daje, boljši od tistega, ki nekaj prosi in prejema. Kako hitro se lahko v misel in v dušo darovalca prikrade misel sodbe in obsodbe, skušnjava vzvišenosti, nekakšno pritajeno zavračanje. Papež Frančišek je ob neki priliki dejal, da daru nikoli ne smemo zviška spustiti v roke prosilca. Položiti ga moramo v njegovo dlan. Naše meso se mora dotakniti njegovega mesa. Naša roka mora začutiti njegovo roko. Naše oko se mora srečati z njegovim očesom. Drugače povedano: moramo se srečati z njim. V prvem primeru bo namreč naš dar samo nekakšna milostna miloščina, vzvišena in prezirljiva, v drugem primeru pa bo dar in iskrena skrb za človeka in njegovo potrebo. V prvem primeru bo dar sicer dar, vendar bo brezdušen, v drugem primeru pa ne bo šlo samo za dar, ampak bo trenutek najprej srečanje dveh ljudi, ki imata isto dostojanstvo Božjega otroštva, prav na ozadju te temeljne enakosti pa bo eden drugemu posredoval potrebno za dostojno in dostojanstveno življenje.
Pri delovanju Karitas je pomembno, da se vsi, ki sodelujete v tem procesu, zavedate, da nikakor ne gre za dajanje miloščine, ampak gre za dobrodelnost. Kar prihaja iz skladišč in skozi vaše roke prihaja v roke pomoči potrebnih, torej ni miloščina, ampak mora biti dokaz Božje dobrote, ki na najrazličnejše načine skrbi za svoje otroke. Vsaka pomoč torej, ki pride iz vaših rok, ni samo pomoč v materialnem smislu, ampak je vedno tudi oznanjevanje Božje naklonjenosti in sklonjenosti k vsakemu človeku. Karitas potemtakem ni samo razdeljevanje pomoči tistim, ki so pomoči potrebni, ampak vedno stopa tudi v službo oznanjevanja.
V tem duhu bi se moral sodelavec Karitas vedno doživljati kot nekdo, ki je bil najprej sam obdarovan z vero v Boga in z Božjo bližino. Je mogoče v življenju biti še bolj obdarovan? Je mogoče imeti več kot Boga in njegovo bližino? In v moči te vere uporablja svoj čas in svoje sposobnosti za pomoč tistim, ki vsega tega nimajo.
Drage sestre in bratje. V tem duhu skušajmo graditi tretji steber našega krščanskega življenja. Naj se naše oznanjevanje in bogoslužje naslonita na konkretna dejanja dobrodelnosti do pomoči potrebnih, da bodo ljudje verovali, da Bog ljubi vsakega človeka in mu želi biti blizu.
Naj Marija, ki je človeštvu podarila največji dar, Božjega Sina Jezusa, spremlja vaše delo, da bo tudi vaše delovanje prinašanje Boga vsem ljudem. Amen.

msgr. Stanislav Zore OFM
nadškof

Objavljeno 14. 03. 2015

Podobni prispevki